JTAC – eno najmočnejših orožij Slovenske vojske

JTAC – Joint Terminal Attack Controller je na bojišču odgovoren za ves podporni ogenj, ki bi ga enota potrebovala. To je vse od artilerijske do zračne podpore, ves proces tako mora pregledati in "požegnati" ena oseba, ki ima najboljši pogled na terenu. Končna odločitev je vedno poveljnikova, izpolnjevanje te želje pa je v rokah JTAC-a. In to je veliko težje, kot si lahko predstavljate, saj je toliko neznank in znanih neznank, da je delo precej stresno. 

Ekipa 24ur.com se je na enem od treningov priključila dvema JTAC-oma, ki sta se urila na Počku: višjemu vodniku  in vodniku, ki sta del 15. polka vojaškega letalstva iz Cerkelj ob Krki. Njihovo urjenje seveda hkrati pomeni urjenje pilotov in drugih enot, novinarja pa sta bila moteč element, ki sta ga sprejela, večino časa z nasmeškom, kot velevajo povelja. To izpostavljam zato, ker je vohunjenje nad njunim delom pokazalo to, da je potrebnega res ogromno dela in osredotočenosti, ki jih v civilni sferi razbijajo obvezni počitki, v vojski pa Frutabele. Spremljali smo že veliko enot, a JTAC predstavlja res vrhunec izurjenosti in koncentracije, čeprav sta bila, kot večina vojakov, preskromna, da bi priznala. 

Če piloti nimajo težav s hvaljenjem, pa sta JTAC-a takoj začela delo, predstavila, kaj počneta in pokazala vso opremo, ki jo imajo. Najbolj pomembna pa je njihova glava, saj si morajo sestaviti tridimenzionalno sliko bojišča in jo ves čas tudi posodabljati in znati pravilno skomunicirati po radijski zvezi. Vedeti je treba, kje je nasprotnik, kje so prijateljske enote, kakšno orožje je na tleh, kakšno podporo lahko zagotovijo, kakšen je učinek tega orožja. Predvsem podpora je zelo pomembna, saj usmerjanje artilerijskega ognja v bližini prijateljskih enot ni nekaj, kar bi vojaki želeli – večino časa. Pripravljena morata biti tudi, da zagotovijo ognjeno podporo blizu lastnih enot in izbrati tisto ognjeno podporo, ki bo zagotovila uspeh.

Med novinarskim teženjem je bilo toliko vprašanj, da je postajalo jasno, da smo že malo v napoto, a sta pokazala izredno visoko izurjenost in živce, da sta odgovarjala in kazala vse postopke, sama pa izvajala redno urjenje. Načrt je bil pa približno takšen, da bosta prišla pilatusa, ki bosta oborožena z mitraljezi in bombami, kasneje pa še ameriška blackhawka, ki bosta prav tako zagotavljala ognjeno podporo. 

Naši JTAC-ovci in piloti pilatusov verjetno Poček poznajo bolje kot svoje žepe, zato je bilo fascinantno gledati, kako se kljub temu držijo postopkov in teh ni bilo malo. Ko se letalo bliža območju nadzora JTAC-ovcev, ga še vedno nadzoruje vojaški radarist, nato ga preda ekipi na tleh. Ta ga prevzame, razloži situacijo in pove, kaj se bo dogajalo v naslednjih minutah. 

Komunikacija poteka zgolj v angleščini in zato je ta zelo pomembna, saj ne gre zgolj za ponavljanje frazeologije. JTAC mora pilotu jasno opisati območje delovanja – od širše slike do ožje, pa potem do detajlov tarče. Pogovorna angleščina ne bo dovolj, saj certificiran JTAC lahko usmerja vsa letala v zvezi Nato in jezikovne bariere ne sme biti. Sploh ne, če je v igri lahko nekaj sto kilogramska bomba. 

Naše prisluškovanje višjemu vodniku je pokazalo, da sta s pilotom komunicirala kar nekaj časa. Najprej je opisal okoliške hribe, nato obliko doline, smeri, ki so na voljo, potem kontejnerje – vse skupine njih, ceste, kako se ceste križajo in kaj bo pilot videl na koncu, ko bo pripravljen za streljanje. Fanta pravita, da je cilj to tako opisati, da bo pilot, ko bo poravnal merek na strelišče, okrog njega videl točno to, kar je bilo opisano. Pravzaprav mora, še preden sploh lahko strelja, takšen pogled potrditi. To ni bila novinarska predstavitev, saj nam delovanje JTAC-ov jasno pove, zakaj je to pomembno. 

