Spreminjanje Arktike se nadaljuje. Območje ni več zamrznjeno, kot je nekoč bilo. Temperature se dvigujejo hitreje od globalnega povprečja, morskega ledu je vse manj. To vpliva na celoten svet, saj je Arktika kot nekakšna ogromna klimatska naprava, manj ledu pomeni slabo novico za tamkajšnji ekosistem, tamkajšnje prebivalce ... Taljenje kopenskega ledu prispeva tudi k dvigovanju morske gladine.
Koliko morskega ledu je že izginilo?
Arktika je zaradi klimatskih sprememb zelo na udaru. Z dvigovanjem globalnih temperatur se morski led, na katerega številne arktične živali stavijo pri lovu, razmnoževanju in počitku, tali bolj zgodaj spomladi in začne zmrzovati kasneje po začetku jeseni.
Arktični morski led je podvržen rednemu sezonskemu ciklu, ko se spomladi in poleti tali in do sredine septembra doseže minimum, jeseni in pozimi se debelina in površina ledu znova poveča. Površina septembrskega minimuma upada za 13,3 odstotka na desetletje v primerjavi s povprečjem v referenčnem obdobju od 1981 in 2010 (6,5 milijona kvadratnih kilometrov), navajajo pri ameriški vesoljski agenciji. Obdobje sta zaznamovali predvsem leti 2007, ko je bila površina septembrskega ledu 4,29 milijona km2, in 2012, ko je bila površina 3,62 milijona km2.
Površina ledu ob letošnjem septembrskem minimumu je bila po podatkih ameriškega nacionalnega centra za sneg in led (NSIDC) 4,64 milijona kvadratnih kilometrov, kar je osma najmanjša površina ob minimumu v 38-letnem obdobju satelitskega opazovanja.
Arktični morski led je letos zimski maksimum dosegel 7. marca, po izjemno topli jeseni in zimi 2016 je bil to po površini najmanjši maksimum od začetka satelitskega merjenja. Po maksimumu se je začela počasna talitev, junija se je taljenje pospešilo, od drugega tedna junija do prvega tedna avgusta so bile stopnje taljenja celo enake stopnjam leta 2012, ko so zabeležili najmanjši minimum. K sreči se je avgusta taljenje znova upočasnilo.
Letošnji minimum je bil še daleč o rekordno nizkega, a vendar je bila tudi letošnja minimalna površina morskega ledu daleč pod dolgoročnim povprečjem. Tako pri NSIDC ugotavljajo, da se zmanjševanje površine nadaljuje.
Ne skrbi le izginjanje morskega ledu, ampak tudi taljenje ledenikov
Najnovejše poročilo, ki ga je ta teden izdala ameriška administracija za oceane in atmosfero (NOAA), kaže, da se je v letošnjem letu nadaljevalo spreminjanje Arktike, saj so tam zabeležili druge najvišje temperature zraka, nadpovprečno visoke temperature oceana, izgubo morskega ledu in serijo posledic, ki vplivajo na ljudi, morje in tamkajšnji ekosistem. 12. poročilo po vrsti je spisalo 85 znanstvenikov iz 12 držav.
V letošnjem letu so vendarle zabeležili nekaj manj podrtih rekordov v primerjavi z letom 2016, a Arktika ne kaže znakov, da bi znova postala zamrznjena regija, kakršna je bila še pred desetletji, so zapisali v poročilu. Temperature na Arktiki se dvigujejo z dvojno hitrostjo v primerjavi z dvigovanjem temperatur na globalni ravni. Na podlagi zgodovinskih podatkov so zaključili, da je trenutno upadanje morskega ledu in dvigovanja temperatur višje kot kdaj koli v zadnjih 1500 letih in morda še dlje.
''Hitre in dramatične spremembe, ki jih spremljamo na Arktiki, prestavljajo velike izzive in priložnosti,'' je poročilo komentiral Timothy Gallaudet, trenutni vodja NOAA, ki ga je nastavila Trumpova administracija, in pojasnil, da je letošnje poročilo močan argument, da potrebujemo opazovanja Arktike, da bodo pristojni lahko oblikovali ustrezne odločitve za izboljšanje življenja ljudi na tem območju, zdravja okolja in varnosti hrane.
