Zakaj bi brcal sedem ur?

Nogomet včasih res ni pošten. Da, saj vemo, kako gre tista. Izrabljena. Ampak luštna. Nogomet da – nogomet vzame, na koncu pa naj bi se vse poravnalo. Ampak ... Olivier Giroud je na tem svetovnem prvenstvu brcal že sedem ur. Pa še ni brcnil v okvir gola. Ni. Je brcal, o ja. Ampak nič v gol. Nič v okvir. Osrednji francoski napadalec. Nič. Nula. Zero. Giroud, v katerega ima selektor Didier Deschamps toliko zaupanja, da ni popustil niti za milimeter in ni vzel v Rusijo tudi Karima Benzemaja. Napadalca Real Madrida. Pa pustimo, da je zgodba z Benzemajem res dolga, burna in čudna. Kar šteje in kar je pomembno, je to, da se Deschampsu ni zgodil nemški scenarij. Ne.

Ker je zabil Samuel Umtiti. Iz kota. Z glavo. Svoj tretji gol. Za finale. Da, to je bilo dovolj, da je zagnana, mlada, nesramno draga in še bolj nesramno (nad)sposobna reprezentanca Francije, kar tako, edina, ki je doslej (z Dansko) igrala 0 : 0, v finalu. Saj res, niso prav oni poslali domov Lionela Messija? So. Ampak povsem drugače. Tisto je bila izjema. Francija ne igra. Francija gre v finale.

Naprej, obramba!

Taka tekma je to bila. Kdor rad gleda branjenje, takšno, organizirano, kjer se igralci skoraj držijo za roke in ko tudi branilec odloči finalista, je v tem lahko videl spektakel. Pa saj je bil. Dolga igra je lahko nogomet, raztegnjena, če v uri in pol ter skupaj sedmih minutah podaljška čakaš na tisti moment, hip, drobec, karkoli. In karkoli je tudi bilo. Zato je to bil lep polfinale. Po svoje. Glave so skupaj stikali, se praskali po njih še tisti, ki o fuzbalu ne samo, da nekaj vejo, ampak so ga tudi na veliko izvajali. "Ne morem biti pameten," je med polčasom priznal Rio Ferdinand, nekdanji angleški reprezentant. Kaj pa naj reče. Tekma, za katero se je zdelo, da je ne bo nikoli konec. Da nas bo sama posrkala v podaljške. Kar ne pomeni, da je bila slaba. Eh.

Tako napeto je bilo sploh v prvem polčasu, ko je žoga padla v kateri koli kazenski prostor, da ni bilo potrebno iskati napetega noža. Ne, ne sama igra. Ta je bila pač taktična, kar je začuda najprej godilo Belgijcem. Poskušali so, nekako, zabiti. Pa ni šlo. Vsaj v prvem polčasu, ko smo s prstom po ekranu iskali tiste, ki naj bi našli nas. Aha, tam je Kevin de Bruyne, kje je Romeulu Lukaku? A tam. Pa Kylian Mbappe? Antoine Griezmann? Aha. Vidim. Pač takšna tekma. Ker kaj pa če protinapad? Sploh pa se več minut čaka na priložnosti. Ko pa je prišla, se pa vse zgodi (pre)hitro. Pa je Benjamin Pavard nabil v Thibauta Courtoisa. Hugo Lloris pa je ubranil strel Tobyja Alderweirelda. Dveh, ki bi jih najmanj pričakoval, da bosta imela najlepši priložnosti.

Deshamps preštel dni

Če kaj, Didier Deschamps zna skrivati čustva. Ali je nemara vedno takšen bil? Do konca osredotočen. Ne obremenjuje se s tem, da bi lahko po Franzu Beckenbauerju (Nemčija) in Mariu Zagallu (Brazilija) postal tretji, ki je osvojil svetovno prvenstvo kot igralec in selektor. "Pokazali smo pravi karakter in mentaliteto, težko je bilo. Trdo smo garali v obrambi." Deschampsov nauk izpred dveh let je, kako sestaviti moštvo in žrtvovati tudi zvezdnike. V prvi vrsti Paula Pogbaja, ki ne bi mogel biti dlje od gola. "Morali bi večkrat izkoristiti protinapade, ampak čestitke igralcem in štabu. Zelo sem ponosen." In sam je preštel število dni, koliko so skupaj. Devetinštirideset. Ko zlasti v skupinskem delu (Avstralija 2 : 1, Peru 1 : 0, Danska 0 : 0) kritik ni manjkalo. "Veliko je to, skupinski del, vse to je merilo za vse."

