Debelost, prekomerna poraščenost in depresija – kaj pa, če so krivi jajčniki?

September je mesec ozaveščanja o sindromu policističnih jajčnikov. O tem, kaj je sindrom policističnih jajčnikov (PCOS), smo že poročali. Naj spomnimo, da gre za najpogostejšo bolezen pri ženskah, ki povzroča hormonske in presnovne motnje. PCOS namreč prizadene do 10 odstotkov žensk v starosti od 20 do 50 let, kar pri nas pomeni približno 30.000 žensk. Vendar pa je treba poudariti, da bolezen v petini primerov ne poteka tipično, zato marsikatera sploh ne ve, da ima hormonsko motnjo. Poleg tega polovica vseh bolnic ni nikoli diagnosticirana, saj ne razumejo, da se za zelo različnimi znaki skriva ena bolezen. 

Nekateri ginekologi pa so vendarle prisluhnili ženskam, ki so bile z obravnavo pogosto nezadovoljne, saj so jim kot rešitev običajno predlagali kontracepcijske tablete. Ker sedanje generacije deklet v večini odklanjajo tovrstne hormonske terapije, so se v Diagnostičnem centru Strah odločili za celosten pristop. Ponujajo program, v katerega so vključene vse potrebne zdravniške obravnave in laboratorijske preiskave za postavitev diagnoze ter potrebnega zdravljenja različnih fenotipov sindroma policističnih jajčnikov. 

Strokovnjakinje so prepričane, da si moramo pomagati tudi sami. Najbolj pa si lahko pomagamo tako, da pridobimo čim več znanja o motnji in seveda tudi o načinih zdravljenja. Pripravile so tudi povsem brezplačna predavanja: Nisi ti, tvoji jajčniki so.

O motnji so se izobrazile tudi naše sogovornice, ki so se priključile celostnemu programu. Nekatere so, da imajo sindrom policističnih jajčnikov, posumile po tem, ko so prebrale članek na 24ur.com in si poiskale pomoč. Njihove zgodbe o uspehu so dokaz, da se sindrom da obvladovati. Ker se niso želele poimensko izpostavljati, svojo zgodbo pa so vseeno želele deliti, smo v članku uporabili druga imena - prava imena hranimo v uredništvu. 

"Ginekologinjo sem večkrat prosila za pomoč, pa me je odslovila, naj najprej shujšam"

"Simptomi so se predvsem kazali v poraščenosti, boleči menstruaciji in občasno boleči ovulaciji, glavobolih, utrujenosti, težavah pri izgubi teže kljub telovadbi in reduciranju vnosa kalorij," pravi 25-letna Katja, ki je bila uradno diagnosticirana leta 2017, ko se je odpravila na samoplačniški pregled v Diagnostični center Bled. "Tam sem se prvič srečala z ginekologinjo, ki me je jemala resno in me kljub odvečni teži ni odslovila. Svojo ginekologinjo sem prej večkrat prosila, naj me pošlje na hormonske preiskave, ta pa me je odslovila z besedami, da dokler ne shujšam, nima smisla. Da bodo moje težave izginile, ko se znebim odvečnih kilogramov," razlaga. 

Ginekologinja, ki jo je obiskala samoplačniško, ji je diagnozo potrdila glede na krvno sliko in jo napotila na endokrinološki oddelek v Ljubljani. Tam je dobila tablete, ki naj bi zniževale testosteron. V treh letih se je na oddelek vrnila trikrat, s pomočjo tablet pa je izgubila nekaj kilogramov. "A je bilo vloženo res veliko truda za malo izplačila," pravi. Z obravnavo ni bila zadovoljna, saj ni dobila nobenih napotkov o prehrani. "Moj jedilnik so ocenili kot v redu in dodali, naj ne jem banan za zajtrk, če želim shujšati". 

"Vsakič, ko sem bila na kontroli, sem imela drugega zdravnika, od obiskov mi ni ostalo veliko v glavi, le da je bilo vsega hitro konec, izvedela pa nisem prav veliko. Po treh letih so mi tablete ukinili, naslednjega obiska nisem imela, saj se je začela pandemija, naslednji termin pa je bil prestavljen do nadaljnjega," je pojasnila. 

