Strokovnjakinja o postenju: Včasih je treba namesto sendviča prežvečiti kakšno čustvo

Vstopili smo v novo leto, prazničnega prenajedanja je konec, nastopil je čas, ko marsikdo razmišlja o postu ali pa se zanj celo odloči. Razlogi za postenje so različni – nekateri želijo po vsej hrani, ki so jo zaužili decembra, razstrupiti svoje telo, drugi hočejo pozdraviti zdravstvene težave, na tak način shujšati ali pa samo dokazati samim sebi, da zmorejo. Pa je to sploh zdravo? In kakšen post je najbolj primeren? Kako se ga lotimo in kaj se takrat dogaja v našem telesu? O tem smo se pogovarjali s svetovalko za zdravo prehrano in hujšanje, nutricistko Mojco Cepuš.

Ravno po prazničnem obdobju smo in post oz. postenje je temu primerna tema. Marsikdo se na tak način loti čiščenja telesa, kakšne pa so vaše izkušnje s tem, s kakšnim namenom se ljudje postijo?

Post je povsem naravna metoda: živali ne jejo, ko so bolne, tudi ljudje takrat izgubimo apetit. Telo ima zato več časa in energije, da začne popravljati tisto, kar je z njim narobe, in ni obremenjeno še s prebavo. Pomembno je, da vemo, da post sam po sebi ni zdravilo, je samo metoda, s katero omogočimo telesu, da takrat, ko ne dobi hrane, naredi lastni servis (pospešeno autofagijo). In če je v telesu dovolj energije in moči, to lahko rezultira na način, da odpravi nekatere zdravstvene težave. Ne pa vedno in ne za vse. Če kdo na primer post zlorablja za namene hujšanja, je to po navadi obsojeno na propad, saj se izgubljeni kilogrami kmalu vrnejo.

Ljudje se za post odločajo iz tisoč in enega razloga. Po navadi je v ozadju neka zdravstvena težava, ki jo hočejo rešiti. Lahko je fizična, na primer debelost, slabo počutje, alergije, pomanjkanje energije, celo rakava obolenja, ali pa psihična - ljudje so prestrašeni, niso več v stiku sami s seboj. Redko se zgodi, da se nekdo posti samo zato, ker hoče s tem nekaj dokazati.

Ali torej kot strokovnjakinja zagovarjate postenje?

Veliko zdravnikov pri nas na postenje gleda postrani, v tujini je pa to kar priznana dopolnilna metoda ob klasičnem zdravljenju. V Nemčiji, na primer, obstajajo klinike, kjer se ljudje postijo tudi na napotnico. Od bolj prepoznavnih zdravnikov post proučujejo dr. Fuhrman, dr. Longo in mnogi drugi.

Sama post zelo podpiram, a še enkrat poudarjam, da post sam kot terapevtska metoda ne popravi ničesar, telo se s procesom autofagije in fagocitoze popravi samo. Telo, če je dovolj močno, se je sposobno pozdraviti samo, in ko ne jemo, je ta sposobnost toliko večja.

Kakšen je po vašem mnenju najbolj primeren post? In kako naj se ga lotimo?

Sama poznam post s sadnimi in zelenjavnimi sokovi. Je učinkovit in na njem lahko vztrajamo dlje časa, kot bi lahko samo ob vodi, rezultati pa so zelo podobni.

Vsakomur, ki se odloča za postenje, svetujem, da si najprej kaj prebere o tem, mogoče izkušnje drugih ljudi in da se pogovori s terapevtom za post. Izjemno pomembno je namreč, kako se ga lotimo. Začnemo postopoma, z izločanjem živil iz hrane, kar traja približno teden dni. Najprej izločimo živila živalskega porekla – mleko, meso, sire, skute, jogurte … potem izločimo vse žitne in škrobne izdelke, jemo samo še sadje in zelenjavo. Potem damo ven še sadje in zelenjavo ter pričnemo piti samo sokove.

Vsak dan se tuširamo in zdrgnemo z brisačo, da povečamo prekrvavitev, si s strgalom očistimo jezik in se klistiramo – lahko najprej vsak dan, potem pa na dva ali tri dni, priporočljivo je tudi knajpanje … Storimo skratka vse, da pospešimo izločanje strupov iz telesa.

Strupi se torej na tak način izločajo iz našega telesa. Kaj pa se dogaja v njem?

Naš imunski sistem ima sposobnost regeneracije, zato med postenjem v telesu poteka obnova celic. Ko mu ne damo hrane, telo varčuje z energijo in celice raje popravlja, kot da bi jih delil. Energija se med postom porablja postopoma. Najprej porabimo glikogen, zalogo sladkorja v mišicah in jetrih. To se zgodi v prvem ali prvih dveh dneh. Naslednji dan telo glukozo tvori iz drugih virov, kot so neesencialna tkiva, mišičevje, odpadki …To obdobje, ki je po navadi tretji ali četrti dan posta, je za ljudi najzahtevnejše, saj telo porabi 1,7 grama beljakovin za en gram glukoze. Ta stopnja mine hitro, saj telo začne za vir energije uporabljati maščobne zaloge v telesu. Temu stanju pravimo ketoza in traja do konca posta. Da postane glavno gorivo maščoba in ne mišično tkivo, je dobro, da post traja vsaj pet dni.

Kdaj pa je najbolj primeren čas za postenje? Morda po božično-novoletnih praznikih, ko običajno vsi pretiravamo s hrano?

