»V imenu predlagateljev te izredne seje bi želel na začetku poudariti, da te seje ne bi bilo in verjetno tudi afere o SIB banki ne bi bilo, v kolikor bi državne institucije opravile svoje delo. Po naši oceni te institucije svojega dela niso opravile, niso zaščitile niti malih delničarjev, niti davkoplačevalcev niti tistih, ki plačujejo storitve javnih podjetij v slovenskem glavnem mestu. Vendar pa so vzroki za to, da je prišlo do te situacije, globlji. Mi na očitke, češ da politiziramo neko zadevo, odgovarjamo, da je dogajanje v zvezi s SIB banko politično od samega začetka. Če ne bi bilo politično, do teh nepravilnosti in do tega oškodovanja sploh ne bi moglo priti. Če bi se zadeve dogajale na ekonomski osnovi, če bi trg pri nas deloval, če bi tisti regulatorji, ki so zadolženi za to, da so na tem trgu vsi v enakopravnem položaju, opravili svoje delo, potem tega problema in tudi današnje seje ne bi bilo.
Slovenska investicijska banka je bila že na samem začetku ustanovljena kot politična banka. Politika je to banko vodila in spremljala vseskozi in politika je pripeljala do nezakonitosti in škodljivega poslovanja. In tudi danes politika skuša zaščititi krivce in zadeve pomesti pod preprogo. Tisti, ki smo to sejo predlagali, skoraj nimamo nobenega upanja, da se bo ta afera razpletla kaj drugače, kot je pa to bilo doslej v primerih, ko so bili v škodljivo poslovanje vmešani ljudje iz oblasti ali njej blizu. Dokler bodo razmerja sil takšna, kot so zadnje desetletje, bodo tudi posledice verjetno enake. Vendar pa naj se vsaj ve, kdo se je tu okoristil. To je tisto, kar mi lahko naredimo. Ostalo morajo narediti volivci, ali pa naj še naprej plačujejo visoke položnice, ki so višje, kot bi bilo pošteno. In nekaj morajo narediti tudi tisti, ki pošteno gospodarijo, pa takšne afere mečejo slabo luč tudi na njihovo pošteno delo.
Na začetku, za boljše razumevanje teh zapletov, kratka kronologija:
SIB banka je bila ustanovljena s pogodbo 26. aprila 1990. To je bilo v času med prvim in drugim krogom prvih svobodnih volitev v Sloveniji. To je bilo v času, ko smo imeli še star izvršni svet, ki naj ne bi imel polnih pooblastil, pa je vseeno še razpolagal z denarjem. In to je bilo v času, ko je bilo podobnih transakcij, o katerih zdaj govorim, še veliko. V tej pogodbi o ustanovitvi je malo manj kot večinski delež pripadel izvršnemu svetu Republike Slovenije, ki, kot že rečeno, takrat ni imel polnih pooblastil. Ostalih delničarjev je bilo še 119, med njimi zavarovalna skupnost Triglav, Petrol, ITEO, Študijsko središče, nekdanji marksistični center CK. Potem so bila med ustanovitelji podjetja, nekaj deset ostalih podjetij v družbeni lasti, nekateri vede, za kaj gre, nekateri najbrž ne, fizične osebe, nekaj deset fizičnih oseb, na prvih mestih Vlado Klemenčič, Robert Černe, Janez Kopač, Mitja Povše in drugi; tudi mnogi med temi so bili zraven najbrž slučajno, z zelo simboličnimi deleži, nekateri pa so seveda vedeli, kakšen je projekt. Ker je šlo za velika sredstva, ki so se vlagala v času med prvim in drugim krogom prvih sodobnih volitev v Sloveniji, je seveda prišlo tudi do reakcije. Gospodarska komisija takratnega Demosa je predlagala v izjavi, ki jo je napisal član te komisije Igor Omerza :"V zadnjem času dobivamo vse več informacij, da skuša stara oblast še v zadnjih dneh svojega upravljanja spraviti na varno svoje kadre in materialna sredstva ne glede na njihove strokovne reference in njihovo dosedanjo uspešnost. Vseh informacij ne moremo preverjati, toda kot zelo jasen primer navajamo predvideno denarno podporo slovenske vlade za ustanovitev slovenske investicijske banke, ki naj bi jo vodila visoka funkcionarja Zveze komunistov Slovenije - SDP, Vlado Klemenčič in Robert Černe, in ki sta bila zadnja leta zadolžena za ekonomske zadeve v zvezi komunistov. Ustanovni zbor te banke bo 26. aprila 1990." Ta predlog izjave je bil sprejet 24.4.1990, dva dni pred ustanovitvijo SIB banke. Se pravi, pravočasno, vendar ta izjava ni imela nikakršnega učinka, banka je bila vseeno ustanovljena.
