Kritično pomanjkanje kadra v domovih starejših. Kdo bo sploh izvajal dolgotrajno oskrbo?

Starostnikov je veliko, nas, ki delamo to delo, pa premalo. Takšna je, pripoveduje Jadranka Lazar iz Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana, slika naše družbe. Predvsem pa kruta realnost oskrbovalk, ki starostnikom nudijo pomoč na domu, jim pomagajo pri osnovnih gospodinjskih opravilih, kuhanju, higieni, tuširanju, pospravljanju. In tako ni le v Ljubljani, pač pa po vsej Sloveniji. Starostnikov, ki potrebujejo pomoč, je iz leta v leto več, pritrjuje tudi Martina Ponikvar, oskrbovalka iz Javnega zavoda Sotočje v Medvodah.

Demografska prihodnost Slovenije sicer ni nobeno presenečenje in novost. Število starejših se povečuje, število delovno sposobnega prebivalstva pada. Do leta 2050 se bo število starejših od 65 let povečalo za skoraj 50 odstotkov, število starejših od 80 let pa skoraj podvojilo. 

To pomeni, da starejših od 80 let ne bo več 115 tisoč, pač pa še enkrat toliko. Starejših od 65 let pa ne bo več 20 odstotkov v strukturi prebivalstva, pač pa 30 odstotkov, je – medtem ko niza številke demografskih projekcij – jasna mag. Eva Helena Šarec iz Urada za makroekonomske analize in razvoj. Hkrati se, dodaja, zelo hitro povečuje tudi starostna odvisnost starejših od 65 let. Danes imamo 35 prebivalcev, starejših od 65 let, na 100 delovno aktivnih. Leta 2060 jih bomo imeli več kot 60.

Tudi zato, je jasna Eva Helena Šarec, je za starajočo se družbo, kot je slovenska, ključen dobro urejen in delujoč sistem dolgotrajne oskrbe.

Po več kot dveh desetletjih obljub končno rešitev?

Čeprav je to znano že vsaj dve desetletji, prav nobena vlada – do tretje Janševe – dolgotrajne oskrbe kljub množici predlogov in analiz ni uspela urediti sistemsko, z zakonom. Rešitve so se selile iz predala v predal, obljube, čeprav so to kot prioriteto vsi dosledno pisali v koalicijske pogodbe, zamikale iz leta v leto. Zakon je končno sprejela vlada Janeza Janše, a vlada Roberta Goloba ga je spremenila, o tem pa smo na koncu državljani odločali na referendumu in vladne spremembe potrdili. Kakšne pravice pa zakon, ki bo v praksi zaživel 1. januarja prihodnje leto, pravzaprav prinaša starostnikom in njihovim svojcem?

1. januarja 2024 naj bi začel veljati institut oskrbovalca družinskega člana, ki bo imel takšno vlogo, kot jo ima zdaj družinski pomočnik. Oskrbovalec bo za svoje delo prejel plačo v višini 1,2-kratnika minimalne plače – kar trenutno znese dobrih 1.400 evrov bruto – in imel 21 dni dopusta. En oskrbovalec bo lahko skrbel za največ dve osebi, v tem primeru bo njegova plača 50 odstotkov višja. 

1. januarja 2025 naj bi na CSD vzpostavili vstopne točke, kjer bodo ocenjevali upravičenost za dolgotrajno oskrbo. 1. julija 2025 naj bi se začela izvajati dolgotrajna oskrba na domu in e-oskrba. To je tudi dan, ki zaznamuje začetek plačevanja novega socialnega prispevka. Delavci in delodajalci naj bi plačevali po en odstotek od bruto plače, upokojenci pa odstotek neto pokojnine. Tisti, ki so hkrati delavci in delodajalci, na primer samostojni podjetniki in kmetje, bi plačevali dva odstotka bruto plače. Takšen način financiranja je sicer sprožil ostre kritike delodajalcev, dela strokovne javnosti in opozicije. A poslanci so tudi po vetu Državnega sveta zakon – na izredni seji sredi poletja – znova potrdili.

1. decembra 2025 pa bosta začeli veljati še zadnji pravici: dolgotrajna oskrba v institucijah in možnost denarnega prejemka za vse, ki jim oskrbe ne bodo mogli zagotoviti.

Kadri, kadri, kadri in še enkrat ... kadri

Toda kar je za tako obsežno in pomembno področje ključno; kdo bo dolgotrajno oskrbo sploh izvajal? Kadrovske vrzeli so namreč vse večje. Najprej je tukaj kadrovska stiska v domovih starejših, o čemer poročamo že leta. Danes tam manjka vsaj 10 odstotkov kadra, še 10 odstotkov zaposlenih v prihodnjih treh letih odhaja v pokoj, opozarja sekretar Skupnosti socialnih zavodov Slovenije Denis Sahernik. Na eni strani imamo tako dolge čakalne vrste, tudi po več kot leto dni se čaka, če je na primer želja po enoposteljni sobi v točno določenem domu in je to oseba z demenco, ki potrebuje varovani oddelek. Po drugi strani pa je v tem trenutku, ravno zaradi pomanjkanja kadra, v domovih praznih približno 750 mest. Za ilustracijo: države OECD imajo 4,9 kadra v dolgotrajni oskrbi na 100 prejemnikov, starih nad 65 let. Slovenija le 2,7.