Nekatere ključne ugotovitve v poročilu NOAA Višje temperature zraka: povprečna letna temperatura zraka na kopnem je bila druga najvišja (prva ostaja 2016) v zgodovini merjenj. Temperature se bile za 1,6 stopinje Celzija nad povprečjem v obdobju med 1981 in 2010. Upadanje površine morskega ledu: maksimum območja morskega ledu pozimi, ki ga merijo marca, je bil najnižji do zdaj izmerjen, septembrski minimum pa je bil osmi najnižji. Prav tako je morski led vsako leto tanjši. Nadpovprečne temperature oceana: površinske vode morja avgusta letos so bile za štiri stopinje Celzija nad povprečjem v Barentsovem in Čukotskem morju. Površinske vode v Čukotskem morju so se od leta 1982 dvigovale za 0,7 stopinje Celzija na desetletje. Cvetenje arktičnega planktona: spomladansko taljenje morskega ledu, s čimer sonce osvetli zgornje plasti v morju, spodbuja razrast fitoplanktona. Razrast opažajo od leta 2003, ko so začeli s satelitskimi opazovanji tega dogodka. Bolj zelena tundra: sateliti so v letih 2015 in 2016 zaznali vsesplošni razrast vegetacije - rastline postajajo večje in bolj olistane, drevesa zavzemajo tundro in območja, na katerih je prej uspevala le trava. Največji razrast v zadnjih treh desetletjih opažajo na območju North Slope na Aljaski, v kanadski tundri in na Tajmirskem polotoku v Sibiriji. Snežna odeja višja v Aziji in nižja v Severni Ameriki. 11 let od zadnjih 12 je bila snežna odeja na severnoameriški Arktiki pod povprečjem, hkrati pa se je sneg stalil prej. Evrazijski del Arktike pa je leta 2017 prvič po letu 2005 doživel višjo povprečno snežno odejo. Manj taljenja ledenikov na Grenlandiji. Taljenje se je leta 2017 začelo že kmalu, a se je med hladnim poletjem upočasnilo in tako je bilo taljenje pod povprečjem v primerjavi s prejšnjimi devetimi leti. Grenlandski ledeniki, katerih taljenje močno doprinese k dvigovanju gladine morja, so letos sicer znova izgubljali maso, tak trend je od leta 2002, ko se je začelo merjenje. |
Direktor raziskovalnega arktičnega programa pri NOAA Jeremy Mathis je za BBC spomnil na veliko vlogo Arktike za naš planet, saj deluje kot ogromen hladilnik in zdaj smo, kot je bil slikovit, pustili odprta vrata. ''Kar je najbolj zaskrbljujoče, je to, da se Arktika spreminja hitreje kot kdaj koli prej v zgodovini merjenj,'' je dejal in dodal, da je to problematično predvsem, ker se niti ljudje ne morejo dovolj hitro navaditi na spremembe. ''Nekatere vasi je že odplaknilo, še posebej na severnoameriški Arktiki, tako smo že dobili klimatske begunce,'' je dejal in dodal, da se hitrost dvigovanja morske gladine povečuje, ker se Arktika segreva hitreje, kot so pričakovali.
Znanstveniki so jasni, da gre za klimatske spremembe zaradi človeških dejanj. Gre pravzaprav za začaran krog - ker se tali led, Arktika postaja temnejša in temno površje vsrkava še več sončne energije. ''Verjetno niti ni bilo treba veliko človeškega delovanja, da se je sprožila arktična pot navzdol,'' je dodal.
Severni medvedi in številne druge živali bodo stradali
Minuli teden so nas pretresli posnetki shiranega, sestradanega severnega medveda. ''To je obraz klimatskih sprememb,'' je zapisala avtorica fotografije Cristina Mittermeier, soustanoviteljica organizacije Sea Leagacy, ki se bori za ohranjanje zdravih oceanov.
