Obubožani in skrhani Eboue: Le Bog mi lahko še pomaga

Tisti, ki se malce bolj spoznate na nogometno igro, se zagotovo spominjate simpatičnega lika, natančneje nogometaša, z imenom Emmanuel Eboue. Slednji je svoj vrhunec kariere doživel v sezoni 2005/06, ko je z londonskim Arsenalom zaigral v velikem finalu elitne Lige prvakov proti Barceloni, v katerem pa so varovanci legendarnega stratega topničarjev Arsena Wengerja potegnili krajši konec in izgubili z 1 : 2.

Nogometaš, ki je nekoč okolico 'osvajal' z nalezljivim nasmeškom, je danes na robu eksistencialnega zloma. Mnogi gredo še korak dlje in vedo povedati, da je Eboue že dotaknil dno s tem, da zadnje mesece spi na tleh pri prijateljici in njenih otrocih. Enajst sezon na vrhunski ravni je odigral ta nekdanji reprezentant Slonokoščene obale, od tega sedem v Londonu in štiri v Carigradu. A kaj mu pomagajo silni milijoni, ko pa jih je uspel zapraviti na tako lahkomiseln način in brez kakršne koli previdnosti pred morebitnimi škodljivimi posledicami. "Ko se ozrem v preteklost, si sam pri sebi nemalokrat rečem: Emmanuel, naiven si bil. Zakaj o vseh stvareh nisi razmišljal prej? Težko je, zelo težko. Večino denarja, ki sem ga zaslužil pred leti, sem pošiljam domov ženi in otrokom. V Turčiji sem zaslužil osem milijonov evrov, od česar sem jih sedem poslal domov družini. Karkoli mi je žena naročila, da podpišem, sem podpisal," pripoveduje žalostno življenjsko zgodbo nekdanji branilec Arsenala, ki za vso nastalo kalvarijo v največji meri krivi prav sebe.

Tudi sam bi lahko bil na njihovem mestu
"Primanjkljaj ustrezne izobrazbe, škodljivi nasveti, ki sem jim verjel ter številni 'priseski', ki so se vrteli okrog mene, dokler sem služil veliko denarja, so me stali bankrota in revščine v kateri živim danes. Živim sicer v svoji hiši v vsakodnevnem strahu od policije, ki me lahko zdaj zdaj vrže na cesto. Dostikrat ugasnem luči, ko sem doma, ker ne želim, da bi ljudje izvedeli, da sem to jaz," se je že pred časom o svojih vsakodnevnih travmah razgovoril danes 36-letni Eboue, ki je slutil, da bo v njegovem življenju nastopil črn scenarij. "Kolikor se da, se izogibam sodnim oblastem in policiji tako, da spim pri prijateljici in njenih otrocih na tleh. Sram me je, ko vidim, kaj sem postal," priznava Emmanuel, ki je luč na koncu tunela videl v vrnitvi k tistemu, kar najbolje obvlada - igranju nogometa. 

A težavam ni bilo videti konca: najprej ga je suspendirala Mednarodna nogometna zveza (Fifa) zaradi dolga svojemu nekdanjemu agentu v vrednosti 800.000 funtov, nato pa je doživel dvojno družinsko tragedijo, od katere si še danes ni opomogel (smrt dedka in brata). Zaradi vsega naštetega je tudi v njemu ugasnil še tisti zadnji plamen upanja, da bi se lahko uspešno vrnil na nogometne zelenice. Takrat je prvič resneje začel razmišljati o samomoru. "Nisem videl več izhoda iz hude krize. Rekel sem si: 'Le bog ti lahko še pomaga.' Ko na televizijskem ekranu vidim nekdanje soigralce ali pa nogometaše, proti katerim sem nedolgo nazaj sam igral, me poštene stisne pri srcu, saj bi bil lahko na njihovem mestu tudi jaz. Zelo težko jih je gledati," še dodaja nekdanji topničar, čigar zgodba se zagotovo dotakne človeškega srca in duše, čeprav hkrati priznava, da je za večino navidez brezizhodnih težav kriv ravno sam.