
Po besedah Marcela Ordasa je najboljša stvar, ki se mu je v življenju zgodila, ta, da je na tekmi svetovnega prvenstva med Argentino in Brazilijo leta 1990 omedlel. "Moj oče in njegov prijatelj sta me odnesla do stadionske ambulante, kjer sem se zbudil devet minut po koncu tekme. Do mene je prišla žena predsednika argentinske nogometne zveze in me odpeljala v garderobo, kjer so reprezentanti slavili zmago nad Brazilijo. Tam sem srečal Diega Maradono, ga objel in se mu zahvalil, nato pa so me odpeljali do Claudia Caniggie in mu povedali, da sem jaz ta fant, ki je po njegovem zadetku omedlel. Podaril mi je svoj dres in tako se je vse skupaj začelo," je za The Guardian povedal Ordas.

Ordas se je nato povezal z argentinsko nogometno zvezo in preko predsednika spoznal Alfreda Di Stefana. "Di Stefano je postal moj boter. Začel je klicati nogometne zvezdnike in jim govoril, da bom prišel k njim na obisk. Tako sem v Evropi spoznal Johana Cruijffa, Bobbyja Charltona in Maradono. Tega nikoli nisem jemal kot hobi in nimam se za zbiratelja. Ogromno sem raziskoval in moj cilj je postal, da skozi drese predstavim nogometno zgodbo."
Ampak za takšno stvar je potreben denar, ki ga Ordas kljub temu, da njegova družina prihaja iz zgornjega razreda, ni imel veliko. V zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja je veliko zvezdnikov z veseljem podarilo svoje drese, danes pa je za to po navadi treba plačati. "Povsem razumem, da nogometaši za svoje drese zahtevajo plačilo. In če to ustreza mojemu proračunu, s tem nimam nobenih težav. Najvišji znesek, ki sem ga plačal za dres, je bilo dobrih 100 tisoč evrov za opravo, ki jo je tekom celotnega svetovnega prvenstva leta 1934 nosil Giuseppe Meazza."

650 dresov je razstavljenih v muzeju na trgu Puerta del Sol v Madridu. Med njimi je po en dres vsake ekipe, ki je v zgodovini zmagala svetovno prvenstvo, evropsko prvenstvo, prvenstvo Južne Amerike, Ligo prvakov in pokal Libertadores. "Dres, ki ga je imel Maradona oblečenega na svetovnem prvenstvu leta 1986 na tekmi proti Angliji, ko je dosegel gol z roko, je vsekakor najbolj znan v nogometni zgodovini. Tega je imel v lasti Steve Hodge, ponudil sem mu 400 tisoč, ampak je rekel, da ima zanj sentimentalno vrednost. Mesec dni kasneje ga je na dražbi prodal za dobrih sedem milijonov. Zame pa je najpomembnejši dres tisti, ki ga je imel Maradona oblečenega v finalu proti Nemčiji. Tega je imel Lothar Matthaus in vsako leto sem ga poklical, da bi ga odkupil, ampak ga nikoli ni želel prodati."

V enem izmed intervjujev je Ordas razložil, kakšen pomen ima Maradona za Argentince, na njegovo srečo pa si je ta intervju na televiziji ogledal prav Matthaus. "Poklical me je in mi povedal, da se lahko dobiva v Berlinu, da mu povem, zakaj bi mi dal najpomembnejši dres, ki ga je kadarkoli dobil. Dobila sva se, povedal sem mu, ampak ponudbe ni niti sprejel niti zavrnil. Nekaj tednov kasneje me je poklical in mi povedal, da pride v Madrid in mi prinese dres. Videl sem intervju, v katerem je povedal, da so mu zanj ponudili osem milijonov, pa je ponudbo zavrnil. Pričakoval sem, da bo zanj zahteval okrog 10 milijonov, namesto tega pa mi je rekel, da mi ga bo podaril," je o telefonskem pogovoru z dobitnikom zlate žoge iz leta 1990 povedal Ordas. "Dres bom podaril, ker vem, da ne bo zanj nihče lepše skrbel in da nihče ne bo zagotovil, da ga vidi toliko ljudi. Pa tudi zato, ker denar ni vse," je ob predaji dresa v Madridu povedal Matthaus.

Obsesija z dresi se zanj ne bo končala, dokler ne bo umrl on, ali pa nogomet. V muzeju bo kmalu razstavljen tudi dres, v katerem je Kevin De Bruyne igral finale Lige prvakov, temu pa se bo pridružil še Rodrijev dres iz finala evropskega superpokala. "Dresi so v dobri družbi. Eusebio, Gerd Müller, Zico, Michel Platini, Zinedine Zidane, Hugo Sanchez, Ronaldo, Cristiano... Včasih se ponoči sprehodim po muzeju in razmišljam o vseh spominih, ki sem jih skozi leta ustvaril."
KOMENTARJI (5)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.