Najboljši čas za postenje je takrat, ko čutimo potrebo po tem. Najlažje se je postiti poleti, ker je vroče in nam hrana že tako ali tako ne paše preveč, pa še hrane za sočenje imamo v izobilju. Tudi jesen ni slaba, ko je še toplo ... Če se odločimo za post pozimi in nas zebe, si lahko delamo zelenjavne prevretke – kos zelenjave damo v vodo, prevremo, zelenjavo odstranimo in to vodo spijemo, brez da bi ji dodali sol. Lahko pa ji za aromo dodamo kakšne začimbe, kot je lovor, rožmarin ali bazilika.

Kako pa je s pitjem vode?

Vodo potrebujemo, saj nam pomaga pri čiščenju organizma. Koliko je spijemo, je odvisno od človekove teže in obdobja, v katerem se postimo. Če je to poleti, ko se veliko potimo, potem je smiselno spiti več vode, čajev, prevretkov … Bi rekla dva do tri litre ali več na dan, od tega je lahko okoli pol litra sokov.

Pravite, da je dobro, če post traja vsaj pet dni. Kako pogosto pa ga priporočate?

Sama nisem terapevt za post, zato priporočil o trajanju posta ne morem dajati. Iz prakse in osebnih izkušenj pa vem, da se ljudje postijo enkrat ali dvakrat na leto, če je krajši post in če človek čuti potrebo in rešuje kakšno specifično težavo, tudi večkrat, v nekaterih religijah tudi en dan v tednu … Načeloma je smiselno, da se postimo vsaj toliko časa, da telo pride v stanje ketoze, torej da kot glavni vir energije ne uporablja več mišičnega tkiva ampak maščobo.

Verjetno postenje pripelje do kakšnih težav, ki jih občutimo? Kaj lahko pričakujemo, kaj je normalno?

Ljudje včasih poročajo, da se jim ob izločanju strupov ponovijo težave, ki so jih imeli v preteklosti, na primer znaki kakšne zatrte okužbe, kašelj … včasih jih tudi mrazi, imajo vrtoglavico, glavobole, a te težave po navadi v nekaj dneh izzvenijo. Temu rečemo zdravilne krize. Pomembno je, da se ljudje zavedajo procesa, skozi katerega gre telo, in da se tega ne bojijo. Če pa gre za osebo z nekim resnim bolezenskim stanjem, pa se je treba pred postenjem nujno pogovoriti s terapevtom oz. če ima oseba boljši občutek, se lahko posti pod zdravniškim vodstvom.

Na splošno nas post upočasni. Bolj mirni smo, kar je lahko za nekoga, ki je navajen hitrega tempa življenja, poseben preizkus.

Ali to torej pomeni, da se moramo takrat izogibati fizičnim aktivnostim?

Ravno nasprotno. Gibanje je nujno, ker morajo naše črevesje, limfa in ostali organi med postom delovati. Poleg tega je koža naš največji organ in ko se potimo, iz sebe izločamo strupe. Zato je dobro, da se prepotimo in se dobro nadihamo, ker tudi skozi pljuča izločamo strupe.

Med postom je šport zelo priporočljiv, pa naj bo to lažji tek, dolg sprehod ali počasen vzpon v hrib. Če smo tekači in običajno pretečemo deset kilometrov, jih bomo tudi med postom lahko pretekli, samo dlje časa bomo potrebovali za to.

Ena ura neke lahke športne aktivnosti je med postom še bolj pomembna kot sicer. Najslabše bi bilo, če bi bili na postu in bi kar ležali. V tem primeru bi bilo počutje slabo, iz telesa pa bi najverjetneje izločili manj strupov.

Kakšni pa so potem pozitivni učinki posta?

Prav te sem na vzorcu 441 ljudi ugotavljala v svoji diplomski nalogi. Glavna stvar je obnova celic in tkiv (autofagija), sicer pa so ljudje največ govorili o izgubi teže, imeli so več energije, odpravili so različne bolečine, težave s prostato, povečala se je njihova psihična moč, padel jim je krvni tlak, izboljšala se jim je prebava, vid, koža, ozdravili so celo diagnozo raka ...

Poleg tega je post vedno dvoplasten – telesen in duševen. Ko ne jemo, imamo zelo veliko časa, da se ukvarjamo s stvarmi, ki sicer ne bi prišle na plan. Včasih je treba namesto sendviča prežvečiti kakšno čustvo, saj s hrano lahko zakamufliramo veliko stvari. Pomembno je, da se ljudje tega zavedajo in pričakujejo, da bodo na plan prišle določene stvari, ki se jih ne smejo ustrašiti. Treba je razumeti: ko gre za čiščenje, je to celosten proces, tako duše kot telesa.

Kaj pa potem, ko zaključimo s postenjem? Verjetno ne smemo kar takoj naslednji dan pojesti pečenke?

Seveda ne. Ko zaključimo post, je dobro najprej pojesti kakšen kompot ali zelenjavno juho, nekaj surovega, morda četrt jabolka … potem pa nadaljujemo postopoma na raznovrstno prehrano. Teden dni po postu je dobro jesti le sadje in zelenjavo v vseh oblikah, potem pa počasi uvajati škrobna živila, mlečne izdelke, meso …

Sama zagovarjam vsejedstvo, a dejstvo je, da se učinki posta še podaljšajo in okrepijo, če čim dlje nadaljujemo z rastlinsko prehrano.