Številni, tudi znanstveniki, so opozorili, da vendarle dogajanje ni črno-belo. Dotični medved je bil morda bolan, imel je morda neko obliko raka, je na Twitterju zapisal biolog Jeff Higdon. Obala Baffin v Kanadi je sicer poleti res brez morskega ledu, vendar pa ni nujno, da strada ravno zaradi tega. Medvedi lahko zdržijo kar nekaj časa brez hrane, ko je na voljo, pa se najedo več kot do sitega.
Ta dotični medved torej še ni poginil neposredno zaradi podnebnih sprememb, a čas se nam izteka. Severnim medvedom (in mrožem, tjulnjem ter drugim živalim, ki so odvisne od ledu) namreč grozi takšna prihodnost, če se trend ogrevanja ozračja ne bo ustavil.
Ko pišemo o izginjanju živalskih vrst, v prvi vrsti med vzroke za to naštevamo izgubo naravnega habitata zaradi požiganja ali izsekavanja gozdov, izsuševanja močvirij, spreminjanja rečnih tokov ali divji lov (denimo za namene tradicionalne medicine). Pri severnih medvedih pa je glavni razlog krčenje morskega ledu, kar je neposredna posledica globalnega segrevanja.
''Izguba arktičnega morskega ledu zaradi klimatskih sprememb je najbolj resna grožnja severnim medvedom na celotnem arktičnem območju (sever Kanade, Grenlandija, Norveška, Rusija, Sibirija, Svalbard, Jan Mayen in Aljaska v ZDA, op. avt.),'' so zapisali pri mednarodni zvezi za ohranjanje narave, ki sestavlja rdeči seznam ogroženih vrst, na katerem se za zdaj severni medvedi še ne uvrščajo med najbolj ogrožene vrste, ampak so kategorizirani kot ''ranljiva'' skupina, saj je po ocenah na svetu še od 22.000 do 31.000 pripadnikov vseh 19 podvrst. Seveda pa ni taljenje ledu edina grožnja obstoju te živalske vrste.
Zakaj je morski led pomemben za severne medvede in druge živali?
Kdaj natančno bo izginil ves morski led, je težko napovedati, ker na to vpliva več različnih dejavnikov, a strokovnjaki večinoma predvidevajo, da bo Arktika brez poletnega morskega ledu - torej okoli pet mesecev na leto - že sredi tega stoletja.
Po nekaterih podatkih torej obstaja velika verjetnost, da bi do leta 2050 populacija severnih medvedov upadla za 30 odstotkov. Morski led medvedi uporabljajo za platformo, s katere lovijo tjulnje.
Ker si - podobno kot pri nas rjavi medvedi - prav tako ponekod delijo življenjski prostor z ljudmi, bi to lahko pomenilo še večji konflikt med obema vrstama. Tudi severni medvedi so namreč oportunisti in si postrežejo, s čimer si pač lahko, pa naj bo to njihova tradicionalna hrana ali pa hrana, ki jo je človek odvrgel v smetnjak. Poleg zmanjšanih možnosti za lov manjša površina morskega ledu pomeni slabo novico tudi za breje samice, da dosežejo svoja tradicionalna kotitvena mesta.
Z višanjem temperatur pa bi lahko območje doletela še ena težava. Okužbe z različnimi boleznimi in paraziti so bile do zdaj med severnimi medvedi redke v primerjavi z ostalimi medvedi. Številni patogeni bi lahko izkoristili višje temperature in se razmnožili. Prav tako so znanstveniki že pred leti začeli opažati mešanje vrste z ameriškimi grizliji in rjavimi medvedi, ki bi lahko severnim medvedom prinesli svoje bolezni. Severni medvedi so tudi najvišje v prehranjevalni verigi, zato bi njihovo izginotje močno vplivalo na celoten ekosistem.
