'Verjamem v iskrenost, znanje, učenje in ljubezen'

Miha, zakaj Parallel Mirror – kaj vidite v vzporednem ogledalu oz. v ogledalu vsako jutro?

Miha vidi v ogledalu enega zelo utrujenega, a srečnega človeka, ki je vse življenje posvetil glasbi, zafrknil zasebno življenje, delal za kredite, da je lahko kupoval novo opremo, ter delal v dveh svetovih, popu in elektroniki. Eno se je izključevalo z drugim, ljudje iz enega sveta ne poznajo tistih iz drugega. Nekateri so dejali, da je pop zanič, drugi pa obratno. Odkar sem v pokoju, sem izključil pop in se posvečam zgolj elektroniki, raziskujem, imam velik arhiv instrumentov, še vedno kaj dokupim, saj je to svet, ki ga še vedno na novo odkrivam.

Ob vašem imenu na novi plošči vidimo tudi vzdevek KING. Zakaj?

King sem dodal, ker je na spletu veliko ljudi z imenom Miha Kralj, spoštujem vsakega, a sem se moral ločiti od drugih in moram reči, da se zadeva že prijemlje (smeh).

Na naslovnici pa je poleg odseva tudi binarna koda. Kaj ponazarja?

Morda bo kdo ugotovil, haha. Na plošči je nekaj zanimivih stvari, ena pesem je na frekvenci 4-3-2, potem uporabljam številke 3, 6 in 9, kar je imel že Tesla. Že leta 2016, ko sem imel povratniški koncert, sem naredil tri nove pesmi, potem pa sem zadeve začel nadgrajevati, v teh šestih letih pa je torej nastala nova plošča Parallel Mirror, prvi odzivi nanjo pa se mi zdijo neverjetni.

Vaše pesmi imajo nekakšen zvezdni pridih, povezane so z vesoljem. Po kakšnem ključu poimenujete pesmi, glede na to, da gre za instrumentalno glasbo?

Vesel sem, da sem ustvaril nekaj novega, da se ne naslanjam zgolj na Andromedo, posebej pa me veseli, da je všeč tudi mlajšim generacijam, didžejem, ki delajo remikse. Kar je zagotovo dobro za plesne žurke in podobno. Sicer pa sem nekako vedno v zraku, zgoraj, zanimajo me vesoljske zadeve. Kar mi pomaga pri ustvarjanju, da pridejo sporočila skozi prste in smo tu, kjer smo.

Vam je tovrstna tematika blizu zgolj zaradi žanra glasbe ali imate tudi drugačne povezave z univerzumom in zvezdami?

Nekaj dogodkov v življenju me se spodbudilo, da sem začel raziskovati energije in te zadeve. Verjamem v iskrenost, znanje, učenje in ljubezen.

Kako si pravzaprav razlagati vašo glasbo, gre bolj za prepuščanje občutkom, melodijam, zvokom ...?

V moji glasbi se lahko najde vsak, ki to želi. Podobno kot pri hrani. Tisti, ki se prepustijo, lahko uživajo in odplavajo. Upoštevam nasvete in kritike ljudi, ki jim dam poslušati svojo glasbo, saj se je samo tako mogoče razvijati. Sicer ne moreš nadaljevati poslanstva.

Kakšna glasba pa vas požgečka, da ji prisluhnete, kaj mora imeti, da vas zanima?

Predvsem harmonijo, solo, zgradbo, dober vokal, sicer hitro neham poslušati. Hodil sem v glasbeno šolo, nato pa sem veliko igral po barih, 'evergreene', ki definitivno imajo v sebi nekaj od prej naštetih prvin. Sredi 80. let sem pričel s komponiranjem scenske glasbe, v katero me je vpeljal režiser Matjaž Žbontar. Največji izziv mi je bila glasba za dokumentarec Slike iz Sečuana, kar me je spodbudilo, da sem prispeval glasbo za še nekaj zanimivih oddaj, nato pa nadaljeval s svojim ustvarjanjem.

Ste kdaj imeli redno službo ali ste se večino življenja preživljali z glasbo?

Svoj čas sem bil dopoldan zaposlen kot ekonomist v Ljubljanskih mlekarnah, ponoči od 22. ure pa do treh sem igral v baru, nato pa si nastavil budilko, šel v službo, popoldan pa še poučeval harmoniko. To sem počel tri, štiri leta, potem pa sem zbolel. A sem moral odplačati kredite, kar mi je uspelo pred penzijo. Štirideset let sem igral na Bledu, da sem si lahko privoščil novo opremo.

Znani ste po tem, da ste imeli vedno najnovejšo tehnologijo, sintesajzerje, sekvencerje, skratka opremo.

V Nemčiji sem imel prijatelja, ki mi je dostavljal opremo, dostikrat niti nisem natančno vedel, kaj kupujem, a sem lahko prodal naprej, če mi zadeva ni bila všeč. A sem mu posledično pripeljal veliko strank in sva dobro sodelovala, on pa je veliko zaslužil, celo nekaj dolgov mi je odpisal, torej se mu je v vsakem primeru izplačalo.

Koliko se zvoku na novem albumu pozna sodobna oprema, je lažje ustvarjati, komponirati zdaj kot npr. pred štirimi desetletji in še prej?

