Izpoved Slovenca, ki je v London odšel po sanjsko službo in se znašel v novodobnem suženjstvu

Koliko Moritzov se bo moralo še zgoditi, da se bo novodobno suženjstvo končalo? Govorimo o primeru 21-letnega Nemca, ki si je poiskal službo pripravnika v investicijski banki Bank of America. Potem ko je tri dni delal skoraj nepretrgano, so ga našli mrtvega pod prho v njegovem stanovanju. Moritz Erhard je bil le en od številnih mladih, ki jim velike firme obljubljajo bleščečo kariero, seveda pa morajo na poti do naziva preživeti peklenske tedne.

Pogovarjali smo se s Slovencem, ki je pot do uspeha prav tako iskal v Veliki Britaniji. V prestižnem londonskem hotelu je delal kot pripravnik. Po pogodbi naj bi delal osem ur in pol na dan, a kmalu je spoznal, da je pogodba le kos papirja, ki v praksi ne pomeni ničesar. V povprečju je delal po 12 ur na dan, a je bilo precej takšnih dnevov, ko je bil v službi tudi po 18 ur. "Delal sem cel dan, šel domov, se ulegel in malo zaspal. Tako šest dni v tednu," svoj delovnik opisuje naš sogovornik, ki pravi, da ga je pred sesutjem rešilo dejstvo, da se je pred odhodom v London intenzivno ukvarjal s športom in zato bil v odlični telesni kondiciji. Edini prosti dan v tednu je prespal, da si je nabral moči za novi peklenski teden.

"Operejo jim možgane"

Vse je seveda popolnoma nelegalno, opozarja naš sogovornik, ki ga je smrt Nemca zelo prizadela. Takšna izkoriščanja se dogajajo v bančništvu, v podjetjih za stike z javnostjo ter v hotelirstvu, pravi. Verjetno pa tudi še drugje. Velike korporacije novačijo mlade diplomante iz vzhodne Evrope. Angleži tega ne bi delali, medtem ko se mladim, ki v svoji domovini ne najdejo službe in upajo, da si bodo kariero ustvarili v tujini, niti ne zdi čudno, da morajo delati po 12 ur in več na dan, pravi naš sogovornik. Vodilni jim operejo možgane z izjavami, da naj bodo počaščeni, ker lahko delajo v tako odlični in pomembni firmi. Mnogi morajo celo večkrat na dan ponavljati, da delajo v najboljšem podjetju na svetu, pravi naš sogovornik.

Z opranimi možgani, velikimi pričakovanji in seveda z upanjem, da jim bo po treh do štirih mesecih usposabljanja uspelo dobiti obljubljeno zaposlitev, so pripravljeni tudi po 18 ur na dan pomivati stranišča, kuhati kavo in opravljati stvari, ki jih v opisu njihovih del in usposabljanja ni. Bog ne daj, da bi zboleli, opozarja naš sogovornik, saj plačila za dneve bolniškega dopusta ni.

Naš sogovornik se je iz nemogočih razmer še pravočasno rešil. Dal je odpoved in se vrnil v Slovenijo. Tisti, ki so ostali ujeti, nimajo nikakršnih možnosti, da bi zadevo prijavili inšpektorjem za delo. Gre za njihovo besedo proti vodilnim, ti pa na okoli veselo mahajo s podpisano pogodbo. Ni sindikatov, ki bi jim lahko priskočili na pomoč, prav tako imajo te korporacije preveč političnih zvez, da bi jim lahko kdo prišel do živega in razkril njihovo nečloveško ravnanje z zaposlenimi. "Vse je neuradno in ničesar se ne da dokazati," je razočaran naš sogovornik. 

Najbolj pa ga je presenetilo, da se toliko mladim takšno izkoriščanje in delo po 12 ur in več na dan zdi "kul". Tudi sam je nekoč zagovarjal stališče "delo, delo in še enkrat delo". Mladi diplomanti sprejmejo takšne pogoje, ker je to nekaj modernega, podobno pa razmišljajo tudi delodajalci, da je to trendovsko, pravi naš sogovornik.

Policijska preiskava smrti 21-letnega nemškega študenta še ni zaključena. Bil je najbolj obetaven pripravnik, pravijo njegovi sodelavci. Naš sogovornik pravi, da ti vodilni operejo možgane in ti ves čas govorijo, kako počaščen moraš biti, ker lahko delaš zanje in pritiskajo nate, da se čim bolj dokažeš. Dejstvo je, da je Moritz v službi preživel praktično cel dan. Po treh dneh, ko je domov prihajal samo še toliko, da se je oprhal, se je zgrudil.

Izčrpan delavec ne more biti produktiven

Za Nemca je bila najverjetneje usodna izčrpanost oziroma sindrom izgorelosti. Gre za psihofizično bolezen, ki je v zadnjih letih vse pogostejša. Kadar govorimo o sindromu izgorelosti, velja, da je bolnik psihično in fizično popolnoma izčrpan. Ne gre le za utrujenosti, ki se pojavi po dolgotrajnem telesno napornem delu, pač pa o splošni izčrpanosti posameznika. Izgorelost se lahko pojavi pri vseh ljudeh, ne glede na njihov poklic, čeprav so jo v preteklosti povezovali predvsem s težavnim službenim delom. 

Izgorelost pomeni, da je človek fizično, psihično in čustveno izčrpan. Ko je oseba dlje časa preobremenjena, se ne more več soočati z vsakdanjimi zahtevami. Seveda se težave kopičijo dlje časa, sam proces izgorevanja pa ima različne faze. Če jih bolniku uspe prepoznati, potem lahko še pravi čas ukrepa. A pogosto se dogaja, da te izgorelost popolnoma preseneti.

Česar se izkoriščevalci mladih in zagretih upov ne zavedo, je to, da proces izgorevanja pravzaprav zmanjšuje našo storilnost. V bistvu nam jemlje energijo, zagon in nas pahne v bolezen. Vsak, ki je izpostavljen nečloveškim obremenitvam, lahko doživi sindrom izgorelosti. Pomembno je, da pravočasno prepoznamo znake, ki opozarjajo na proces izgorevanja in poiščemo strokovno pomoč.