'Naše glasbe ne bi poslušal med mečkanjem z dekletom!'

Ko slišimo tri mlade londonske fante: Harryja, Charlesa in Jacka, zbrane v triu White Lies, se nam v glavah takoj sproži gumb, da so nedvomno veliko poslušali Joy Division, Jesus & Mary Chain in druge predstavnike post-punka. Njihove močne bas linije in izrazit ritem, pomešan s kitarskimi vložki ter klaviaturami namreč delujejo, kot "že slišano", po drugi strani pa so ta zvok oživili in ga zavili v novo, svežo preobleko. In prav zato deluje tako domače in poslušljivo.

White Lies na koncertih sedaj igrajo približno polovico starejših pesmi z lani izdanega prvenca To Lose My Life ... druga polovica pa je sestavljena iz novih pesmi, ki bodo januarja izšle na drugem albumu z naslovom Ritual. In če so se na prvem ukvarjali s smrtjo in drugimi temačnimi temami, za drugega, ki je že posnet, obljubljajo, da bo bolj pozitiven, poduhovljen, med temami pa prevladujeta ljubezen in religija.

Mnogi kritiki so jih že na njihovih začetkih postavili ob bok indie kolegom Editors in Interpol, sami pa so zatrdili, da jim te primerjave sicer laskajo, a da je na njih (menda) najbolj vplivala ameriška zasedba The Secret Machines, prvi bend, zaradi katerega jih je prijelo, da bi imeli svojo skupino, pa je bil Queens of the Stone Age. Mnoge skupine se zares izkažejo šele v živo. Ali obratno. In White Lies gre v živo več kot dobro. Naleteli so na huronski odziv slovenskega občinstva, saj jih je prišla poslušat večinoma MTV-jevska najstniška publika in obsežna študentska populacija. 80 minut skoraj razprodanega koncerta je tako prevevala "vsesplošna pozitiva", čeprav pesmi niso nujno vesele z naslovi, kot so Death, To Lose My Life ter Peace & Quiet.

Pevec Harry, ki je nedvomno največji magnet za oboževalke, na odru deluje nekoliko sramežljivo, kdo bi rekel, da mu manjka karizme, a če sodimo po odzivih, je njegov način in simpatična komunikacija z občinstvom med songi ravno pravšnji pristop. White Lies nostalgično spominjajo na osemdeseta, ko je depresija in temačnost v glasbi izgledala precej bolj resno in preteče. In če velja, da so Joy Division punka naveličani na "novo rojeni" alternativci, so White Lies naredili pomemben most, saj so svojo vizijo, ki še zdaleč ni "sajenje rožic", kar se da približali indie mainstreamu.

In tako kot nas je pred leti ob pravem času obiskal duo The White Stripes, letošnjega maja Florence + The Machine, so organizatorji v polno zadeli tudi z White Lies, pred katerimi so oder ogrevali Sphericube iz Prekmurja. Pred fanti, ki so lani na britanski lestvici albumov za kratek čas prehiteli celo Lady Gaga in King of Leon, nedavno pa z Muse napolnili londonski stadion Wembley, so nedvomno še velike stvari. Začeli so v velikem slogu in vse kaže, da bodo tako tudi nadaljevali.