V dokumentu Poslovna politika slovenske investicijske banke, delniške družbe za leto 1990, piše na strani dve, da je predvideno, da bo Republika Slovenija zagotovila ustanovitveni kapital v višini od dvajset do štirideset milijonov nemških mark za zagotovitev najnujnejših, trajnih sredstev banke. Kot že rečeno, izjava predsedstva Demosa ni imela nikakršnega učinka, ustanovi sestanek je bil, iz sredstev davkoplačevalcev je bilo vzetih nekaj deset milijonov mark za začetek poslovanja te banke. Banka je začela posle opravljati v skladu z namenom ustanovitve, ki je bil napisan v ustanovitveni pogodbi in ki je bil dogovorjen v prisotnosti tistih, ki so bili zraven. Največ kapitala je ta banka v svojem poslovanju tako kot ob ustanovitvi pridobivala iz državnih in javnih jasli. Denar so imeli pri njej naložena javna in državna podjetja oziroma podjetja, kjer je država imela večinski delež, ponekod tudi javna podjetja, kjer so lokalne skupnosti imele večinski delež, ali pa so bile absolutni lastnik, mnoge vladne in druge agencije, med drugim Agencija za plačilni promet, Slovenska izvozna družba, Sklad za razgradnjo nuklearne elektrarne Krško, Slovenska razvojna družba, zavarovalnica Triglav, Ljubljanska energetika in tako dalje. Ta spisek je zelo dolg.
Slovensko investicijsko banko je država izbrala tudi za banko, kamor je nemška vlada vložila nekaj deset milijonov mark za kreditiranje povratka naših rojakov na delu v Zvezni republiki Nemčiji. Banka je, kar je vidno iz teh bilanc, večino teh sredstev dobivala ravno iz depozitov, ki so tja prihajali kot kaže ne na ekonomski osnovi. SIB banka namreč nikoli ni spadala med vodilne banke, nikoli ni spadala med najbolj uspešne banke, nikoli ni spadala med banke, kamor se sredstva splača naložiti in vlagati. Se pravi je šlo tukaj za nekaj drugega kot za ekonomske razloge, zaradi katerih so državne institucije tam imele denar. Skratka, šlo je za politično povezavo, ki ni imela nobenih korenin v neki ekonomski logiki.
Treba je povedati tudi to, da je poleg teh poslov banka opravljala tudi nekaj formalnih poslov za stranke, ki so se tam slučajno oglasile. Iz teh bilanc je razvidno, da so bili to praktično - poleg omenjenih državnih vložkov - edini posli kjer je banka prišla do nekih sredstev. Vsi ostali posli, ki so se v glavnem opravljali za prijatelje in somišljenike, pa so bili za banko ekonomsko neuspešni, oziroma večina teh poslov je bila takšnih, da se je že naprej vedelo, da krediti, ki gredo tem osebam in ljudem nikoli ali pa vsaj v celoti ne bodo vrnjeni. Bivši guverner Banke Slovenije gospod Arhar je v izjavi, potem ko je afera izbruhnila, dejal, da se je že vnaprej vedelo, da so za krediti stali slamnati možje, ki teh kreditov ne bodo vračali. Skratka, Slovenska investicijska banka je bila v tem delu poslovanja stroj za pranje denarja in stroj za legalno krajo tega denarja, ki pa se je v glavnem nabiral od obresti od državnih depozitov. V poročilih, ki so bila kasneje narejena je to dokazano, se pravi nič ne govorim na pamet.
Revizije, ki so bile narejene šele v zadnjih fazah so pokazale, da so bili mnogi krediti nezavarovani oziroma neustrezno zavarovani, da v dokumentaciji piše, da je kredit zavarovan oziroma, da v sklepih odobritvi kredita piše, da je kredit zavarovan. Dočim pa v dokumentaciji teh inštrumentov zavarovanje ni nikjer in tudi nikoli niso bila izdana, potem ko se je nekaj od tega preverjalo.
Na seznamu 295 dolžnikov v zadnjem revizijskem poročilu je tako veliko podjetij, veliko podjetij, za katera je bilo že v času dodelitve kreditov jasno, da ne izpolnjujejo pogojev za dodelitev kreditov na ekonomski osnovi in da vsaj tega denarja nikoli ne bodo vrnila. Že površna ocena tega seznama pokaže, da je šlo v večini primerov, ne seveda v celoti, ampak v večini primerov za obračanje denarja v ožjem krogu znancev in političnih somišljenikov in tudi za poskus, seveda, da se vpliva na javno mnenje. Eden od največjih dolžnikov je recimo podjetje Delo revije. Težave v tej banki so se pojavile že zelo zgodaj in so bili vseskozi skrivane in niso nobeno presenečenje, ker banka ni poslovala na ekonomski osnovi. Te težave so se skušale z različnimi prijemi, mahinacijami bodisi skrivati pred revizorji, bodisi pa se v dogovoru z inštitucijami, ki bi morali nadzorovati delo te banke, enostavno pometati pod preprogo.
