Slavenka Drakulić: Picasso je bil suženj svoje umetnosti

Kaj intelektualno, mednarodno in samosvojo fotografinjo Doro Maar, ki je vse  življenje razpeta med Argentino, Francijo in Hrvaško, vleče k starejšemu umetniku Pablu Picassu? Je bila Dora žrtev Picassove umetnosti ali se je zavestno podala v ta odnos in nezavedno postala njegova muza? Slavenka Drakulić je o svoji novi knjigi Dora in Minotaver spregovorila tudi za 24ur.com in pojasnila, kako sama vidi Doro in Picassa, ki ga je njegova muza označila za psihopata.

Kako je nova situacija oziroma pandemija vplivala na vas kot pisateljico? Je vaša kreativnost zato večja ali manjša?

Verjamem, da je pandemija vplivala na življenje vseh nas. Ker je delo pisatelja vezano na dom, se na prvi pogled zdi, kot da nam je zaprtje prišlo prav. Ja, ostati smo morali doma, ampak to ne pomeni, da smo lahko v miru pisali. Že dejstvo, da ne smeš ven, vpliva na človeka. Moja kreativnost? Nekako se mi zdi, da je kreativnost težko izmeriti, zato težko odgovorim na to vprašanje.

Pisali ste že o Fridi Kahlo in o Milevi Einstein. Zdaj je na vrsto prišla Dora Maar. Zdi se, da radi pišete o ženskah, katerih zgodbe niso najlažje. Zakaj ravno one?

Nisem prepričana, ali so to res 'moje' teme, gre bolj za to, da so se mi nekako same ponudile. V pisanju je nekaj, česar se ne da nadzirati. Ne moremo odgovoriti, zakaj nekdo piše o neki temi. Ker sem ženska? Ne pišejo vse ženske o drugih ženskah. Ker so bile ženske teme dolgo zapostavljene? To bi bilo, kot da pišem po naročilu. Nekako so se mi te teme ponudile in mislim, da razlog niti ni tako zelo pomemben.

Zakaj ste se odločili zadnjo knjigo nasloviti po eni najbolj znanih umetnin Pabla Picassa, Dora in Minotaver?

Zdi se, da naslov in vsebina te Picassove grafike oziroma akvarela nekako zavzemata bistvo njunega odnosa. Vedeti moramo, da Minotaver posiljuje Doro, a ni povsem jasno (vsaj Picasso tega nikoli ni pojasnil), ali Dora trpi ali uživa, ali je žrtev ali udeleženka. Založbi sem predlagala, da bi bil na naslovnici knjige prav ta akvarel, a jim ideja ni bila všeč. Njun odnos, kar je tudi tematika mojega romana, je bil zelo kompleksen. Čeprav Dora v odnos vstopa prepričana, da sta s Picassom lahko partnerja ne le v življenju, ampak tudi v umetnosti, se zelo hitro pokaže, da je to nemogoče. Picasso ni iskal partnerice.

Picasso je eden največjih slikarjev 20. stoletja, a vseeno mislim, da veliko ljudi ne ve, kakšen je bil zares, denimo tega da je bil tudi malo sadističen. Kako bi ga vi opisali?

Nikoli si ga ne bi upala označiti za sadista. Mislim, da nisem kvalificirana za oceno osebnosti. Raje bi ga označila za kanibala, umetnika, ki ima vse okoli sebe, tudi ljudi, ki so mu blizu, za umetniški material. On ljudi 'kanibalira', izkorišča, uničuje. No, v resnici pa je tudi on sam suženj svoje umetnosti, saj zanj ne obstaja nič drugega kot to.

Dora je Picassa označila za psihopata. Menite, da bi Picassa, če bi živel v današnjem času, čakala enaka usoda kot npr. Harveyja Weinsteina in ostale estradnike, zaradi katerih se je začelo gibanje #MeToo?

Nisem čisto prepričana, predvsem če bi se to dogajalo v Franciji. Reakcije na #MeToo niso enake v vseh državah. V ZDA so reakcije drugačne kot v Evropi, pa tudi v Evropi so razlike med vzhodom in zahodom. Obstaja neka kulturna pogojenost, ki jo moramo vzeti v obzir. Na primer: kako tolmačimo dejstvo, da je bil odmev gibanja #metoo velik na Švedskem in skoraj neobstoječ v Romuniji?

V knjigi se skozi Dorino zgodbo sprašujete, ali so moški in ženske enakopravni. Kaj mislite, so dandanes enakopravni ali ne?

