V ribiških mrežah raki s tumorji, brez očes in z luknjami v oklepu

20. aprila 2010 je zagorela naftna ploščad Deepwater Horizon, ki je v lasti BP. V nesreči je umrlo 11 ljudi, dva dni po izbruhu požara pa se je naftna ploščad prevrnila in potonila na morsko dno. Kar 87 dni je iz naftne vrtine bruhala nafta, v vsem tem času pa je v morje izteklo več kot 750 milijonov litrov nafte.

Na obalah Mehiškega zaliva so tri leta po nesreči še vedno ostanki nafte. Ribiči vsa ta leta beležijo upad ulova. "To, čemur smo priča, je skrb vzbujajoče," je za Al Jazeero dejal Brad Robin, ribič iz Louisiane, ki se preživlja predvsem z ulovom ostrig. Robin je prav tako član vladne skupine, ki se ukvarja z reševanjem razmer v Mehiškem zalivu. "Mladih rakov praktično ni več, kar je slab znak," pravi Robin in dodaja: "Priča smo stvarem, ki jih nikoli prej nismo videli."

Na morskem dnu, kjer je vsa leta pred nesrečo gojil ostrige, je zaradi razlitja nafte primerna le še slaba tretjina dna. ''Našli smo rake z luknjami v oklepu in z drugimi razvojnimi deformacijami. 15. oktobra se je v Louisiani, ki jo je ekološka nesreča najbolj prizadela, začela sezona pobiranja ostrig. Na območjih, kjer se gojijo ostrige, nismo našli ničesar. Tam zunaj ni nobenega življenja," je zgrožen Robin. "Večina gojišč je mrtvih. Imam 10 velikih ribiških čolnov, a le dva sta v uporabi. Preprosto nimamo česa pobirati in loviti," pravi Robin, ki je prepričan, da smo še zelo daleč od oživljanja morskega ekosistema, če se bo to sploh zgodilo, je skeptičen.

Črne novice se kar vrstijo

Robin ni edini lokalni ribič, ki opozarja pred dolgotrajnimi posledicami. "Vse od nesreče sva videla že veliko groznih stvari. Rake s tumorji, z luknjami v oklepu, brez klešč ali pa z dodatnimi. Ulov rakov je vsako leto slabši. Tudi ulovi drugih vrst so zaskrbljujoči," pravi Kathy Birren, lastnica podjetja Hernando Beach Seafood.

"Veliko rib, ki jih ujamemo, ima v želodcu katranske krogljice. In to so ribe, ki jih lovimo na širšem območju vse tja do Florida Keys," je zaskrbljena Kathy Birren, ki opozarja, da je veliko ribičev v zadnjih dveh letih propadlo. "Ni ulova, ni prodaje, ni možnosti preživetja."

Dean Blanchard, ribič iz Louisiane, opozarja, da so obale otoka Elmers, Fouchona in Grand Terre ob vsakem slabem vremenu polne katranskih preprog in kroglic iz katrana, ki jih nato ptice in ribe pogoltnejo. Blanchard opozarja, da mu je posel upadel le še na 15 odstotkov. "Videti je, da prihajajo še hujši časi," je zaskrbljen Blanchard. Tudi on opozarja na številne deformacije pri rakih. "Nekaterim manjkajo očesa, klešče, veliko jih ima tumorje," pravi Blanchard, ki je prepričan, da je vse to posledica strupenih sredstev, ki jih je British Petrol uporabil za obtežitev naftnih madežev in potopitev na morsko dno.

"Po nesreči smo opazovali, kako so dan in noč pršili te kemične snovi. Tudi po obalah," pravi Blanchard in dodaja, da BP ves čas trdi, da kemikalij niso pršili po obalah in v bližini obal. A priče obstajajo, pravi Blanchard, ki se sprašuje, kdo tu laže.

Biolog Ed Cake opozarja, da bodo morala miniti desetletja, preden si bo Mehiški zaliv opomogel po katastrofalni nesreči. V zalivu Campeche, kjer je leta 1979 prišlo do podobne nesreče, se še vedno čutijo posledice izlitja, opozarja Cake in dodaja: "V določene zalive se ostrige sploh niso več vrnile," v pogovoru za Al Jezeero opozarja Cake.

Ulov modrih rakov in škampov je upadel v Misisipiju, Luisiani in Alabami, opozarja Cake in dodaja, da so strokovnjaki zadnje čase v skrbeh zaradi umiranja delfinov in predvsem zaradi zelo počasnega obnavljanja populacije ostrig. "V Misisipiju lahko ribiči dnevno poberejo do 12 vreč ostrig, a jih ne naberejo niti za šest," pravi Cake.

BP, ki je odgovoren za nesrečo, je na vse očitke ribičev, okoljevarstvenikov ter strokovnjakov za morsko biologijo dejal samo, da je prav ulov v Mehiškem zalivu podvržen največ testiranjem organizacij za varno hrano, zato je po njihovem mnenju ulovljena hrana povsem varna za uživanje, kot je bila pred nesrečo. Opozoril, da je ulov padel za dve tretjini, pa v BP ne slišijo. Kot pravijo, se je že pred nesrečo dogajalo, da so celotne populacije ostrig za nekaj let upadle, saj so jih napadli paraziti.

Borba na sodišču o krivdi BP za nesrečo na naftni ploščadi in o tem, ali je BP ustrezno ukrepal, da bi omejil količino izlite nafte, še traja. "Tri leta in pol po katastrofi BP porabi več denarja za reklamne spote kot pa za oživljanje naravnega okolja, ki so ga s svojo dejavnostjo uničili," opozarja republiški senator v Luisiani Bobby Lindal.