'Cene, ki je ne plačamo mi, plača nekdo drug – uničeno okolje, delavci, otroci brez prihodnosti'

Živa Kavka Gobbo je predsednica društva Focus, ki si z delovanjem na različnih področjih, od podnebnih sprememb do globalne odgovornosti in potrošnje, prizadeva za družbo, ki se bo zavedala svojih okvirjev delovanja in v čim manjši meri posegala v naravno okolje. To je družba, v kateri ljudje sprejemajo odgovorne odločitve, živijo po trajnostnih načelih, kakovost pa jim je pomembnejša od količine.

Kot lahko preberete v spodnjem intervjuju, meni, da si z današnjim načinom potrošnje kopljemo tla pod lastnimi nogami, saj uničujemo dobrine, kot so zrak, voda in hrana. Poudarja, da je pomembno, da razmišljamo o naših potrebah in možnostih izbire, ki jih imamo, in da podpiramo to, v kar verjamemo in zavračamo tisto, kar ne želimo, da bi se dogajalo nam. Prepričana je, da je treba spremeniti dojemanje potrošništva in načina življenja, ki terja davek v obliki uničenega okolja in človekovih pravic.

Zakaj je pomembno, da razmišljamo o vrednosti izdelkov in ne zgolj o ceni?

Izdelki vsakdanje rabe pogosto prepotujejo več sveta, kot ga lahko mi sami. Pogosto nastajajo v razmerah, ki so zelo škodljive za okolje, pa naj bo to izraba in onesnaževanje lokalnih vodnih virov (ki vodi v bolezni, preseljevanje in obubožanje lokalnega prebivalstva), sečnja pragozdov in uničevanje površin za monokulturno kmetijstvo, pretirana raba (tudi nedovoljenih) pesticidov ali pa postavljanje tovarn, ki ne ustrezajo standardom, ki jih imamo v zakonih zapisane v Sloveniji in širše v EU. Sami doma pričakujemo spoštovanje okoljskih standardov vsaj do določene mere. Z nakupovanjem izdelkov, ki take standarde kršijo, spodbujamo in podpiramo sporne prakse drugod, kar se nam vrača v obliki izdelkov slabe kakovosti, v obliki izdelkov, ki so prepojeni s strupi in v obliki podnebnih sprememb, ki ne poznajo meja.

Ne smemo pozabiti tudi na širši družbeni učinek naših "poceni"nakupov. V oskrbovalni verigi je vpletenih veliko ljudi, sploh v panogah, ki so delovno zelo intenzivne, kot je na primer tekstil ali pa kakav. Zaradi pritiskov na nižanje cen se izdelkom niža kakovost, obenem pa se krši osnovne človekove pravice najšibkejšim v verigi. To so pogosto otroci in ženske. V proizvodnji kakava je več kot dva milijona otrok sužnjev. Take prakse so mogoče tudi zaradi ureditve t. i. "švic fabrik", ki stojijo v posebnih conah, s posebnimi davčnimi in zakonskimi režimi, kjer so delavci praktično brezpravni. Verjamem, da tega nihče ne želi podpreti, obenem pa si zatiskamo oči, ko kupujemo "poceni" čokolado. Cene, ki je ne plačamo mi, plača nekdo drug – pa naj bodo to uničeno okolje, pregnana lokalna skupnost, neplačani delavci, slabi življenjski pogoji, otroci brez prihodnosti. Da ne govorim o tem, da čokolada ob nižanju cene izgublja tudi kakovost, vse več je snovi, ki niso iz kakava, kar je bistvo čokolade in za kakovost katerega so ključni kmetje, ki ga pridelujejo in obirajo.

Omenim naj še zadnji del verige, ko izdelke odrabimo. S tem, ko jih zavržemo, spet izginejo izpred naših oči. Končajo lahko na deponijah, v reciklarnicah, ponovni uporabi. Naše deponije so že zdaj prepolne. Količine odvrženih in nepredelanih snovi so gromozanske – če pomislimo samo na Novo Gorico, letno odvržejo več kot štiri tone tekstila. Ostale občine pa prav nič ne zaostajajo. Nevarne izdelke pogosto spet izvažamo v dežele, kjer smo na začetku izkoristili okolje in ljudi za naše male luksuze. Tak primer so na primer smetišča z elektronskimi napravami, ena takih dežel pa je na primer Gana, od koder prihaja velik del kakava na naših trgih in kamor izvažamo elektronske odslužene naprave.