Predolgi lasje, prekratka glava

Samuel Umtiti je iztegnil glavo. Se ponudil ravno toliko, da je žogo preusmeril. Najprej ga naj bi kril Toby Aldeweireld, nato ga je prevzel Marouane Fellaini. Priletel je Umtiti, nato žoga, zatem pa najbolj znana belgijska pričeska. Fellaini se je, ko je šla žoga nazaj proti sredini, praskal po licih, Emmanuel Macron, francoski predsednik, je stiskal roke vsem, skoraj kot da bi se želel opravičiti. Pa saj, glede nato, kaj so Francozi počeli v šestih minutah sodniškega dodatka.

Zapravljanje časa

Pustimo, za hip, da bi urugvajski sodnik Andres Cunha lahko pokazal na prekršek, ko je Olivier Giroud v svojem (rahlo štorastem) stilu stopil pred Edena Hazarda. Na dobri situaciji, če bi bil dosojen prosti strel. A kaj, ko Hazard ne pade. Žoga se mu nalepi na nogo, on pa kontrira gravitaciji. En, dva, trije. Kar odletijo. On pa dokler gre. Ampak vse ima svoje omejitve, tudi Eden Hazard, naj ga je bilo še tako lepo gledati, ko jih je "motal". Tokrat, ko je tekma šla vse bolj na tesno, ni več zmogel, padel je, vendar Cunha ni popustil, za VAR pa se sodnik, ki je prvi posegel po njem, pač ni odločil. Če kdo, so pa lahko Japonci občudovali sposobnost Francozov, da so Belgijcem in sebi pokurili sodnikov dodatek. V katerem bi lahko gladko zabili dva komada. Kot da "so si jih prosili". Belgijci pa tega niso izkoristili.

Igralci vs. selektor

Roberto Martinez, selektor Belgije, ne bi mogel bolje povzeti, kot je. "Šlo je za vprašanje malenkosti. Na našo žalost je bila razlika prekinitev. Tekma je bila tako tesna. Saj smo vedeli, da bo odločil tisti, ki bo našel tisti zadnji dotik v kazenskem prostoru ali pa malo sreče pred golom." Sam je rekel, da ne bi mogel zahtevati več od igralcev. Ključno vprašanje zanje bo, ali bi lahko sami več zahtevali od selektorja, ki je tokrat žogo spravil do Edena Hazarda, a kaj ko je to terjalo svoj davek. "Ti igralci si ne zaslužijo, da bi odšli s slabim priokusom." Razlika je ravno v tem, da je na njihovih obrazih in življenjepis tudi tretje mesto skromno. Igrajo v predobrih klubih. In so pretalentirani. Koliko takih priložnosti bodo še imeli? Če pa so bili šele drugič kot nacija v polfinalu. Prvič leta 1986. Saj je tudi Martinez rekel, da je razočaran. Pa vendar. Za tretje mesto v torek ali sredo nihče noče igrati. Do sobote se veliko prespi. In premisli.

Ko te preseneti žoga

Ostalo je le še štirinajst ... trinajst ... dvanajst ... sekund. V prvem polčasu. Za odštevanje. Pa je prišel predložek, Samuel Umtiti je za hip zgrešil, a je žoga presenetila tudi Romela Lukakuja. Ne samo enkrat, tudi v drugem polčasu, ko mu je podal Kevin De Bruyne. Nikakor ni bil njegov dan, nikoli ni bil ali on na pravem mestu ali žoga ali soigralci. Nič ni šlo, kot bi naj šlo ali je vmes šlo. Ne, to ni bila tekma za klasična napadalca tipa Giroud in Lukaku. A prvi se s tem ne bo toliko obremenjeval kot drugi.

Pojava dneva

Mick Jagger je bil na polfinalu. Ja, Mick Jagger.

Tvit dneva

Slavje Francozov je bilo zelo pestro. 

VIP vrsta

Pozna se, da v polfinalu VIP sedi ob igrišču. Po praznih sedežih, ki zevajo po polčasu. Marsikdo najbrž ni videl gola Umtitija v 51. minuti. Ali so se zavoljo tega sekirali, je drugo.

(Ne)pomembne številke

1 – Didier Deschamps je prvi selektor, ki se je na prvih dveh tekmovanjih v vlogi selektorja uvrstil v finale.

2 – Pred natanko dvema letoma so na ta dan Francozi v Parizu izgubili finale evropskega prvenstva proti Portugalski.

3 – Odkar so bili Francozi prvič v finalu in zmagali v svetovnem prvenstvu ni nobena reprezantanca tolikokra bila v finalu (1998, 2006, 2018).

5 – Edwin van der Sar, legendarni nizozemski vratar, je na tekmi nosil dres Jana Vertonghena s številko pet.

69 – Gol Samuela Umtitija je bil že 69. od 158. na tem prvenstvu, ki je padel po prekinitvi.

100 – Eden Hazard je uspešno izvedel vseh 23 podaj.

459 – Olivier Giroud, osrednji napadalec Francije, v debelih sedmih urah nogometa na tem svetovnem prvenstvu še ni sprožil strela v okvir.