Že leta 97 je Slovenska investicijska banka formalno - dejansko je bila ta izguba še višja - izkazala izgubo v višini 548 milijonov tolarjev, kar je velika izguba za banko z relativno nizkim deležem, okoli 1% bančnega deleža na slovenskem finančnem trgu in z ostalo bančno močjo, kakršno je pač imela. Pol milijarde tolarjev čiste izgube leta 1997 za to banko predstavlja alarm prve stopnje za vse regulatorje, ki bi se morali oglasiti. Banka Slovenije bi morala ob tej bilanci pričeti z ukrepi opozarjanja in tudi zdravljenja, a se ni zgodilo nič. Nič se ni zgodilo, ostalo je isto vodstvo, nobenih ukrepov ni bilo sprejetih, nobenih opozoril, niti nobenih javnih opozoril v tem smislu, da bi se opozorilo potencialne stranke te banke in tudi potencialne kupce delnic te banke, da s to banko ni vse v redu. Tukaj je Banka Slovenije prvič dokazljivo zanemarila svoje dolžnosti, ki ji gredo po zakonu o Banki Slovenije.
Vsaj od leta 1997 so tako v Banki Slovenije, kot tudi vseh ostalih finančnih subjektih, pristojnih in nepristojnih, poznali stanje v tej banki, vse do prodaje večinskega deleža ljubljanski Energetiki, a so ga tolerirali. Dokazljivo je bilo opuščenih veliko dejanj, ki bi morala biti storjena, pa niso bila.
Leta 2001, v letu, ko je ljubljanska Energetika v 100% javni lasti kupila večinski delež SIB banke, je to isto podjetje, se pravi ljubljanska Energetika popravila bilanco tega podjetja, da je še pred nakupom, tako da je omogočila tej banki z zelo prozorno in sporno transakcijo 400 milijonov dobička oziroma profita in SIB banka je zaradi teh 400 milijonov lahko na koncu izkazala za 70 milijonov dobička na koncu poslovnega leta. Gre za umetno ustvarjen dobiček, ki je pomagal kasneje pri sklepanju oziroma pri zavajanju tistih, ki so sprejemali odločitve in niso bili seznanjeni z ozadjem. Kazalo je, da je banka subjekt, ki posluje pozitivno.
Jeseni 2001 je potem prišlo do znanih dogovorov, o katerih je veliko pisalo v enem časopisu. Skratka, usedli so se, gospa Nada Klemenčič, ki je bila predsednica uprave Zavarovalnice Triglav, njen mož in direktor SIB banke Vlado Klemenčič, ki je bil predsednik oziroma direktor SIB banke, mestna oblast, prokurist Energetike Igor Pogačar, ki je zraven pri takšnih transakcijah in še neki drugi, ki so dali očitno v politične žegne in se dogovorili, kar je bilo zapisano in nikoli zanikano, kakšna bo cena delnice, po kateri bo javno podjetje Energetika kupilo večinski delež v SIB banki. O tem mestni svet, ki bi moral o tem najmanj odločati formalno ni bil obveščen, potem bomo videli tudi zakaj. Delnice, vredne morda 1000 tolarjev so od SIB banke potem odkupovali za 3.000 do 3.800 slovenskih tolarjev po delnici. Vendar se ni dogajalo samo to. Dogajalo se je tudi to, da je javno podjetje Energetika te delnice SIB banki plačalo prej, preden jih je vodstvo te banke odkupilo od svojih delničarjev. Se pravi, najprej bi šel denar od javnega podjetja za nakup teh delnic na upravo banke, potem pa je ta banka seveda po nižji ceni ali pa so posamezniki, ki so vedeli za to informacijo, po nižji ceni kupovali delnice od malih delničarjev, jih ogoljufali, tu kršili najmanj pet zakonov, in potem te delnice prodali dražje javnemu podjetju; kupili pa so jih z denarjem, ki so ga dobili že vnaprej od tega podjetja.
Skrbni pravni pregled SIB banke je bil s strani mestnih oblasti narejen šele po tem, ko so vse delnice kupili in ko je bil posel zaključen, ne prej, kot je to normalno, ampak potem. Najprej so kupili, potem pa so naredili skrbni pravni pregled, ki je seveda pokazal ogromno nepravilnosti. In da bo še bolj zanimivo, tudi skrbni finančni pregled je bil narejen šele po nakupu banke. Skratka, najprej so delnice kupili za dvakrat, trikrat večjo ceno, potem pa so naredili finančni pregled, na podlagi katerega so ocenili, koliko je delnica dejansko vredna. Nekateri so tej transakciji kljub temu, in to ne da bi zardevali, potem rekli, da je bila izpeljana po ekonomski logiki, in nekateri so to trdili še včeraj, kot smo videli.
Nadzorni svet Energetike, podjetja, ki je dalo 3 milijarde in pol denarja davkoplačevalcev za nakup delnic, ki so bile vredne trikrat manj ali pa celo večkrat manj, je razpravljal o nakupu 15.10.2001. V tem nadzornem svetu so z izjemo dveh članov iz primestnih občin, ki politično nista opredeljena, ljudje, ki so bili imenovani s strani vladne koalicije. Sklep, ki ga je sprejel nadzorni svet, je za v arhiv vsake karikature pravne države, kajti sprejeli so naslednji sklep: "Nadzorni svet se seznani z namero o nakupu banke in to podpira ter se strinja, da lahko javno podjetje Energetika v okviru lastnih prostih sredstev izvrši ta nakup" in tako dalje. "Podrobnosti nakupa v tem trenutku - v skladu z določili zakona o gospodarskih družbah," (kar seveda ni res, to je kar tako navrženo) - "nadzornemu svetu niso predstavljene, zaradi vrednostno občutljive transakcije in bi morebitno nepooblaščeno ravnanje s temi podatki lahko pripeljalo do spremembe vrednosti delnic, ki so predmet nakupa."