Blazno se pozna, seveda. Najprej je bila monofonska doba sintetizatorjev zvoka, samo po en ton, saj ni bilo MIDI-ja, da bi sočasno povezal več sintesajzerjev, potem je prišel napredek in je bila prava revolucija. Zdaj pa je vse skupaj še bolj izpopolnjeno, vse digitalizirano. Možnosti so brezmejne, in če imaš vsaj malo občutka in teoretične podlage, lahko prideš do dobrih rezultatov.

Kdo je imel na vas največji vpliv, Kraftwerk, Jarre, Mike Oldfield, morda Giorgio Moroder?

Leta 1972 sem kupil orgle Hammond, igral po barih, potem pa je leta 1975 nastala zasedba Prah. Leta 1978, ko sem imel Andromedo že narejeno, mi je neka novinarka rekla, da zvenim podobno kot Jean-Michel Jarre, čeprav nisem imel pojma, kdo je to. 1981 sem začel samostojno kariero in videl, da lahko počnem tudi kaj drugega kot pop glasbo. Sredi osemdesetih sem imel zgolj en koncert, in sicer v Cankarjevem domu, ko je bil svetovni kongres znanstvene fantastike, ko so me plačali sto nemških mark na minuto. Za dvajset minut sem dobil dva tisočaka. Leta 2016 pa sem nato imel koncert Andromeda 2.16.

Konec 70. let ste sodelovali z zasedbo Prah ter z različnimi pevkami po Pop delavnicah, z Milanom Petrovičem – ste sami iskali sodelovanja ali so vas drugi našli?

Vedno so me našli drugi. Tudi za Tadeja Hrušovarja sem naredil vse elektronske dele njegovih pesmi. Naredil sem tudi uvodno špico za Pop delavnico in še veliko drugih stvari.

Imeli ste angažma v ljubljanski Emonski kleti; kako sicer gledate na svojo pop kariero, je bila to popestritev ali prej nujno zlo za preživetje?

Emonska klet je bila zame eksperiment z dobrim honorarjem, kjer sem lahko predstavil tudi svojo elektronsko glasbo. Ljudje so hodili jest in pit, velikokrat pa so se oglasili tudi glasbeniki, ki so me hodili poslušat. Tam sem preizkusil tudi Andromedo. Čeprav drži, da sem tam igral večinoma evergreene in pop pesmi. A sem tudi v tem užival, saj tudi dunajski valček znam zaigrati vsakič malo drugače in v tem uživam. A ko delaš elektroniko, se moraš ostalega nekako očistiti, saj ne moreš delati vsega hkrati.

S kakšnimi ušesi poslušate, kar ustvarijo drugi?

Zelo sem dojemljiv za vse, kar ustvarijo drugi, na neki točki pa preneham in potem raje počnem svoje. Ne razumem pa tistih, ki "prodajajo" neko glasbo, ki je morda popularna, sploh ni naša, pač kopija nečesa, ki pa nima zveze z ničemer.

Kako sicer gledate na svoje albume Andromeda, Odyssey, Electric Dreams in zdaj Parallel Mirror?

Vsaka plošča je en del nadaljevanja nečesa. Tako zaradi instrumentov kot samega razvoja in vsega, kar se je zraven dogajalo. Produciral sem vedno sam, prvega je testno poslušal Dečo Žgur, sicer pa sem za vse sam svoj mojster, haha. Sicer pa vedno dam rad poslušati, da slišim komentarje drugih. Ovitek nove plošče je delal Tomaž Gorjup, fotografije pa Anže Furlan. Tomaž je tudi basist, zdaj sva se po dolgih letih spet našla, čeprav je poldrugo desetletje mlajši od mene. A vedno se ti odpre kakšno novo obzorje, če si pripravljen poslušati tudi druge. Sam sem imel željo narediti novo ploščo v Dolby Atmos, v 360-stopnijskem zvoku, kakršnega imajo nekatere kinodvorane in hi-fi sistemi. A sem se potem premislil, saj bi ljudje to težko poslušali doma, saj povečini nimajo tovrstne tehnologije. Sicer pa mi je v čast, da so odzivi na novi album tako navdušujoči.

Katero modrost ste se naučili z leti, kdaj človek spozna, kaj v življenju resnično šteje?

Osebno sta me najbolj prizadeli dve ločitvi, čeprav sem za otroke poskrbel, kot se spodobi, saj sem ves čas delal, bil pa sem veliko zdoma. Streznilo me je tudi dejstvo, da sem se zamislil ob zasvojenosti s hazardiranjem, kjer sem veliko zaslužil, a trikrat več izgubil. Prizadela me je tudi smrt matere, ki je odšla dvajset dni po koncertu Andromeda, njej sem posvetil pesem Nebula. Spoštovati je treba vse ljudi, sicer pa so ponavadi glasbeniki, ki delajo dobro glasbo, večinoma zelo pošteni. Ali s tem mislim elektronsko glasbo, pa si lahko razbijate glavo (smeh).

Kaj pripravljate za veliki koncert, ko boste 6. aprila predstavili novo ploščo?

V Kinu Šiška bo performans, ki bo združil laserski video šov, svetlobne efekte in mojo glasbo. Poudarek bo na sinhronizaciji novih zvokov z vizualnimi efekti, ki se bodo zlivali z glasbo, vse bo sinhronizirano s frekvencami in ritmom. Skratka, pripravite se na vizualno-glasbeno izkušnjo, ki bo stekla skozi duše in srca vseh prisotnih na koncertu. Vrhunsko bo, lepo vabljeni!