Zato je pomembno, da razmišljamo o vrednosti izdelkov in ne zgolj o ceni. Da razmišljamo o naših potrebah in možnostih izbire, ki jih imamo. Da podpiramo to, v kar verjamemo in zavračamo tisto, kar ne želimo, da bi se dogajalo nam. Da s svojo denarnico in dejanji podpiramo ali zavračamo določene prakse.

V vašem društvu se ukvarjate s konceptom etične potrošnje. Pripravili ste tudi serijo revij o etičnem potrošniku. Nam lahko pojasnite, za kakšno potrošnjo gre?

Etična potrošnja je širši koncept. V društvu Focus ga definiramo prek nekaterih načel oziroma stopinj. Gre za razmišljanje o vplivu in ozadju naše potrošnje. Najbolj etična potrošnja je tista, ki je ni. Druga stopnja je razmislek o tem, ali lahko nekaj, kar potrebujemo, popravimo, si sposodimo, predelamo, naredimo. Če pa kupujemo, skušamo kupovati čim bolj ekološko, okolju prijazno, lokalno, iz pravične trgovine, recilkirano. Prednost naj imajo storitve, ki nam bogatijo vsakdan. Tega ne moremo narediti pri vseh izdelkih, včasih je cena previsoka, drugič pa taki izdelki niso vedno dostopni.

Med drugim se zato v okviru projekta "Za pravične trgovske verige" zavzemamo, da bi trgovske verige nudile čim več takih izdelkov v okviru lastnih blagovnih znamk. Tako bi imeli izbiro med pravičnimi in spornimi izdelki. Trgovske verige pa bi morale prevzeti odgovornost za prakse v okviru oskrbovalne verige lastnih izdelkov.

Gre torej predvsem za premišljanje in spreminjanje naših vzorcev trošenja z zavedanjem o vplivu, ki ga imajo naši nakupi, in ozadjem (življenjskim ciklom) izdelkov in pa tudi o trajnostnih možnostih življenja in razvoja širše.

Zakaj je pomembno, da na ta način (etično) kupujemo?

Vsak od nas vpliva na razvoj sveta okoli sebe. Vplivamo lahko prek vsakdanjih malenkosti, kot so nakupi, prek razmišljanja in oblikovanja našega življenjskega sloga, prek združevanja in informiranja s posamezniki in skupinami, ki si želijo pustiti pozitiven odtis, prek zahtev, ki jih lahko naslovimo na trgovce ali pa odločevalce, kot podporniki organizacij, ki delajo to, v kar verjamemo tudi sami.

Etična potrošnja ne koristi zgolj udeležencem oskrbovale verige, ki so bližje nam. Etična potrošnja je način razmišljanja, zavedanje o svetu okoli nas in puščanje pozitivnerga odtisa. Glede na to, da tak način predpostavlja tudi manj nakupovanja in trošenja, nam lahko ostane več časa za stvari in ljudi, ki jih imamo radi. Vključuje pa tudi manj strupov, ki jih zaužijemo in manj smeti.

Če pa pogledamo širšo sliko, si z načinom potrošnje, kot je današnja, kopljemo tla pod lastnimi nogami. Za življenje potrebujemo zrak, vodo in hrano. To pa so dobrine, ki jih uničujemo. S tem ko podpiramo nesvobodo tistih, ki za nas proizvajajo, se nevarnost izgube lastne svobode veča.

Bi lahko rekli, da je etična potrošnja v porastu? Moramo biti potrošniki zahtevni pri nakupih?

Zdi se mi, da se etična potrošnja širi, zavedanje posameznikov in skupin o nuji po spremembah na bolje raste. Vse več je govora o problemu potrošništva, kot ga poznamo danes, tudi v šolah in kavarnah.

Potrošniki smo zahtevni in moramo biti zahtevni, saj smo uporabniki stvari. Ker izdelke tudi plačamo, imamo vso pravico zahtevati, da so ti izdelki neškodljivi za okolje, družbo in seveda za nas. Poleg tega naj bi tisti, ki nam nudijo neke storitve ali izdelke, ter služijo z nami, tudi zagotovili, da spoštujejo nas kot potrošnike. Z nepravičnimi in škodljivimi praksami izkazujejo nespoštovanje.

