Slovenski športniki na vojaških igrah v Vuhanu: 'Pojavljala sta se utrujenost in grozen kašelj'

Bil je oktober 2019. Več kot 30 slovenskih športnikov je odpotovalo na 7. svetovne vojaške igre, največje tekmovanje za vojake športnike (zaposlene v športnih četah in nekdanje vrhunske športnike, ki službujejo v vojski). Približno 6000 nastopajočih iz 100 držav se je odpravilo na tekmovanje, organizirano na ravni olimpijskih iger. Začelo se je 15. oktobra 2019, zaključilo 15 dni kasneje.

A bolj kot vse skupaj je pomembno, kje se je tekmovanje odvijalo. V Vuhanu na Kitajskem. V obdobju, ko se je zelo verjetno že dogajal koronavirus, pa o njem nihče ni vedel praktično ničesar. Niti domačini niti Kitajci, kaj šele tamkajšnje zdravstvo, ki se je z razvojem virusa učilo manevrov, s katerimi bi ga lahko zajezili. A slab mesec dni kasneje so goreli alarmi. Število okuženih s covidom-19 je na Kitajskem strmo naraščalo. Oblast je reagirala, ukrepi so bili ekspresni, zapirali so vse, vsi, ki so tam na delu, so iskali način, kako se vrniti domov, kot denimo kapetan slovenske odbojkarske reprezentance Tine Urnaut. Ob vrnitvi v domovino so imeli posamezniki, udeleženci svetovnih vojaških iger, zdravstvene težave, v prvi vrsti respiratorne narave. Ni izključeno niti vprašanje, ali so se vrnili v domovino tudi z virusom. Konec meseca oktobra so v Sloveniji diagnoze obolelim postavljali na podlagi laboratorijskih podatkov (kri in voda), niso pa jemali brisov.

Vrhunska atletinja Anita Horvat priznava, da je imela skoraj neverjeten kašelj, čeprav ni pomislila, da bi lahko bilo kaj resnejšega, saj ima težave z imunskim sistemom, tako da je vseskozi rahlo prehlajena. A kašlja se nekaj tednov ni znebila. Drugače je bilo pri bronasti z zadnjih olimpijskih iger Ani Velenšek, judoistki celjskega kluba Z'dežele Sankaku. “Iz Vuhana sem se odpravila v Abu Dabi, na tekmo svetovnega pokala. Iskreno so stvari zelo daleč nazaj, ob tempu, ki ga imam. Ampak spomnim se, da je bila prisotna neverjetna utrujenost. Za nas nič nenavadnega, ampak vem, da po vrnitvi v domovino nisem bila prava. Potem pa se je začel res neverjeten kašelj,” je za 24ur.com povedala Velenškova in dodala, da so se težave stopnjevale in konec leta ali pa v prvih dneh januarja je hudo zbolela: “Diagnoza je bila vnetje sapnika!”

Neverjetna organizacija
“Dejala bi, da gre za olimpijske igre v malem. Športniki smo bivali v posebni vasi, naselje novih stanovanj in apartmajev, ki so jih po koncu iger začeli tržiti. Sama težko rečem, kako je bilo takrat v mestu, saj nisem hodila nikamor iz vasi, osredotočena sem bila na nastop in na svetovni pokal, ki me je nato čakal v Abu Dabiju. Tisto, kar sem jaz videla v Vuhanu, je bilo prizorišče tekme in t. i. olimpijska vas,” se svetovnih vojaških iger, kjer je osvojila srebrno medaljo, spominja Velenškova, njena polsestra Klara Apotekar pa je postala svetovna vojaška prvakinja.

Potres je bil groza, koronavirus še večja
“Leta 2011 sem bila na pripravah na Japonskem, prvič je naša ekipa tja odpotovala brez Marjana Fabjana, ki se je katastrofalno počutil in rekel, da nam povsem zaupa. In potem se je zgodil potres, spomnim se, kot bi bilo včeraj, ob 14.30 v Tokiu. In najhuje pri vsem skupaj je bilo, da je bil telefonski mrk, da nismo mogli sporočiti domov, da je z nami vse v najlepšem redu,” se potresa spominja Velenškova, ki priznava, da je bilo takrat hudo, a tako hudo, kot je zdaj v času koronavirusa, ko trenirajo doma, ko ni nič, kot bi moralo biti, zdaj pa so odpadle še olimpijske igre, še ni bilo: “K sreči je trener z ukrepi začel nekoliko bolj zgodaj. Pripravil nas je, kaj lahko sledi. Sporoča nam plan dela, domov smo odnesli nekaj uteži, a še vedno ni to to. Ali treniraš na štirih kvadratnih metrih ali na borilnem prostoru. Ni sparingov. Verjamem, da bomo vse skupaj dobro prenesli in se še bolje pripravili na čas po koncu virusa. A dejstvo, da je klub zaprt ... Tako hudo še ni bilo nikoli!”