Julija Adlešič: Če bi lahko čas zavrtela nazaj, se žagi ne bi niti približala

"Mladost imam uničeno, pri dvajsetih sem izgubila roko, kako, pa vem samo jaz," je v približno polurni dopolnitvi svojega zagovora vztrajala Julija Adlešič. Prvoobtožena je že 27. maja trdila, da je šlo za nesrečo in ne za goljufijo, za sklenitev spornih zavarovanj pa da se je odločila povsem sama. Prav tako je dejala, da je znesek morda visok za slovenski, nikakor pa za tuji trg. "Zagotovo nisem bila zmanipulirana od nobenega," je zagotavljala.

V postopku pa po njenih besedah od samega začetka mrgoli nepravilnosti. Od ustrahovanja kriminalistov, da bo končala kot Sara Veber, nekdanje dekle Sebastiena Abramova, če ne bo pričala proti njemu. Do tega, da jo je preiskovalna sodnica poslala v pripor, ko bi se morala vrniti v bolnišnico, ter hišnih preiskav brez odredb in njene navzočnosti. Največja napaka pa: da ni bila opravljena rekonstrukcija.

Tožilec Sedin Kičin pa je prepričan, da že do zdaj zbrani dokazi zadoščajo za sprejetje končne odločitve. "Dodatno izvajanje dokazov bi pomenilo zgolj podaljšanje postopka," je prepričan.

A obramba se ne da. Zdaj predlaga še izvedenca psihiatrične stroke, ki bi ugotavljal, ali je Julija sploh sposobna narediti kaj takšnega. "Večina slovenskih zdravnikov pravi, da ni človeka, ki bi si lahko zavestno to naredil," pravi Julijin odvetnik Boris Grobelnik. Predlagali pa so tudi izvedenca finančne stroke, ki bo ugotavljal višino zavarovalnih polic po dogodku, izvedenca biometrične stroke, ki bi z isto žago in v enakih okoliščinah ugotavljal, kako si je Julija odžagala roko, ter izvedenca zavarovalniške stroke, ki bi ugotavljal stopnjo Julijinih poškodb.

Predlagajo tudi odpravo hišnega pripora, ki traja predolgo. "Če je moja klientka to že storila, tega ne more ponoviti. Tudi zaradi vas novinarjev, ker jo pozna vsa Slovenija," pravi Grobelnik, vendar se tožilec ne strinja. "Še vedno so podani vsi pogoji, med njimi tudi ponovitvena nevarnost," pravi.

V nagovoru senatu se je Julija spraševala tudi, kako se bo po vsem tem z družino sploh še lahko vključila v normalno življenje. Zaradi kršene pravice do zdravljenja v priporu, kjer so ji celo pri osebni higieni morale pomagati sojetnice, pa bo posledice čutila za vedno.