Kako se trgovski centri odzivajo na zahteve potrošnikov po bolj etičnih nakupih? Ali te izdelke najdemo na policah velikih trgovin?

Trgovski centri vse bolj vključujejo lokalne izdelke v svojo ponudbo. Tudi izdelki lastnih blagovnih znamk (če ne drugače kot določena linija izdelkov), ki so lokalni ali ekološki, vstopajo v trgovine. Problem je v tem, da pogosto ne zamenjajo "nepravičnih" izdelkov, temveč predstavljajo samo dodatno ponudbo.

Trgovskim centrom je v interesu, da se približajo željam potrošnikov, saj na ta način več prodajo, pridobijo nove stranke. Zato lahko tudi sami sporočimo svojemu trgovcu, kaj si želimo, da nam ponuja. In seveda, česa ne želimo videti na njihovih policah.

Pa res lahko govorimo o etični potrošnji v večjih nakupovalnih centrih, glede na to, da tudi od tam prihajajo zgodbe o izkoriščanih delavcih?

Današnji sistem je v celoti zastavljen na način, da človek oziroma delavec ne odnese dovolj velikega dela kolača od prodaje. Tudi pri nas poslušamo zgodbe o izkoriščanih delavcih. Kljub temu, da imamo zakonodajo, ki delavce ščiti.

Predstavljajte si delavce v državah, kjer so standardi in zakonodaja toliko šibkejši ali pa se zakonodaje sploh ne spoštuje. Zato moramo vztrajati in še naprej zahtevati spoštovanje delavskih pravic, tako pri nas kot tudi v celotni oskrbovalni verigi. Pravice namreč niso nekaj gotovega, temveč se moramo za njih ves čas zavzemati.

Je možno, da postane celotna nabavna veriga pravična, torej za delavce v nerazvitih državah in tudi za nas potrošnike, ki si želimo cenovno dostopne izdelke, a da bi kljub temu prišli do nas po pravični verigi? Ali je tukaj moč kapitala in različnih korporacij premočna?

Možno je. Vendar ne z enakimi vzorci potrošnje, kot jo imamo danes.

Res pa je, da je moč kapitala in korporacij gromozanska. Če se ne bomo sami premaknili, nas bodo povozili. V EU se ravno sedaj dogaja več procesov na ravni političnih odločitev, ki so s tem povezani. En proces je povezan z nalaganjem odgovornosti za pravične poslovne prakse v dobavnih verigah (ki pa ga seveda v imenu rasti in t. i. prostega trga ne želijo narediti zavezujočega).

Peticijo proti tajnim sporazumom je podpisalo že skoraj tri in pol milijona Evropejcev. Tem procesom se lahko pridružimo s podpisom peticij, pismom odločevalcem na vseh ravneh (od občinske, prek državne do evropske). Konec koncev lahko sami spodbudimo nekatere trajnostne prakse v kraju, kjer živimo.

Ali naredimo nekaj že s tem, ko kupimo izdelek pravične trgovine, ali je treba celotno miselnost spremeniti? Kje vidite prihodnost potrošništva? Še večji razmah ali mogoče bolj premišljeni nakupi?

Samo z enim nakupom ne naredimo nič. Spremeniti je treba dojemanje potrošništva in načina življenja, ki terja davek v obliki uničenega okolja in človekovih pravic. Vrednot si z nakupovanjem ne moremo kupiti, ravno tako sreče ne moremo kupiti in niti dobrih odnosov. Če pogledamo na deklarirane vrednote in dejansko prakso, opazimo razkorak. Zato bi morali naš način življenja približati vrednotam, za katere se vsaj v teoriji zavzemamo.

Kar se dogaja je ravno nasprotno od tega, za kar si zavzemamo – želimo si sreče, ki jo skušamo kupiti, kar nas dela vse bolj nesrečne.

Tako, da edina možnosti, ki jo imamo, če želimo kakovostno življenje in ne želimo uničiti prihodnosti naših potomcev, vključuje bolj premišljeno potrošnjo in način življenja, ki deluje znotraj okoljskih meja in spoštuje človekove pravice. Kako si bomo življenje organizirali, pa mora vsak pri sebi premisliti.