Nadzorni svet, ki mora bedeti tako nad zakonitostjo poslovanja kot tudi nad ekonomiko poslovanja, je sprejel sklep, da ne želi biti seznanjen s podrobnostmi nakupa, z obrazložitvijo, da bi te podrobnosti lahko vplivale na ceno delnic. In še prav imajo. Seveda bi lahko to vplivalo na ceno delnic - cena delnic bi padla. Če bi se to razvedelo, bi cena delnic padla, ker nobeden pri pameti ne bi kupoval delnic oziroma tudi tisti, ki so bili vnaprej zmenjeni, teh delnic ne bi kupovali po tako visoki ceni.
To je res primer, kakršnega najbrž ne najdemo nikjer v svetu - da nek nadzorni svet, ki bi imanentno moral bedeti tako nad zakonitostjo kot nad ekonomiko poslovanja, sprejme sklep, da ne želi biti seznanjen s podrobnostmi nakupa. Samo še nekaj hujšega se je zgodilo v zvezi s tem, kar bom kasneje citiral, v podobnem smislu.
Dejstvo je tudi, da so člani nadzornega sveta prej prebrali v časopisu, da se pripravlja ta nakup, preden je bila seja sploh sklicana. In ko je bila sklicana, so potem večinsko izglasovali sklep, da se ne želijo seznaniti: s temi konkretnimi pogoji nakupa. Opozicija v mestnem svetu, predvsem svetniška skupina Socialdemokratske stranke je zahtevala razpravo na mestnem svetu in seznanitev z okoliščinami nakupa, ker transakcija je bila vendarle prevelika, da bi kljub takšnim sklepom ostala tajna. Do seje mestnega sveta je prišlo 21.1.2002, se pravi pred več kot enim letom. Pred več kot enim letom se je kljub vsem blokadam skušalo razčistiti pogoje nakupa, preprečiti še večjo škodo oziroma jo popraviti. Ampak, na tej seji se je zgodilo nekaj, kar je tudi prav gotovo potrebno dati v arhive kot dokaz, kakšne sklepe je možno sprejeti in jih tudi braniti, če imaš politično moč in večino poslanskih oziroma svetniških glasov.
Predlagan je bil sklep, da se mestni svet seznani z okoliščinami nakupa banke, skratka z nečem, s stanjem, s katerim bi mestni svet itak moral biti seznanjen prej, preden je do nakupa prišlo, ker je šlo za 3,5 milijarde denarja meščanom, ki so ta denar plačali za to, da bi ljubljanska Energetika šla v investicijo in izboljšala ogrevanje v mestu. Zato so ga plačali. Ta denar pa so potem nepooblaščeno uporabili za nakup banke, s tem, da so jo trikrat preplačali. In, ko je to prišlo na dan in ko je opozicija v mestnem svetu zahtevala, da se mestni svet seznani z okoliščinami nakupa, je takratna županja Viktorija Potočnik ta sklep dala na glasovanje. Rezultat glasovanja je bil, da je 21 mestnih svetnikov glasovalo PROTI in samo 11 ZA. Proti temu, da bi se seznanili z okoliščinami nakupa, so glasovali: Anton Colarič, Borut Veselko, Meto Valentinčič, Slavko Slak, Stanko Brezovar, Angela Murko Pleš, dr. Metka Tekavčič, Peter Božič, prof. dr. Stane Pejovnik, Dunja Piškur Kosmač, Miloš Pavlica, Danica Simšič, sedanja mestna županja, Danilo Tomšič, naša kolegica Silva Črnugelj, dr. Matko Vasilij Cerar, Miha Koprivšek, Evita Leskovšek, prof. dr. Darko Štrajn se tudi ni želel seznaniti, Branka Lovrenčič, Janko Moderndorfer in Roman Veros iz nacionalne stranke.
Tukaj ni šlo, da bi mestni svet sprejemal kakršnekoli sklepe v zvezi s tem, kdo je kriv ali odgovoren. Šlo je samo za to, da bi mestni svetniki sploh dobili poročilo o tem, kako je sploh prišlo do nakupa, kdo je sprejemal odločitve in, kakšne so bile ekonomske in pravne okoliščine tega nakupa. In, vladajoča koalicija Združene liste in Liberalne demokracije v mestnem svetu je izglasovala, da se ne želijo seznaniti s tem. Najbrž komentar k temu vsaj zaenkrat ni potreben.
