Po treh operacijah srca na olimpijske igre

Izhajata iz olimpijske in zelo športne družine, saj je bil njun oče Janez Lampič uspešen kolesar. Leta 1984 je še takratno Jugoslavijo zastopal na olimpijskih igrah v Kaliforniji. V Los Angelesu je bil deveti v ekipnem kronometru na 100 kilometrov. Mama Anka pa je bila precej aktivna alpinistka in plezalka. Anamarija je zagotovo eden naših največjih smučarskotekaških upov. Njen najboljši rezultat na tokratnih igrah je 7. mesto v sprinterski preizkušnji v klasični tehniki, s čimer ji je do finala zmanjkalo zelo malo.

V oči je Lampičeva širši javnosti padla prav na olimpijski generalki na tej progi. 3. februarja 2017 je dosegla svojo prvo zmago v karieri v šprintu v Pjongčangu. Sama je takrat sicer priznala, da je zmagala tudi zaradi slabše konkurence, a je zagrabila dano priložnost in predvsem s svojo borbenostjo ugnala vse tekmice in zmagala.

Na kateri točki se je pokazalo, da bo Anamarija zares uspešna tekmovalka?

Janez: V mali šoli je bil plakat, da se začne vpis smučarski klub Olimpija, še takrat v Medvodah. Potem pa se je začelo. Je rekla: »To bom jaz šla, jaz bom tekla«. In ko se je odločila, je bilo to to. Trenerji so takoj, ko je začela treninge, videli, da je kazala odskok. Videli so, je rekel trener Svoljšak v Medvodah, »ta punca pa bo«. Imel je izkušnje od drugih, koliko so kazale v tej starosti, in je rekel, da bo.

Anka: V bistvu smo imel vse športe: poleti atletiko, v hribe smo hodili, kolesarili smo, plavali smo.

In vse to je počela tudi Anamarija?

Janez: Vse, vse. Ker sem vedno rekel, da morata poznati čim več športov, ker če bosta več znala, bolj bosta motorično sposobna in gibljiva.

Je imela Anamarija kdaj kakšne zdravstvene težave, ki bi jo ovirale pri treningih in tekmah?

Anka: Ja, imela je srčno aritmijo. Mislim, da so se ji težave začele v 3. ali 4. letniku. Takrat je bilo prvič. Začelo se je, ko je prišla iz Švice. Bila je v Švici na višini na eni tekmi in, kot kaže, se je tam toliko utrudila. Rekla je, da ji srce razbija. In smo jo poslali na preiskave, in to je trajalo pol leta. Potem smo dobili za aritmijo, da bo imela operacijo. Nato je imela operacijo in je začela nazaj trenirati. Potem je bilo vse v redu, je šla na sever in je priprave naredila. Ko bi morala odteči prvo tekmo, so jo domov poslali, ker se ji je spet začelo vrteti.

Anka: Zelo se je zamislil, ko je ležala 14 dni v šoksobi.

Janez: Rekel se ji: »Zamisli se, zdaj si na najnižji točki. Zdaj pa začni rasti od tukaj.« Ležala je med samimi takimi, ki niso vedeli, koliko imajo še do konca. Ko je bila tam notri, sem ji rekel: "Zdaj veš, kje si, zdaj pa začni." In ona je do zime prišla nazaj.

Je bilo vprašljivo, da bi mogla zaradi tega nehati?

Janez: Ja, ja seveda. Določeni zdravniki so rekli, da bo to morala končati. Da ni variante. Potem pa smo šli v Berlin in so tam rekli, da se to da rešiti. Ana je taka, da je rekla: »Jaz bom tekla, mene nič ne briga, kaj je«. Tekla bom naprej, tudi če mi rečejo, da ne smem. Potem se je vse malo umirilo in je pozitivno razmišljala.

Kako pa potem zdaj vi spremljate njene tekme?

Anka: Živčna sem in grem stran, pa potem v miru pogledam posnetek. Kvalifikacije so mi najhujše.

Janez: Uživam, ko gledam samo gibanje, pa taktiko, in z Ano po tekmi to premlevava.

Se po tekmi slišita po telefonu?

Janez: Ja, se slišiva in povem, kaj je narobe naredila, in potem že počasi ve: »Aha, a to sem kiksnila, a ne«.

Brat in sestra tako nadaljujeta družinsko tradicijo nastopanja na olimpijskih igrah. Janez in Anka ter mlajša sestra Tinkara pa zanju navijajo od doma.