V filmih jih namreč vidite, kako panično kričijo v slušalke in potem se magično pojavi letalo, ki bombe odvrže ravno na pravi cilj. V resnici pa, kot ste že videli, je toliko komunikacije, saj je praktično nemogoče, da bi letalo, ki potuje med 500 in 1000 kilometri na uro, sploh lahko razločilo, kje se nahajajo sovražne in kje prijateljske enote. Kaj šele, da bi jih natančno zadelo. JTAC tako predstavlja druge oči pilota in glas poveljnika, da se vse izvrši, kot se mora. Zagotavlja tudi zaščito za letala, saj mora ocenjevati nevarnosti tudi za njih. Je na tleh delujoča protiletalska obramba? Kaj so prioritetni cilji, da zaščiti letalo, kakšno vrsto napada naj odredim, da bo letalo čim manj časa nad bojiščem? 

Glede na to, da Poček in te procese poznajo tako JTAC-i kot piloti, smo prosili, če bi lahko v končnem delu napada letalo odpoklical. Namreč, letalo ne sme kar samo začeti streljati, ampak mora njegovo smer (da res gleda proti tarči) in višino preveriti in radijsko potrditi JTAC, končno dovoljenje pa mora prav tako priti s tal. In to je v praksi videti tako, da pilot tarčo vidi, se poravna z njo, prst je na sprožilcu in čaka na dovoljenje s tal. Napadi ali ne napadi. 

Ker gre na urjenjih skoraj vedno "po scenariju", smo sumili, da bo pilot pričakoval ukaz za napad. A je dobil "abort (prekini)" in tukaj se je pokazala tudi izurjenost letalskih posadk. Ne samo, da je pilot moral priti do tarče po navodilih, gledati, če res strelja na pravo tarčo (če bi zadel novinarja, bi verjetno imel opravka z veliko papirologije), moral je čakati pravo povelje ... Sum je bil, da bi ga abort presenetil in bi reagiral kaj počasneje, a je bilo presenetljivo obratno. Še preden je JTAC izgovoril zadnjo črko besede abort, je pilatus že odpovedal napad in se vrnil v zrak. Dejansko vrhunska reakcija. Impresivna. 

Od kdaj JTAC? 

Prvi JTAC-ovci so nastali v času druge svetovne vojne, a niso bili niti približno tako izurjeni, kot so bili danes. Takrat so bili bolj kot ne prenosni telefon (walkie-talkie), ki je poveljniku omogočal, da se je slišal s poveljstvom v zaledju. Kasneje so bili vse bolj pomembni, večja sprememba pa se je zgodila med vietnamsko vojno, ko so bili odgovorni tudi za podporni ogenj, a še vedno je bilo precej odvisno od pilotov in nekaj sreče. 

Nekaj hudih nesreč in prijateljskega ognja v Zalivski vojni in na Balkanu je ameriško vojsko prisililo v večje spremembe. Dodaten trening, nove tehnologije, frazeologija, treningi in standardizacija znotraj zveze Nato so omogočili takšen napredek, da slovenski JTAC lahko usmerja in komunicira z ameriškim A-10 Thunderboltom ali helikopterjem Apache – ali na tokratni vaji, ko je slovenski JTAC nadzoroval ameriškega blackhawka. 

Naša vključitev v zvezo Nato nam je tako podala zmožnosti, ki jih Slovenska vojska nikoli ne bi imela, JTAC pa so praktično postali multinacionalno orodje neprecenljivega pomena. Kako pomembni so za našo vojsko? Tako, da nam ne smejo odgovoriti, koliko jih imamo. 

Sam tečaj je sicer kompleksen, po temeljnem usposabljanju pa morajo, še preden so samostojni, opraviti JTAC certification course, na katerem kandidati pridobijo specifična znanja in mednarodno licenco usmerjevalca združenih ognjev. Njihovo urjenje poteka tudi v naši, slovenski šoli JTAC, ki je mednarodno akreditirana. Do zdaj je bila šola JTAC-ov v Sloveniji izvedena že osemkrat, pri nas pas so se urile številne zavezniške države. To samo pove, kako dobri so naši JTAC-ovci, da največja vojska na svetu in drugi zavezniki zaupajo v znanje, ki ga predavajo.