Potem, ko je bil ta sklep izglasovan, je svetniška skupina Socialdemokratske stranke v mestnem svetu 31. januarja lansko leto pred več kot letom podala kazensko prijavo, ki jo je poslala tožilstvu, ljubljanski kriminalistični policiji, računskemu sodišču, pristojnim vladnim agencijam. Zraven te prijave je bila poslana vsa dokumentacija, iz katere je jasno, da stvari niso tekle zakonito. Večina teh institucij je odgovorila v enem mesecu, češ da niso pristojni, da o tem karkoli rečejo.
Najbolj je odmeval odgovor računskega sodišča, kjer je predsednik računskega sodišča Vojko Antončič izjavil, da ne SIB banka, ne Energetika nista v mestni lasti, kar je morala demantirati sedanja ljubljanska županja Danica Simšič, ki je rekla, da najbrž so v mestni lasti. Predsednik računskega sodišča pa je odgovoril, da niso pristojni za to, ker da SIB banka ni v mestni lasti.
Najbolj zanimivo pa je bilo dogajanje s to prijavo na državnem tožilstvu. Po enem letu, ko je bilo državno tožilstvo vprašano, ali se je s to prijavo kaj zgodilo, je vrhovna državna tožilka Zdenka Cerar izjavila, da so to prijavo nekam založili, in je klicala po telefonu našo mestno svetniško pisarno, če ji lahko to prijavo še enkrat pošljejo, in to po enem letu, ko jo je dobilo tožilstvo. To je tožilka izjavila tudi javno.
Da bo stvar še hujša. Ta prijava je bila poslana tako na vrhovno državno tožilstvo, kot tudi na ljubljansko tožilstvo in na obeh tožilstvih se je očitno "izgubila", kar pa že ne more biti slučajno. Ker je bila stvar in transakcija prevelika, je afera kljub vsem tem izgubljenim prijavam in skrivanjem pod preprogo vseeno izbruhnilo.
Afere je prišla v javnost predvsem zaradi tega, ker je bilo tudi te 3.5 milijarde, s katerimi je ljubljanska Energetika preplačala SIB banko premalo oziroma, ker je veliko tega denarja sploh ni šlo v banko, ampak so z njimi okoristili posamezniki, ki so transakcijo najprej poznal in tisti, ki so posredovali, če prav nekatere borzno posredniške hiše, ki so bile posebej pooblaščene, da te stvari izvajajo.
Najbolj zanimiv so tisti seznami, kdo je prodajal in kdo je kupoval in kdo je bil oškodovan. Vidi se namreč tudi, kateri delničarji v tej SIB banki so bili posvečeni in kateri niso bili posvečeni, kar pomeni, da ne moremo vseh kriviti za te svari. Za to transakcijo so se pač te stvari izčistile in tisti, ki so bili prevarani, so prodali svoje delnice svojim sodelničarjem iz iste banke nekaj tednov preden so jih ti naprej prodali za še enkrat, ali pa dvakrat večjo ceno.
Ampak stvar je več ali manj jasna, ker se ve kdo je prodal in kdo je kupil. Najbolj zanimiva je seveda transakcija, ki jo je izvedla Gorenjska borzno posredniška družba, ko je Vladu Klemenčiču, se pravi direktorju te banke, odštela po 3.700 tolarjev za delnico en mesec po tem, ko je Energetika že kupila večinski delež v SIB banki, po tem ko so že imeli večinski delež in ko ni bilo nobene potrebe, da še naprej kupujejo delnice po tako visokih cenah, tudi če bi bil prejšnji nakup upravičen. Gospod Klemenčič je na račun malih delničarjev v banki in seveda tudi na račun tistih, ki so plačevali drago ogrevanje v mestu zaslužil silne milijone s to transakcijo. Izvedel jo je en mesec po tem tako, da je bila zadeva še bolj transparentna. Na očitke, ki so bili tudi javno izraženi v zvezi s tem se praktično ni nihče odzival, pač, psi so lajali, karavana pa je šla naprej oziroma je imela denar varno spravljen v drugih bankah, ne v SIB banki.
Ker ostalo očitno, da tudi to preplačilo delnic s strani ljubljanske energetike ne bo zadoščalo za to, da se banka postavi na noge, je Banka Slovenije vseeno morala zahtevati dokapitalizacijo. Takrat je zadeva izbruhnila, vendar pa še vedno ni prišla v neko normalno situacijo, ko bi pristojni rekli stvar je totalno zavožena, pravočasno se ni ukrepalo, ukrepajmo vsaj sedaj. V tem primeru nihče ni ukrepal. Spet je prišlo do poskusa, da se vsa stvar prikaže drugačna kot dejansko je in da se z neko prodajo te banke skušal ustvariti vtis, kako vendarle ni šlo za tako zgrešen posel. Razliko med pravo in med dejansko ceno banke in med tisto, ki je bila plačana s strani v tem primeru A banke pa se pokrije z drugimi transakcijami.
