Zbolevajo tudi moški: že od majhnega prisotni nizka samopodoba in slabo samospoštovanje

Če so še 10 let nazaj motnje hranjenja veljale predvsem za žensko bolezen, je danes jasno, da za tovrstnimi motnjami zbolevajo tudi moški. Kot poudarja Karin Sernec, vodja Enote za motnje hranjenja na Psihiatrični kliniki v Ljubljani, so bile motnje hranjenja že od nekdaj tudi moška bolezen, a je bilo na žalost na tem področju narejenih veliko krivic.

Prvo vprašanje terapevtke: Ali ste homoseksualec?

Če najprej pogledamo kriterij za diagnozo anoreksije nervoze. V še vedno aktualni mednarodni klasifikaciji bolezni je eden od diagnostičnih kriterijev amenoreja, to je odsotnost menstruacije. Tudi vse knjige so bile 20 in še 10 let nazaj napisane v ženskem spolu, pripoveduje Sernečeva.

"Predstavljajte si mladega fanta z nizko samopodobo, slabim samospoštovanjem, občutkom krivde in sramu, ki se hoče pozanimati o bolezni, pogleda knjige o motnjah hranjenja in vidi, da v njih pišejo samo o ženskah. Če je le nekaj odstotkov obolelih moških zbralo pogum in prišlo po pomoč v ambulanto, pa je bilo prvo vprašanje ženske terapevtke: Ali ste homoseksualec," pripoveduje zdravnica. Veljalo je namreč tudi prepričanje, da je večina ali celo vsi moški, ki trpijo za motnjo hranjenja, homoseksualci. O teh groznih izkušnjah danes pripovedujejo moški, ki so postali terapevti in so jih v mladosti nekorektno zdravili.

Nepredstavljivo, da se moški in ženske zdravijo na istem oddelku

Zgovoren je tudi podatek, da so šele pred kratkim v svetu začeli delovati mešani oddelki, torej oddelki, kjer se zdravijo tako ženske kot moški. Daljnega leta 1999, ko so v Ljubljani ustanovili Enoto za motnje hranjenja, so zaradi spleta okoliščin ohranili eno sobo s štirimi posteljami za moške. V prostorih, kjer so ustanovili oddelek, so se namreč zdravili moški s klasičnimi nevrotičnimi težavami in ker jih niso želeli premeščati, so ostali na oddelku.

Vsakega pacienta so ob sprejemu, odpustu in tri, šest ter 12 mesecev po odpustu testirali, koliko ima simptomov motenj hranjenja ter koliko je depresiven, agresiven, impulziven in anksiozen. "Po enem letu, ko smo ohranili moške paciente na oddelku, so bili naši rezultati pomembno boljši od katerega koli drugega oddelka na svetu," pripoveduje Sernečeva.

A ko so leta 2001 v Londonu, kjer se srečujejo strokovnjaki, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja, predstavili svoje rezultate so jih skoraj linčali, se spominja. Nepredstavljivo je bilo namreč, da se moški in ženske zdravijo na istem oddelku. "Mi smo nadaljevali z delom in zagovarjali svoje rezultate." Ti so se leta 2003 še izboljšali. Potem je vedno več moških prihajalo z izkušnjami motenj hranjenja, ki so si o tem upali spregovoriti, pravi zdravnica. Postopno so začeli mešane oddelke ustanavljati tudi drugje, se spominja Sernečeva.

Za razliko od evropske je v novi ameriški klasifikaciji bolezni amenoreja odstranjena kot diagnostični kriterij, kar pomeni, da je danes zelo jasno, da za motnjami hranjenja obolevajo tako ženske kot moški, pojasnjuje Sernečeva in dodaja, da v Evropi še čakajo na novo revizijo evropske klasifikacije in posledično uporabljajo še staro.

Pojav novih motenj – ortoreksija in bigoreksija

Za anoreksijo velja, da na devet žensk zboli en moški, pri bulimiji na sedem žensk en moški, pri kompulzivnem prenajedanju pa je razmerje enakovredno. V zadnjem času pa govorimo o pojavu dveh novih motenj, ortoreksiji nervozi – to je obsedenost z zdravo, biološko neoporečno hrano in bigoreksiji nervozi – to je obsedenost z mišičastim telesom. Za obe novi motnji jasnih in preverjenih statističnih podatkov še ni, pojasnjuje Sernečeva.