Ko je z izvidi prišla do svoje ginekologinje, je bila ta užaljena, prav tako je zaničevala njen uspeh pri hujšanju, izgubila je 10 kilogramov. "Spomnim se, da je kričala, če sem normalna, da sem zadovoljna s tem rezultatom. Da bom imela, če zdaj zanosim, 150 kilogramov in se ne bom mogla niti premikati. Po tem obisku je nisem več obiskala in jo zamenjala ob prvi priložnosti," pravi Katja. Razočarala pa jo je tudi naslednja ginekologinja, ki ji je rekla, da sindroma PCOS sploh nima. "Da je 'podvozje' v redu, da imam povišan testosteron, ampak da ni panike". Čeprav je bila tega vesela, težave niso izginile. 

In ni edina, o podobni obravnavi je poročalo več žensk. Tudi 38-letna Mojca, ki se je spopadala z večmesečnim izpadom menstruacije. "Ko je krvavitev prišla, je bila obilna in boleča," pravi. Poleg tega se je spoprijemala s prekomerno poraščenostjo, po 22. letu pa je pridobila kilograme, ki se jih ni mogla več znebiti. "Kljub dietam in treningom," pravi in dodaja, da je bila tudi apatična in da ji je manjkalo energije. Kot večini žensk ji je ginekologinja po tem, ko je brez testov ali ultrazvoka postavila diagnozo, predpisala kontracepcijske tablete. 

Tudi 28-letna Jana pravi, da so se simptomi kazali že dalj časa – začelo se je v zgodnjih najstniških letih s težavami s kožo (precej mozoljev) in nenadnim povečanjem teže. "V času gimnazije sem shujšala in stanje vzdrževala, nato pa sem se v zadnjih treh letih zredila za 20 kilogramov, ki jih nisem mogla več izgubiti," pravi. Čeprav težav s kožo ni imela več, pa je imela ves čas težave z neredno menstruacijo, depresijo in nihanjem razpoloženja. 

Da gre za policistične jajčnike, so prvič začeli sumiti, ko je bila stara 16 let, diagnozo pa ji je ginekologinja postavila pri 20 letih. "Zelo nejevoljno mi je naredila ultrazvok jajčnikov, kjer je tudi opazila ciste in na podlagi tega postavila diagnozo. Kljub temu pa se zame ni nič spremenilo, saj je rekla, da lahko s tem živim in imam brez težav otroke," pripoveduje. Ginekologinja ji je rekla, da je to popolnoma normalno in da ne bo vplivalo na njeno življenje. "Vendar ni bilo res," je poudarila. 

Kot mnoge druge je bila prepuščena sama sebi. "Žal se takrat o PCOS ni toliko govorilo, zato sem tudi mislila, da imam druge težave. Oči mi je odprl šele članek, ki sem ga slučajno lani poleti zasledila na portalu 24ur.com," nam je zaupala. Šele takrat je ugotovila, da ji pravzaprav PCOS povzroča vse težave, s katerimi se je spopadala – povečanje telesne teže in velike težave pri njenem zmanjševanju, neredne menstruacije, depresijo in nihanje razpoloženja. 

"Zelo pomembno je, da prideš k zdravniku, ki te jemlje resno"

Po tem, ko je prebrala članek, se je Jana naročila k dr. Strahovi in kmalu je imela prvi pregled. Potrdili sta diagnozo, nato pa se je vključila v njen program za podporo pri PCOS, v katerem jo je obravnavala skupaj s klinično dietetičarko. Skupaj so zastavile primeren način prehranjevanja, ki je bil posebej prilagojen zanjo, vključno s programom gibanja. "Zdravljenje je bilo tako predvsem holistično, s spremembo življenjskega sloga in vnosom raznih prehranskih dodatkov," pravi. 

Katji je dr. Strahovo priporočila sestra. "Čeprav z rahlim odporom in strahom sem se prijavila na pregled, predvsem zato, ker so nudili tudi prehransko svetovanje, saj kilogramov kljub trudu še vedno nisem izgubila. In sedaj sem končno našla rešitev," pravi. Prej ni prav veliko vedela o bolezni. "Niti se mi ni zdela strašna, prej bi rekla, da sem bila frustrirana. Po novi obravnavi pa je bila diagnoza šokantna, še posebej, ko ti ena ginekologinja reče, da je vse v redu, potem pa izveš, da nimaš ovulacije," je razložila. 