V ta namen je 28. februarja letos takratni direktor Holdinga in v.d. direktorja gospod Marjan Rekar, podpisal dogovor z A banko, v kateri se obvezuje, da bo mesto poslovanje javnih podjetij preneslo na A banko v primeru, da ta kupi SIB banko in tudi navzven prikaže, kot da vendarle ni šlo za tako zgrešeno naložbo. Mesto bi se s to pogodbo zavezalo za pet let, da bi v tem primeru A banka za pet let dobila vse mestne depozite ali pa večino, se pravi več kot dve tretjini, mestnih depozitov, kar znese v petih letih po izračunih okrog 360 milijard tolarjev. 1% povprečnih obresti od 360 milijard je 3,6 milijard. Se pravi A banka lahko preplača v primeru, da dobi ta posel. Za ta dogovor je včeraj Banka Slovenija rekla, da je normalen. Potem lahko preplača te deleže, ki jih ima Energetika v SIB banki za 3,6 milijard, ker bo toliko zaslužila ne nekem drugem poslu. In kriminal je, da če to drži, da se vsi delajo, kot da je to popolnoma normalno.
Tisti, ki so to škodljivo transakcijo izvedli, pa bi celo rekli: saj smo vam rekli, kupili smo delnico za 3.600 tolarjev, sedaj pa jo bomo tudi prodali za 3.600 tolarjev, se pravi nismo nikogar oškodovali. Tisti, ki bi pa, seveda, po takšni ceni kupil, bi pa dobil razliko plačano z drugim poslom, ki bi šel pa iz istega žepa. Hvala bogu, da je zdaj vse javno znano, za kakšen dogovor je šlo. Mimogrede, ta dogovor je bil tajen. Banka Slovenije je rekla, to je normalen poslovni dogovor. Vsak mora imeti neke račune, jasno. V dogovoru pa piše, da so pa podatki tajni. Zdaj, če bi bilo tako jasno in normalno, najbrž ne bi rekli, da so ti podatki tajni. To je skregano z vsako logiko. Tudi zdaj, tudi še v tej fazi, ko je stvar popolnoma očitna, tiste institucije, v tem primeru Banka Slovenije, ne igrajo vloge, ki jo imajo po zakonodaji. Ne preprečujejo oškodovanja in ne zagotavljajo normalnega poslovanja, v katerem smo si v tej državi pred temi institucijami enaki.
To banko naj bi prodali do začetka maja tega leta. Ustanovljena je celo neka komisija, ki naj bi to izvedla, v zakulisju pa potekajo takšni dogovori, o katerih sem prej govoril. Vse pa več ali manj poteka še naprej v istem krogu. Edini, ki se je umaknil iz teh dogodkov formalno, ker je bil pač slučajno podpisnik, je bil prokurist ljubljanske energetike Pogačar. Ta se ne pojavlja zdaj več. Pojavljajo se v nekih drugih stvareh. Slišati je, da je dal vlogo za nakup ljubljanske stolpnice TR3, kot fizična oseba. Denar za to je najbrž prihranil od svoje skromne plače.
Ampak, pojavljajo pa se vsi drugi. Vsi tisti v nadzornih svetih, ki so izglasovali, da se ne želijo seznaniti z okoliščinami, še vedno sedijo v teh istih nadzornih svetih. Ne bom rekel, da so mestni svetniki isti, ker ti bodo isti do naslednjih volitev. Ampak, zadeve o nadzornih svetih so isti. Tudi na odgovornih mestih v teh podjetjih so isti. Odvetnik Senica, ki je dal pravno mnenje, da je SIB banka super, da je treba kupiti in daje to dobra transakcija. Zdaj svetuje banki Uni credito, ki je tudi med ponudniki za nakup SIB banke.
Tisti, ki imajo dejanski vpliv v mestu, še naprej vodijo to igro. Prejšnja županja je bila pač ena od figur, ki je tukaj sodelovala. Nikakor ni bila ključna.
Zdaj za zaključek, mislim, da je vseeno potrebno potegniti črto in podati nekaj ugotovitev. To, kar zdaj govorimo o SIB banki je samo eno od mnogih zgodb slovenske tranzicije. Mislim, da niti na največjem, pravzaprav manjša zgodba. SIB banka je banka z 1% tržnim deležem, s 100 zaposlenimi. To pa seveda, po eni strani postavlja tudi vprašanje, kako je možno, da tako majhen subjekt naredi tako izgubo in tako škodo samo v primeru, če ga nekdo stalno ščiti, in tega se je ščitilo od samega začetka, od ustanovitve, ki je bila pač politična. Ampak, v tej žalostni zgodbi slovenske tranzicije gre za manjšo zgodbo. Tisto, kar je najbolj sprevrženo, je to, da ta zgodba kaže, da obstajata dve kategoriji. Da v Sloveniji obstajata dve kategoriji ljudi, eni, ki so bolj enaki in drugi, ki so manj enaki.
V tej konkretni zgodbi smo imeli tako dve vrsti delničarjev kot tudi dve vrsti strank. Ene stranke, ki so prišle na to banko, so dobile kredit, čeprav niso izpolnjevale pogojev, druge stranke, ki so izpolnjevale pogoje, pa niso dobile kredita. In je lahko tako manj uspešen, manj prodoren poslovni subjekt, ki je dobil kredit, pa kasneje postal uspešen. Tisti, ki pa je bil obetaven, pa ni dobil kredita, ne tu ne pri kakšni drugi banki, pa kasneje ni mogel postati uspešen. Pri delničarjih - sem zgodbo razložil - so bili delničarji, ki so bili prevarani, so svojim kolegom sodelničarjem lastne delnice prodali po nizki ceni, ti pa so jih kupovali, ker so vedeli, da bo cena zrasla, da bo prišlo do nakupa v tem primeru s strani Energetike.
