O Mourinhu, Portugalski in celjskem 'otroškem vrtcu'

S Portugalsko ste posegli po zgodovinskem 4. mestu. Je po izjemno uspešnem turnirju, na katerem ste premagali tudi Španijo, Norveško, olimpijske podprvake Nemce, prisotna grenkoba?

"Že od samega začetka je bilo svetovno prvenstvo izjemno zahtevno za nas. Dan pred potjo v Oslo smo ostali brez izjemno pomembnega člena Alexandreja Calvacantija, čigar vloga v osrčju obrambe je izjemno pomembna. Na tem položaju smo tako ostali zgolj z dvema igralcema, kar je za 9 tekem, kolikor smo jih odigrali, precejšenj zalogaj. Ostali smo zgolj s Salvadorjem Salvadorjem in Victorjem Iturrizo. A smo nekako uspeli zakrpati nastalo verzel. Potem pa smo ostali še brez pomembnega člena naše zasedbe, organizatorja igre Miguela Martinsa. Uspeli smo se prilagoditi zahtevnim razmeram, rekel bi da nam je v dobri meri uspelo, zato ob koncu mislim, da je 4. mesto vseeno zelo dober rezultat. Sploh ob pogledu na dejstvo, da smo na poti do boja za bron premagali številne reprezentance, ki so prišle po medaljo. In to, da smo dosegli odmeven rezultat, smo začutili ob vrnitvi v domovino."

Ste se ob pristanku v Lizboni počutili, kot heroji? Vemo, da niste nogometaši, Portugalska pa je v prvi vrsti nogomet in potem dolgo nič.

"Nogometna dežela? Ja, prav imate. Portugalska je nogomet. Ampak vseeno se nam je prvič zgodilo, da smo ob povratku na letališče morali upoštevati poseben protokol. Takrat smo začutili, da smo naredili nekaj velikega za našo državo. Imeli smo že odmeven rezultat na evropskem prvenstvu, leta 2020 smo bili 6., reprezentanca se je v preteklosti že uvrstila na olimpijske igre (2020 v Tokio), zdaj pa smo bili četrti na svetovnem prvenstvu, kar je res izjemno. Tudi naši nogometaši so že zaigrali na olimpijskih igrah, ampak vemo, kaj pomeni nogomet na olimpijskih igrah. Nekaj manj pomembnega. Že tista uvrstitev na OI je bila pod povečevalom športne javnosti, ampak to, kar se je dogajalo sedaj pa je res nekaj izjemnega. Po tekmi sta bila hkrati v naši slačilnici predsednik države in predsednik vlade, na letališču nas je čakal izjemen sprejem, skratka še nikoli tolikšne pozornosti. Morda se bo s tem status rokometa še izboljšal, imamo dobre igralce in potrebno je narediti naslednji korak."

Omenili ste državni vrh, ampak imeli ste še enega zelo posebnega navijača – legendarnega portugalskega nogometnega trenerja Joseja Mourinha, ki je komentiral vaše nastope na socialnih omrežjih?

"To je za nas velika stvar, mislim na rokomet. Njegove besede imajo težo in res je bilo lepo videti javne čestitke, ki jih je zapisal na družabna omrežja. Kolikor so me seznanili odgovorni na zvezi, smo v četrtfinalu proti Nemcem, ko smo bili boljši po podaljških, dosegli redkordno televizijsko gledanost, ko gre za rokomet. Zgodilo se je celo, da so nas z drugega programa televizije, premaknili na prvega. Rekel bi, da nismo dosegli zgolj 4. mesta, ampak naredili veliko rokometnih korakov v pravo smer. Ampak še enkrat, ko vidiš, da Jose Mourinho piše o tebi ima to neko posebno težo, dobi dosežek drugačno veljavo."

Po dobrem mesecu dni dela s portugalsko izbrano vrsto ste se vrnili v Celje, kjer nadaljujete z delom pri Celju Pivovarni Laško. Zanimivo, da ne vodite kluba na Portugalskem?

"V pogodbi z zvezo je zapisano, da kot selektor ne morem voditi najboljših portugalskih rokometnih klubov, torej Porta, Sportinga in Benfice. Po drugi strani pa najboljši klubi v Evropi ne vidijo radi, da nekdo sedi na dveh stolih. V Celju je to mogoče in izjemno vesel sem, da imam okoli sebe kakovostno mlado moštvo, dobre ljudi, ki mi veliko pomagajo. Presrečen sem tu, ne bom lagal, prejmem kakšen klic drugih klubov, ampak tu sem zelo srečen. Kar nam je uspelo s klubom do tega trenutka je uspeh, ampak bomo videli, ali smo sposobni osvojiti kakšno lovoriko."

Mladih igralcev imate ogromno, izkušenih bolj za vzorec. Kako se znajdete?

"Moja ekipa je izjemno mlada, a neskončno motivirana. Ne smem si privoščiti napak, ne smem pustit te ekipe na cedilu. Vsak dan dajejo vse od sebe. Res pa je, da po seriji dobrih rezultatov rastejo tudi pričakovanja. Zdaj bomo videli, kako se znajdemo v situacijah, ko je treba zmagati. Menim, da so moji fantje pripravljeni na to, da zmagujejo tudi v prihodnje."

Če se za konec dotaknete še sprejema, ali pa imenujva to presenečenje, kar vam je ekipa skupaj s predstavniki kluba pripravila ob vaši vrnitvi v Zlatorog. Ste pričakovali, kaj takšnega? Zeleni in rdeči baloni, torta v barvah portugalske zastave, igranje himne, ko ste korakali proti njim ...

"Ganljivo. Marsikaj sem v teh dneh po svetovnem prvenstvu doživel, ampak to je bilo nekaj posebnega. Vsaka podrobnost je bila dobro načrtovana. Zame je bil to poseben trenutek, eden tistih, ki jih ne pozabiš kar tako. Včasih so te čustvene povezave, če želite takšne iniciative, veliko bolj pomembne kot denar. Ponosen sem na te fante, ker oni niso normalni, ampak izjemni."