Motnje se ne pojavijo nenadno, že od majhnega prisotni nizka samopodoba ter slabo samospoštovanje

Čeprav se v zadnjem času res bolj govori o bigoreksiji kot motnji, za katero obolevajo večinoma moški, pa Sernečeva poudarja, da motenj ne bi smeli kategorično deliti na ženske in moške ali na jasno ločene podskupine. "Nisem še srečala pacienta, ki bi trpel samo za eno obliko motnje," pravi. Če recimo posameznik pri 10 letih zboli za anoreksijo, imajo starši in zdravniki še moč, da ga prepričajo, da začne jesti. A ko začne jesti, lahko na skrivaj bruha, torej se pojavi bulimija in svojo bolezen tako uspešno skriva. V starosti 16 ali 17 let se upre staršem in znova se lahko pojavi anoreksija. Kasneje pa lahko razvije tudi ortoreksijo, pojasnjuje Sernečeva.

Ob tem pa poudarja, da se motnje hranjenja nikoli ne pojavijo nenadno, temveč so kronične duševne bolezni. "To pomeni, da v povprečju mine šest let, preden posameznik poišče pomoč." Če govorimo recimo o bigoreksiji, sta pri posameznikih že od majhnega prisotni nizka samopodoba ter slabo samospoštovanje. Kasneje v življenju pa se pojavijo razne manipulacije s hrano, hujšanje ter uporaba raznih beljakovinskih diet in dodatkov ter pretiravanje z vadbo v fitnes centrih.

Prepletanje in seštevanje vzrokov

Pri vseh motnjah hranjenja – tudi pri ortoreksiji in bigoreksiji – pa lahko govorimo o podobnih vzrokih za nastanek, ki jih delimo v tri velike skupine in se večinoma prepletajo. To so biološko-genetski, socio-kulturni in družinski, pojasnjuje naša sogovornica. Pri slednjih je lahko eden od vzrokov za pojav motnje hranjenja spolna zloraba in (ali) čustveno ter telesno nasilje. A to velja le za okoli 5 do 10 odstotkov ljudi, pri ostalih obolelih osebah pa gre za prepletanje in seštevanje vzrokov iz vseh treh skupin, enako tudi pri ortoreksiji in bigoreksiji nervozi.

Od simpatične figurice do kepe mišic

Biološko-genetski vzroki so visoka porodna teža novorojenčka in osebnostne lastnosti, kot so storilnost, pridnost, rigidnost, potreba po pohvalah in perfekcionizem. Vse to pa spremlja nizka samopodoba in slabo samospoštovanje.

V socio-kulturno skupino sodijo recimo idealizacija vitkosti in pretirane suhosti pri ženskah in mišičavosti pri moških. Kot na tem mestu poudari Sernečeva, se ni spremenila samo idealna podoba ženske, temveč se je spremenila tudi idealna podoba moškega. Nekaj let nazaj je ena od udeleženk kongresa v Londonu spremenjeno idealno podobo moškega predstavila na primeru igrač, ki upodabljajo akcijske junake. Na ogled je tako postavila Action mana in Luka Skywalkerja, ki ga je kupila leta 1985, 1990, 1995, 2000, 2005 in 2010. Iz simpatične figurice se je akcijski junak spremenil v kepo mišic oziroma v mišičnjaka, pripoveduje Sernečeva.

Na vprašanje, ali so lahko mediji, v katerih se pojavljajo idealizirane podobe tako moških kot tudi žensk, vzrok za pojav motenje hranjenja, pa poudarja, da nikakor ne. "Morajo obstajati določene predispozicije – značilne osebnostne lastnosti ter nizka samopodoba in slabo samospoštovanje – in morajo se zgoditi drugi bolj ali manj travmatični dogodki," pojasnjuje.

Z vodjo Enote za motnje hranjenja smo se pogovarjali tudi o tem, kako lahko starši prepoznajo, da ima njihov otrok motnjo hranjenja. Kaj lahko storijo in na kakšen način naj se pogovorijo z otrokom? In tudi o tem kaj je ključno za uspešno zdravljenje? Več v naslednjem članku, ki ga bomo objavili v sredo.