Nekatere vrste tjulnjev so povsem odvisne od morskega ledu, saj redko pridejo na kopno. Tudi mroži morski led uporabljajo kot platformo za skok v morje ob hranjenju ali kot prostor za počitek. Ne smemo pa govoriti le o negativnih posledicah, saj nekaterim vrstam rib (denimo polenovkam) toplejša voda prija in jih je tam več.
Upadanje določenih vrst (denimo kolobarjasti tjulenj je glavna hrana Inuitov na kanadskem Nunavutu) vpliva tudi na tamkajšnje prebivalce, ki prav tako morski led potrebujejo za lov.
Kako bo spreminjanje Arktike vplivalo lokalno in kako globalno?
Kot že omenjeno, lahko pri Arktiki opazujemo domino efekt. Več ledu, ki se stali, hitreje se tali. Bel led namreč odbija sončno svetlobo in tako povzroča ohranjanje hladnosti - za celoten planet Arktika predstavlja nekakšno klimatsko napravo, več kot je temnega površja, več kot je odprtega morja, hitreje se vse segreva. Dogajanje bi seveda pospešilo segrevanje po celotni obli in najverjetneje se bo podnebje še bolj spremenilo.
Morski led, kot je zapisano na spletni strani Yale Environment 360, poleti odbije okoli 50 odstotkov sončnih žarkov, odprto morje le 10. Z manj ledu se tako segreva tudi voda, katere temperatura je zaradi velike površine ledu na tisoče let ostajala okoli ledišča. Ker se voda segreva, se morski led jeseni oblikuje iz leta v leto počasneje. Ker se tali tudi površinski led, se tali tudi tundra, kot je razvidno tudi iz zgoraj opisanega poročila NOAA. Višje temperature morja in zraka pa pripomorejo tudi k večji količini vlage, vodna para pa je eden izmed toplogrednih plinov, saj zadržuje toploto bližje površju.
Po nekaterih ocenah ima Grenlandija največji posamezni doprinos h globalnemu dvigovanju morske gladine. Do konca stoletja bi se zaradi taljenja ledenikov na Grenlandiji lahko gladina oceanov dvignila od 60 do 90 centimetrov. Voda iz staljenega ledu se seveda ne bo enakomerno porazdelila po svetovnih oceanih, in sicer zaradi gravitacijskih sil med ledom in oceani. Dejstvo je, da bodo vsa obalna mesta doživela bolj ali manj hudo usodo, vendar pa so modeli pri Nasinem laboratoriju za reaktivni pogon (JPL) pokazali, da bo denimo New York precej bolj prizadet zaradi staljenega ledu na severovzhodu Grenlandije kot pa na jugozahodu, Sydney pa bolj ogroža taljenje ledu na Antarktičnem polotoku kot na Vzhodni Antarktiki. London je bolj prizadet zaradi taljenja severozahodnih in zahodnih ledenikov na Grenlandiji, Norveška pa je tako blizu Grenlandije, da gravitacijski odtis slednje celo zmanjšuje nivo morske gladine v Oslu, so izračunali pri JPL. (Seveda so tu še drugi dogodki, ki bodo vplivali na prizadetost posameznega mesta - pogrezanje tal in lokalni vremenski dogodki.)
Znanstveniki se bojijo še enega efekta, ki ga lahko prinese taljenje ledu. V tundri in na dnu morja se namreč skrivajo velike zaloge toplogrednega metana in ta bi se lahko začel sproščati ob taljenju do zdaj v večni led okovane pokrajine. Metan se sicer v ozračju res zadrži le dobro desetletje, a ima precej večji toplogredni potencial kot ogljikov dioksid.
A Arktiki seveda škode ne delajo le vse višje globalne temperature, tu je še izkoriščanje naravnih virov (nafta), ki bi se lahko še razkrivali ob taljenju ledu, kar bi lahko zelo poslabšalo življenje za tamkajšnje prebivalce. Tu je še problem onesnaževanja, saj so morski tokovi tudi do skrajnih kotičkov na severu prinesli plastične odpadke, pri njihovem razpadanju pa se sproščajo tudi toksini.
KOMENTARJI (176)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.