V Zvezo je danes vključenih 1300 bolnikov, samo v Ljubljani več kot 400. Cilj rehabilitacije je čim večja fizična, psihična in socialna prilagoditev bolnika, ki je prebolel srčni infarkt. Zaradi uspešnosti se je področje delovanja z leti širilo tudi na druge koronarne bolnike, v zadnjih letih pa se vse bolj poudarja tudi njen pomen pri bolnikih s kroničnim srčnim popuščanjem.
Rehabilitacija poteka v treh obdobjih – bolnišnično v času akutne bolezni, sledi rekonvalescenca, tretje obdobje pa zajema doživljenjska rehabilitacija. Drugo obdobje okrevanja po srčnem infarktu je po svetu organizirano različno, bodisi ambulantno ali stacionarno.V svetu prevladuje ambulanten tip rehabilitacije, ki je bistveno cenejši. V nekaterih državah z dolgo tradicijo zdraviliškega zdravljenja, kamor sodi tudi Slovenija, je še vedno v veljavi rehabilitacija v posebnih ustanovah – v Sloveniji poteka v nekaterih termalnih zdraviliščih. Stacionarna rehabilitacija omogoča stalen nadzor bolnika in je zato primerna za zelo ogrožene bolnike, traja pa približno od enega do treh tednov. Ambulantno zdravljenja omogoča daljše obdobje nadzora, saj je organizirana tako, da bolniki prihajajo od doma dva do trikrat tedensko v bolnišnico, ki ima organizirano ambulantno rehabilitacijo.
Obdobje med dogodkom in začetkom ambulantne rehabilitacije ter trajanje ambulantne rehabilitacije je različno. Navadno bolnike vključujejo od 2. do 6. tedna po infarktu, bolnike z uspešno koronarno angioplatiko ob akutnem miokardnem infarktu pa običajno neposredno po odpustu iz bolnišnice. Rehabilitacija traja od 6 do 12 tednov in se zaključi, ko je doseženo največje možno izboljšanje telesne zmogljivosti.
V zdravljenje je vključena ocena bolnikovega stanja in njegove prognoze, vodenje medikamentozne terapije, načrtovanje diagnostičnih preiskav, program nadzorovane telesne vadbe, program zdravstvene vzgoje, izvajanje sekundarne preventive koronarne bolezni in oceno zmožnosti za delo.
Program organizira in vodi specialist internist-kardiolog. Fizioterapevti so odgovorni za izvajanje telesnega treninga. Medicinske sestre vodijo individualen in skupinski program zdravstvene vzgoje, zaradi velikega pomena pravilne prehrane v sekundarni preventivi koronarne bolezni je potreben tudi dietetik, ki preučuje dietne navade posameznika in mu predpiše ustrezno prehrano. Pomoč psihiatra, specialista medicine dela in socialnega delavca je potrebna le pri nekaterih bolnikih.