Institucije, ki bi morale zagotavljati enakost delničarjev v tržnem sistemu, pa so se razglasile za nepristojne. Gospod Neven Borak, ki vodi eno takšnih institucij – agencijo za nadzor na trgu vrednostnih papirjev - je celo izjavil, da je šlo v primeru SIB banke za prozorno manipulacijo; da je šlo za vsebinsko zelo sporno stvar, da pa je vprašanje, če je kazniva. Kot da ni kazenskega zakona, kjer je člen, kjer piše, da je zloraba položaja kazniva, in teh zlorab je bilo tu ogromno, kot da ni drugih zakonov, ki so bili kršeni. Ampak tisti, ki je predstavnik nekega pomembnega regulatorja, izjavi, "saj res ni bilo lepo, ampak najbrž pa ni kaznivo". Se pravi, delajte, kar hočete, nihče vas ne bo kaznoval. Na zadnji seji odbora za finance je gospod Borak celo rekel, "pa vi, poslanci, vendarle spremenite zakon tako, da se bo dalo kontrolirati tudi neorganiziran trg vrednostnih papirjev". Ampak ta gospod Borak deluje v teh institucijah že zadnjih deset let. Bil je zraven, ko se je ta zakon pisal, ista vlada je bila, ko se je ta zakon pisal, pa tega ni dala notri, če je bil res samo ta zakon problem. In če luknja obstaja, so za njo vedeli ali pa so jo namerno naredili, zato da jo zdaj izkoriščajo. Zato ne nasedati tem!
Še pet zadev v zvezi s političnim ozadjem.Afera SIB banke je nastala zato, ker je bila banka že na začetku ustanovljena kot politična.Drugič so politične povezave botrovale odločitvam, da ljubljanska Energetika po nerealni, preplačani ceni opravi zadnji prevzem oziroma nakup. Politika je botrovala tudi temu, da Banka Slovenije in druge institucije niso ukrepale, ko bi morale, ali pa gre na drugi strani za totalno nesposobnost teh institucij, v kar ne verjamem, ker mislim, da so sposobni, vendar niso ukrepali iz drugih razlogov.
Tretjič je bila zadeva prav smešno politična, ko je vladajoča koalicija v mestnem svetu izglasovala sklep, da se ne želi seznaniti z okoliščinami nakupa. Če je bila tisto strokovna odločitev, potem res ne vem, kaj je stroka.
In, seveda, politične so povezave. Tisti, ki je bral, recimo, samo časnik Finance, ki je edini malo bolj poglobljeno pisal o tej zadevi, pa še tu se je ščitilo nekatere osebe, je videl, da se pojavljajo ena in ista imena, in tista, ki so res odločala, so politična. Časa je premalo, da bi šli tu v celotno analizo, zato bom omenil samo en primer. To je primer gospe Metke Tekavčič, ki je predsednica Združene liste v Mestu Ljubljana, hkrati vodi odbor za finance mestnega sveta, hkrati je v nadzornem svetu Holdinga mesta Ljubljane, hkrati je tudi v nadzornem svetu Nove Ljubljanske banke - in, glejte, morda slučajno, morda pa tudi zaradi tega vpliva je Ljubljanska banka, mislim, dve leti nazaj, 31. januarja pomotoma nakazala 1 milijardo tolarjev na račun SIB banke, 31. januarja, in s tem popravila bilanco te banke. Pomotoma 1 milijardo. Jasno, potem so rekli: "Oprostite, zgodila se je pomota".
Ampak, bilanca je bila že popravljena. Morda to ima, morda nima zveze z gospo Tekavčičevo, ki je tukaj v vseh teh ključnih organih, zelo pa dvomim, da nima nikakršne zveze. Solastnik SIB banke je tudi kapitalska družba, ki je, ko gre za delitev pristojnosti pod pristojnostjo ministrstva za delo. Gospod Vlado Dimovski, ki je minister za delo, je soprog gospe Metke Tekavčič. Najbrž ni težko izmenjati par informacij in potem zadevo tako izpeljati, da se kakšna milijarda pomotoma znajde na računu. Še nekaj teh povezav je v zvezi z isto osebo, ampak ker so tudi druge, bi ji najbrž delal krivico, če bi ji pripisal veliko vlogo.
Politična je tudi komisija, ki je bila ustanovljena za prodajo SIB banke. Gospa Alenka Žnidaršič Kranjc je povezana oseba v tej zgodbi. Revizijska hiša, katere lastnica je bila sama, je bila pripojena k revizijski hiši, ki dela revizijo v teh primerih. Gospa Žnidaršič Kranjc je znana iz drugih zgodb slovenske tranzicije, bila je tudi svetovalka vlade in tako dalje in tako dalje.
