Na Zahovića niso pozabili: 'Dobre stvari, ki jih je storil, na koncu pretehtajo'

"Seveda se ga spomnim, kako se ga ne bi. Med navijači je bil zelo priljubljen. Bil je zraven pri tretjem, četrtem in petem naslovu. Tisto je bila izjemna ekipa, v kateri je bilo veliko odličnih posameznikov," je bil v odgovoru na vprašanje, ali se še spominja Zlatka Zahovića, odločen 50-letni Bruno Sampaio, s katerim smo se pogovarjali pred stadionom Dragao. 

Nekdanji slovenski reprezentant je na Portugalsko prestopil iz vrst Partizana leta 1993. Po treh sezonah pri Vitorii iz Guimaraesa pa je na njegova vrata potrkal Porto, ki si je pred tem dvakrat zapored pokoril portugalsko elito. S pomočjo Zahovića je ta niz podaljšal na pet in je še danes edini klub na Portugalskem, ki mu je to uspelo. "Pred tem so na Portugalskem vsi govorili, da je peti zaporedni naslov nemogoče osvojiti, njemu pa je to uspelo. Vsi nogometaši iz tistega obdobja so zapisani v našo zgodovino," je nostalgično pripovedoval Bruno. 

Lastnik enega od lokalov v bližini navijaške cone, postavljene za finale Lige prvakov, Hugo Alves, je ob Zahovićevi omembi nemudoma poudaril tehniko in občutek za igro, s katero je navduševal navijače. In kaj mu je od nekdanjega športnega direktorja Maribora najbolj ostalo v spominu? "Zadnja sezona, zagotovo. Bil je neverjeten. Da je bil najboljši strelec skupinskega dela Lige prvakov, pove dovolj." 

V sezoni 1998/1999 je namreč Zahović na petih tekmah skupinskega dela Lige prvakov v polno meril kar sedemkrat. S Portom mu sicer ni uspelo napredovati v izločilne boje, kljub temu pa je bil na koncu sezone celo tretji najboljši strelec tega tekmovanja. Le Dwight Yorke (Manchester United) in Andrij Ševčenko (Dinamo Kijev) sta zmogla po enega več. To je bila obenem zadnja Zahovićeva sezona v Portu, a tudi z naskokom najuspešnejša, saj je skupno dosegel kar 22 golov.

Poleti leta 1999 je ambiciozni Olympiacos zanj odštel kar 13,5 milijona evrov, a se v Grčiji nikakor ni znašel. Podobno neuspešna je bila zanj tudi naslednja sezona v Valencii, zato se je leta 2001 vrnil na Portugalsko. S to razliko, da je oblekel dres ogorčenih Portovih rivalov, lizbonske Benfice. "Imeli smo ga zelo radi, bil je v naših srcih. A kaj, ko je prestopil v Benfico. Za prave navijače Porta je nedoumljivo, nedopustno, da nogometaš, za katerega si navijal, obleče rdeči dres," se je namrščil Bruno. 

Kot pa je v sproščenem klepetu ob kavi, ki je v Portu le redko kje dražja od 70 centov, še povedal Hugo, je Zahoviću večina navijačev skozi leta odpustila za "nedopustno" selitev v Lizbono. S podobnimi besedami pa se je poslovil tudi Bruno: "Bil je zraven v naših zlatih letih. Imel je nekaj neverjetnih tekem, dosegal je izjemne zadetke. Pomagal je mladim nogometašem, recimo Decu, ki so kasneje osvojili Ligo prvakov. Zato ga je večina navijačev ohranila v dobrem spominu. Nekaterim, tudi meni, pa je bilo zelo težko, ko je prestopil v Benfico in z njo osvojil naslov državnega prvaka. A na koncu dobre stvari, ki jih je storil v modrem dresu, pretehtajo." 

Oba sogovornika se spominjata tudi Mirana Pavlina, ki je za Porto nastopal med letoma 2000 in 2002, a ni pustil takšnega pečata, kot ga je pred njim Zahović. Treh državnih in superpokalnih lovorik, ob tem pa še dveh zmag v pokalu navijači Porta ne bodo kar tako pozabili. Žal jim je le, da se lahko ljubljenec mariborskih navijačev pohvali s štirimi portugalskimi kronami. Kot pravijo, je zadnjo osvojil v nedovoljenih barvah.