In tu je še kadrovski manko, ki pesti centre za socialno delo, ključne institucije za dolgotrajno oskrbo. Institucije, ki bodo 1. januarja 2025 vzpostavile tako imenovane vstopne točke, kjer bodo – glede na potrebe starostnikov – ocenjevali upravičenost do dolgotrajne oskrbe. Strokovnjak na področju socialnega varstva dr. Matej Babšek se zato boji, da to vodi v še večjo birokratizacijo centrov, kar bo vplivalo na vsa področja dela, ne zgolj na dolgotrajno oskrbo.

Minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac sicer zagotavlja, da se kadrovskih težav zavedajo in da pospešeno snujejo rešitve. V centrih za socialno delo nameravajo v prvem letu dodatno zaposliti 18 ljudi. Kadrovsko krizo v domovih starejših pa – tako minister – rešujejo z naborom različnih ukrepov. "Nekateri so že bili vključeni v zakonodajo, zadnji ravno v interventni zakon ob poplavah, kjer se je bistveno olajšalo zaposlovanje tujcev za področje socialnega in zdravstvenega varstva. Zdaj pa se pogovarjamo še o nadaljnjih ukrepih, ki bodo predvidoma sprejeti do konca leta. Jaz verjamem, da se bo dolgotrajna oskrba z vsemi storitvami v celoti izvajala tako, kot se mora."

Rešitve izvedljive le na papirju?

Da bo zakon, če ne bo res korenitih, zlasti kadrovskih ukrepov, le mrtva črka na papirju, opozarja tudi dr. Jana Javornik, raziskovalka delovnih razmerij in javnih politik na Univerzi v Leedsu. Vesela je, da je zakon po desetletjih končno sprejet. A po njenem mnenju še zdaleč ni optimalen, takšen, kot bi ga v 21. stoletju lahko pričakovali. Zlasti – je kritična – gre za zelo spolitiziran zakon, ki ne zagotavlja neke institucionalne stabilnosti skozi časi. "V državah, kjer se tako kompleksni sistemi, kakršen je sistem dolgotrajne oskrbe, sprejemajo v tako napetih političnih ozračjih, brez zaupanja javnosti, brez zaupanja relevantnih institucij, to ni najboljša popotnica dolgoživemu, trajnemu in odpornemu sistemu, kakršnega kompleksen sistem dolgotrajne oskrbe nujno potrebuje." Boji se tudi, da bo breme oskrbe starostnikov v veliki meri spet padlo na svojce. "Novi zakon sicer končno prepoznava nujnost in celo monetarno ovrednoti družinsko oskrbo, z uvedbo družinskega pomočnika. Vendar pa je okoli tega instituta treba upoštevati celo paleto kompleksnih dejavnikov. Eden je, da imamo kronično pomanjkanje delovne sile v institucionalnih sistemih, kar pomeni, da lahko s to uvedbo dejansko prevedeš skrb za družinskega člana nazaj v družino. Morda si pa tega družina ne bi želela. Uvedba družinskega pomočnika tudi sloni na predpostavki, da so družine družbene celice, ki funkcionirajo. Niso vse, niso vse funkcionalne, niso vse srečne, zadovoljne in varne." Dr. Javornikova ima pomisleke tudi o denarnem prejemku, namenjenemu tistim, ki oskrbe ne bodo mogli izkoristiti. 

Dolgotrajna oskrba po poti osebne asistence?

Državni proračun bo predvidoma za dolgotrajno oskrbo prispeval največ 190 milijonov evrov na leto. Razliko do 770 milijonov, kolikor naj bi dolgotrajna oskrba stala leta 2026, ko bo sistem zaživel v celoti, bi zbrali z novim prispevkom. 

A ker bodo stroški za financiranje oskrbe zaradi staranja prebivalstva iz leta v leto višji, je tu še ena varovalka. Če tudi v novi blagajni, ki jo bo upravljal ZZZS, sredstev za dolgotrajno oskrbo ne bo dovolj, je zakonodajalec predvidel, da bi lahko že leta 2028 uporabniki začeli doplačevati 10 odstotkov vrednosti storitev dolgotrajne oskrbe in 20 odstotkov tako imenovanih dodatnih storitev. Konkretno: za 5. kategorijo oskrbe v instituciji po trenutnih vrednotenjih to pomeni vsaj 187 evrov na mesec. Pri 3. kategoriji storitev za krepitev in ohranjanje samostojnosti – skoraj 280 evrov doplačila. Obstaja torej nevarnost, da se bo ponovila zgodba z osebno asistenco, kjer so se stroški dvignili za kar 25-krat, z osmih na 200 milijonov evrov? Minister Maljevac zagotavlja, da ne.

Zakon imamo, pa zdaj?

Po več kot 20 letih torej končno imamo zakon, ki naj bi omogočil, da bo čim več starostnikov čim dlje ostalo doma. Toda kako bo sistem zaživel, je odvisno od številnih podrobnosti. Na kar že kar nekaj časa opozarja tudi Denis Sahernik.

Minister Maljevac sicer zagotavlja, da bodo vse potrebne podzakonske akte in pravilnike sprejeli še pravi čas in da bo sistem dolgotrajne oskrbe zaživel v roku. Bodo torej vsi, ki ne zmorejo sami poskrbeti zase, po več kot dveh desetletjih torej res končno dobili ustrezno oskrbo, s tem pa možnost za dostojno starost in dostojno življenje? Ali pa bodo še naprej odrinjeni na rob, prepuščeni domačemu okolju in družini?