Politične so tudi povezave, ki vodijo neposredno v samo vlado, poleg tistih, ki sem jih že prej naštel. Iz te dokumentacije, ki je zdaj kar obsežna izhaja, da je vse tisto, kar je bilo nujno potrebno narediti, pravnih poslov pri teh transakcijah, da je to delala pravna pisarna odvetnika Senice, ki je bil tudi neki pravni zastopnik mesta. V času, ko so se te transakcije dogajale je bil za to področje, kot pač piše v nekaterih dokumentih zadolžen gospod Mirko Bandelj, ki je takrat delal v tej pisarni, prej pa je bil generalni sekretar vlade, minister za notranje zadeve in je danes tudi generalni sekretar vlade. Takrat pa je slučajno skočil tja v pisarno neke stvari urediti. V kolikor to ni imelo nobenega vpliva na te transakcije, potem ga nima nič.
Ampak kljub tem povezavam bi rad rekel na koncu naslednje. Ne glede na to, da je bila ustanovitev SIB banke politična, ne glede na to, da je bilo takrat oropanega proračuna in skromnega proračuna v času pred slovensko osamosvojitvijo vzetih več 10 milijonov nemških mark, ki bi jih krvavo rabili za druge stvari zato, da se je pač ustanovila ta banka.
Kljub temu, da danes o tem ne bi govorili, ker se je to pozabilo, če bi ta banka normalno poslovala, če bi iz tega nastal normalen ekonomski subjekt, ki bi koristil razvoju slovenskega gospodarstva ali lokalnih skupnosti ali čemurkoli, pač ne bi govorili. Se pravi, ne bi omenjali ne politične kontinuitete, ne političnosti, ne ničesar, niti se za to ne bi vedelo. O tem govorimo zato, ker ta subjekt ne samo, da ni bil ekonomsko uspešen, tudi ni šel v stečaj zaradi tega, ampak se je ohranil pri življenju s tem, da se je še naprej škodovalo davkoplačevalcem in plačnikom storitev javnih podjetij v slovenskem glavnem mestu. Se pravi, očitki v zvezi s tem, ki so se že pojavljali tudi v nekaterih televizijskih nastopih, češ, s SIB banko se ukvarjate zato, ker so tam pač imena, znana od prej, kontinuiteta tako rekoč, in zato jim to očitate.
Kot že rečeno, če bi ta subjekt posloval uspešno, se s tem nihče ne bi ukvarjal, ne glede na to, ali je bil kontinuiteta ali ni bil v tem času. Ker pa je prišlo do teh transakcij, do oškodovanja, do kriminala po našem mnenju, pa je seveda važno, da se ugotovijo vzroki. In zelo pomemben vzrok je ravno v teh povezavah, ki so seveda politične. Samo nekdo, ki ima moč in povezave od prej in ki si jih je še okrepil v zadnjih enajstih letih, ko je praktično neprekinjeno na oblasti, lahko stvari tako pelje, da se vse to dogaja, da nihče ne odgovarja, niti nobena kazenska ovadba ni vložena s strani pristojnih institucij in da se zraven enormno nepošteno bogati. Kdorkoli bi to isto poskušal početi, lahko bi bil še bolj zloben ali kakorkoli pokvarjen, tega ne bi mogel, ker teh povezav nima.
Zaradi tega govorimo o teh povezavah, ne zaradi kakšnih ideološko političnih razlogov, pač pa zaradi tega, ker te politične povezave omogočajo korupcijo, omogočajo netransparentno delovanje in omogočajo blokado dela državnih institucij, ki jih imamo za to, da vzpostavljajo nek pravni red in da ščitijo šibkejše na trgu.
Sklepi, ki so predlagani, se marsikomu zdijo preblagi. Ti sklepi namreč terjajo od državnih institucij, da opravijo delo, ki bi ga že tako ali tako morale opraviti, ki bi že moralo biti opravljeno, pa ni bilo. In nekaj poročil zahtevamo, v roku 30 dni.
Preden bomo izrekli dokončne sodbe, se želimo seznaniti tudi z zadevami, ki nam morebiti niso znane, ki jih te institucije poznajo, pa zaradi takšnih ali drugačnih interesov - veseli bi bili, da tudi zaradi interesov preiskave - javnosti niso znane. In po teh 30 dneh, če bodo ti sklepi izglasovani, bo možno pač reči, da kdor je imel še kaj povedati, je povedal, in vsaj ko gre za javno mnenje, se sodbe lahko izrekajo.
Na koncu tega uvoda pa bi dejal tudi to, da se nič od tega, kar smo zdaj opisovali, ne bi dogajalo, če bi v podjetjih, kjer ima država večinski delež ali v javnih podjetjih, tudi na lokalni ravni, bilo opoziciji ali pa vsaj nepovezanim osebam zagotovljena vsaj tretjina mest v nadzornih svetih. Če bi ta tretjina bila zagotovljena, se nič od tega ne bi zgodilo, in v primeru SIB banke bi davkoplačevalci imeli v žepih najmanj, če vse seštejemo deset milijard denarja več, tako pa ga imajo samo nekateri.«
