FOTO: Nevermind po slovensko ob 20-letnici

Točno 24. septembra 1991 je izšel prelomni album Nevermind seattelske zasedbe Nirvana, ki je naznanil, da so se osemdeseta nepreklicno končala. Plošča, ki je postregla s himno "izgubljene" generacije Smells Like Teen Spirit, ki je oboževala Beavisa in Buttheada, je z vrha ameriške lestvice vrgla samega kralja popa Michaela Jacksona, kar je bil svojevrsten mejnik. Nastopil je čas za grunge, za umazane kitarske rife in nebrzdane rockerske krike. Vse to pa je poosebljala Nirvana oz. njen pevec Kurt Cobain, ki je postal ikona generacije, ki se je po njegovem zgledu začela oblačiti v flanelaste srajce, spet začela nositi raztrgane kavbojke in prisluhnila njegovim besedilom, polnim samomorilnosti, mizantropije in obupa.

Da je Nirvana po zaslugi že omenjene pesmi, ki jo je sama zasovražila do te mere, da skladbe niso več hoteli igrati v živo, postala svetovna atrakcija, ni treba posebej poudarjati. Pritisk pa je bil predvsem za Kurta prevelik, zato se je začel utapljati v lastnem nezadovoljstvu, se distanciral od vsega pompa, čeprav je bilo to zelo težko ob ženski, kakršna je Courtney Love, s katero se je poročil in dobil otroka. Ko si je Kurt v peklu heroina in lastnih demonov sodil s strelom v glavo, je samo še zapečatil kult skupine, ki jo je občudoval ves svet. Njihova bratska zasedba Pearl Jam tako na nek način ni imela sreče, da je malce pred Nirvano izdala svoj prvenec Ten, ki jih je prav tako izstrelil med zvezde na grunge nebu. In če so Pearl Jam z Eddiejem Vedderjem na čelu proti Nirvani izpadli celo nekoliko popovsko, ki na MTV-ju pobira nagrade za naj videospot, potem je Nirvana pod producentsko taktirko Butcha Viga (pozneje Garbage) ponudila alternativo za množice.

Ob proslavljanju 20-obletnice albuma se je zganilo tudi na domači glasbeni sceni, saj se je sedaj udejanjila ideja, da 13 domačih izvajalcev postreže s svojimi interpretacijami pesmi s plošče Nevermind. Vsak bend se je predstavil s tremi pesmimi. Od indie rockerjev evropskega merila Arhibald Arhibaldovich, ki jim je pri pesmi Drain You ponagajala tehnika, prek Atile, ki je prepričal s kitaro, narejeno iz škatle za cigare, death metalskih viž Dead Dildo Drome, do z ukulelejem ozaljšanje zasedbe Bekko iz Murske Sobote, prek eksperimentalno-hardcorovsko-elektronske naveze Hexenbrutal, elektro noise dvojca It's Everyone Else, z lirično inovativnostjo N'Toka prepredenih Moveknowledgement, do akustične otožnosti Boštjana Narata, nenadkriljive glasnosti Nikki Louder, ambientalno-udarnih The Canyon Observer, poskočno-igrive ŠKM bande, indie udara We Can't Sleep At Night ter kitarsko-eksplozivne Srečne mladine. Slednja je po zaslugi kitarista Petra Dekleve poskrbela za vrhunec večera, saj velja za enega boljših in odrsko najbolj norih kitaristov na domači sceni. "Srečnomladinci" so tako ponudili tudi dodatek, ki je še izdatneje razplesal občinstvo, ki je letni oder Gale hale na razprodanem koncertu zapolnilo do zadnjega kotička.

Pred dodogkom je bila tudi okrogla miza na temo Nirvane, po opolnočnem zaključku pa še poslušalnica s 50 albumov, ki so bili na listi najljubših Kurta Cobaina. Vse skupaj je dalo vtis, da se je zgodil spodoben poskus obeležitve nečesa, kar je zapisano v kolektivni spomin generacije, ki je odraščala v devetdesetih, in vseh drugih, ki jih je zadela "grunge revolucija". In če je Nirvana s svežim pristopom zapolnila vrzel v svojem času, so sveža domača imena, katerih se večinoma drži oznaka "alter", poskrbela za zanimiv izlet v preteklost s pridihom sodobnega pristopa. Po drugi strani pa bi si Nirvana zaslužila tudi spodoben dokumentarec, sploh če vemo, da so letos podoben podvig izvedli tudi njihovi grunge sodobniki Pearl Jam. Druga stvar pa je, če se bodo Coutney Love, Krist Novoselic in Dave Grohl, ki so se težko uskladili že glede "box seta" pred leti, lahko domenili tudi glede videoposnetkov iz Nirvanine zapuščine ...