Ženske so se zadnjih sto let borile za enakopravnost. Pravni okvir je najpomembnejši, a ga ne smemo menjati s pravo enakopravnostjo v družbi. Ženske še vedno niso enakopravno plačane za enako delovno mesto. Delodajalci še vedno raje zaposlijo moškega in v mnogih družbah veljajo ženske za stroje, ki rojevajo. Samo poglejte, kako je s splavom na Poljskem.

Kako bi opisali Doro, Picassovo muzo?

Zagotovo ne kot muzo, ampak kot talentirano fotografijo in negotovo žensko.

Picasso je bil velik del njenega življenja. Kako bi vi opisali njuno zvezo in odnos?

Kompliciran odnos, za opis katerega sem potrebovala celo knjigo.

Dora je razlikovala med Pablom in Picassom. Nikoli ga ni klicala po imenu, samo po priimku. Zakaj?

Potrebovala je veliko let, da je dojela, da on obstaja samo kot imetnik in da ni zasebne osebnosti, ki bi se skrivala v ozadju in bi bila ločena od osebnosti umetnika.

Doro ste med pisanjem in raziskovanjem za knjigo dodobra spoznali. Kateri del njenega življenja se vam je zdel najbolj žalosten? Ste nanjo začeli gledati tudi s kančkom pomilovanja?

Ko pišem o neki osebi, naj bo ta resnična ali fikcijska, ji ne sodim, ampak jo opisujem tako, da si lahko bralec sam ustvari svoje mnenje. Dore nisem pomilovala, poskušala sem jo razumeti v njenih odločitvah. Njeno nesprejemanje dejstva, da Picasso ne želi biti več z njo, in poniževanje, ki ga je trpela, sta vsekakor tragična in kličeta po empatiji, nikakor pa ne po pomilovanju. Bila je odrasla ženska in lahko je izbirala. Res je, na njen izbor so vplivale okoliščine in čas, v katerem je živela. To je bil čas, ko so v umetnosti dominirali moški. No, vseeno pa ni bila sužnja, kar pomeni, da je sama odgovorna za svojo izbiro.

Jasno je, da je Dora oboževala Picassa in da je bila z njim kar malo obsedena. Zakaj je tako inteligentna ženska ‘padla’ na starejšega umetnika, ki ji ni vračal ljubezni?

V njunem odnosu je zanimiv odnos moči. Picasso je bil že takrat ikona, tako da so bile v Dorinem odnosu do njega pomešani ljubezen, občudovanje, oboževanje, vpliv, ki ga je imel na ljudi, in še več stvari.  To ni nič novega ali nepoznanega. Takšne situacije so znane, v bistvu so tudi zelo pogoste.

Koliko časa vam je vzelo raziskovanje Dore in njenega življenja, preden ste začeli pisati knjigo?

Pravzaprav roman, kot je ta, ki je napisan na osnovi neke znane osebnosti, ne zahteva veliko raziskovanja. Ta del so zame naredili že Dorini in Picassovi biografi. Več časa sta mi vzela razmišljanje o psihologiji te osebe in razumevanje njenih odločitev.

V knjigi ste zapisali: "Ženska ni nikoli prepričana o svojem videzu, svoji ženstvenosti, tudi če je najlepša in najbolj zaželena. Kultura, v kateri živimo, to negotovost podpira." Kaj menite, kako je danes s tem?

Slika ženske kot objekta je zelo globoko zakoreninjena in se zelo počasi spreminja tudi v zelo naprednih družbah. Cilj celotne lepotne industrije je žensko narediti negotovo glede svojega videza in jo s tem pretvoriti v potrošnika.

Napisali ste tudi, da ni vredno spoznavati umetnikov, ker nas bodo v vsakem primeru razočarali. V angleščini obstaja rek "Don’t meet your heroes" (Ne spoznaj svojih herojev, op. a.). Vas je Picasso razočaral? Imate morda izkušnje s katerim drugim umetnikom, ki bi vas razočaral?

Verjamem, da bi se moralo občinstvo osredotočiti na delo in ne na umetnika in njegovo življenje. Na žalost se s pojavom novih medijev in tehnologije dogaja ravno nasprotno – da se izdelek promovira z umetnikom, novicami o njegovem življenju, intervjuji in podobnim. Razumem, da so ljudje radovedni, a mislim, da informacije o umetniku niso ključne za razumevanje samega dela. Kaj vemo o Shakespearu? Skoraj nič, pa nas to niti najmanj ne moti pri uživanju v njegovih dramah.