Strokovnjakinja je pojasnila, da ima tudi inzulinsko rezistenco, dr. Irena Hren pa ji je pomagala pri prehrani. "Sedaj imam polno in raznovrstno prehrano brez hudega odrekanja in stradanja. Končno mi je nekdo razložil, kako se moram prehranjevati, ne le po klasični prehranski piramidi, ki tukaj absolutno odpade. Dr. Hren prehrano razloži uporabno, da to lahko ohraniš za vse življenje in brez štetja kalorij," je zadovoljna Katja. 

Spremenila je torej prehrano in gibanje, za obvladovanje inzulinske rezistence pa je dobila tudi tablete. Spremembe je opazila že po prvem mesecu, še preden je prišla na prvo kontrolo, pa je izgubila že okoli 10 kilogramov. "Sprememba je bila velika, a na njej lahko počasi gradiš. Teža je šla dol, imam več energije, del megle v možganih pa se je zbistril," je še povedala.  

Kot pravi Katja, se je bilo najtežje spraviti v pogon. "Ampak gre. Ko enkrat poženeš kolo, kar steče, rezultati pa ti prinesejo novo motivacijo," pravi in dodaja, da ima srečo, da so jo na poti podpirali bližnji. "Fant je moj številka ena navijač pri absolutno vsem, še posebej me podpira pri gibanju. Mami je moj največji dobavitelj zelenjave in zdravih domačih čorbic, sestra pa najboljša psihološka podpora, ko je slabih dni preveč in je spet treba zagnati kolo," je povedala. 

Pri Jani je bilo nekoliko težje, saj je sprva nekoliko shujšala, nato pa se teža ni več spremenila. "Dejstvo je, da je pri PCOS v prvi vrsti treba spremeniti življenjski slog, vendar žal samo to ni dovolj. Treba je dodati tudi določena zdravila, da se stanje začne izboljševati," je ugotovila. 

"Pri svoji ginekologinji rešitve nisem dobila. Sem pa jo našla po srečnem naključju – spoznala sem zdravnico, ki se s tem ukvarja," pa je povedala Mojca. Po vseh opravljenih testih so se odločili za zdravljenje z metforminom. Z zdravljenjem je začela nedavno, a je prve rezultate začela opažati že v manj kot mesecu dni. Podprli so jo tako partner kot tudi družina in zdravnica. "Občutila sem predvsem olajšanje, ki je sledilo razumevanju sindroma," pravi Mojca in dodaja, da je partner prav navdušen nad spremembami, predvsem nad njeno pridobitvijo energije. 

"Kljub mojemu opozarjanju, da je nekaj narobe, se ni nič spremenilo"

"Če bi me ginekologinja videla več kot le debelo punco, bi lahko bila zdaj že šest let na poti, na kateri sem sedaj. Vsekakor bi pravi pristop k bolezni olajšal simptome in bi imela veliko manj migren in veliko več energije za življenje," pravi Katja. 

Tudi Jana meni, da bi morali pri hormonskih spremembah takoj zastriči z ušesi. "Še posebej pa takrat, ko sem se v kratkem času tako zelo zredila, teže pa kljub vsem naporom in ogromnem gibanju nisem mogla nikakor zmanjšati. Kljub mojemu opozarjanju, da je nekaj narobe in da se ne počutim dobro, se namreč ni nič spremenilo." Prepričana je, da ji teža, če bi takoj začeli zdravljenje, ne bi tako narasla in bi poslabšanje simptomov lahko ustavili. "Tako pa je to stanje slabšanja trajalo nekaj let, preden sem prišla do primerne obravnave," pove. 

"Ženskam svetujem več samozavesti in borbenosti pri postavljanju diagnoze in svetujem, naj zahtevajo alternative pri zdravljenju PCOS, ne samo tabletke. Nikoli ni prezgodaj, kvečjemu bi lahko bilo prepozno," je prepričana Mojca.

Ženskam, ki menijo, da imajo simptome PCOS, svetujejo, naj poiščejo strokovnjaka, ki jih bo poslušal. "Vsekakor pa svetujem, da ne poslušajo raznih spletnih strokovnjakov, ki marsikaj obljubljajo," še pravita in dodajata, naj se ženske obrnejo na ginekologe, ki jim bodo predpisali primerno zdravljenje.