Električne sanje Mihe Kralja: Glasba mi je res dala veliko –  še več pa mi je vzela!

Nov dokumentarec Električne sanje je na nek način posvetilo vašemu specifičnemu življenju, vaši osebnosti, trdni volji in predvsem vaši glasbi. Kako ste zadovoljni z rezultatom?

Imeti svoj dokumentarec še v času svojega življenja je sanjsko. Mnogi bi si ga zaslužili, pa ga žal nimajo.

Pa vidite napake, bi radi po ogledu kaj popravili, kaj spremenili, sta scenarist Gregor Bauman in režiser Dušan Moravec na kaj "pozabila", koliko ste pravzaprav imeli besede pri vsem skupaj?

Glede na to, da sta se Bauman in Moravec sama odločila, kaj bo iz posnetega materiala uporabljenega, sem bil kar malo presenečen. Namreč, ker je moj arhiv zelo urejen. Shranjeno imam vse od začetka, ko sem hodil v glasbeno šolo, kasnejša glasbena pot pa zajema še veliko video materiala, ker se tudi sam ukvarjam z video produkcijo in fotografijo. Toda Bauman je vedel, kako me bo predstavil in zelo ga spoštujem, da me je našel in predstavil to na tak način, saj je bilo to, kar sem delal, v 80. letih za marsikoga "zanič". Kar pomeni, da je delo opravil 100-odstotno in zelo sem počaščen, da je prav mene izbral za svoj prvi dokumentarec, pri katerem je scenarist. Režiser Moravec pa je že stari maček in ve, kako se to dela. Sicer pa je vsak delal svoje in mene sta prepustila domišljiji, saj je veliko skomponirane scenske glasbe, ki jo je bilo treba na novo narediti na obstoječo sliko.

Vaša pot se je začela v Dekameronih in pop-rock skupini Prah. Dokler niste dobili (kot slišimo v filmu, za dober denar) aranžmaja v Emonski kleti, potem pa je prišla na vrsto kultna Andromeda (1980), prva elektronska instrumentalna plošča v Jugoslaviji, ki ste jo posneli v praktično v popolni osami studia, zgolj s producentom, založila pa jo je beograjska založba RTB. Ste imeli takrat, oboroženi z najnovejšo glasbeno tehnologijo, občutek, da delate nekaj posebnega, nekaj kultnega, ali je bilo to nekaj, kar vam je, tako ali drugače, "ležalo na duši" in je pač moralo ven, na plano?

Ko imaš prvi melotron hammond sintesajzer v tistih časih, je res sanjsko in skoraj neresnično.Če vsaj malo razmišljaš o zmožnosti instrumentov, potem moraš veliko delati in jaz sem cele noči in leta, vse do danes. V  studiu Akademik sem s pokojnim tonskim mojstrom Bevcem bil pri snemanju Andromede sam za vse: izvajalec, producent in zadnja beseda je bila moja. To je bilo to! Gospoda Dečota Žgurja sem proti koncu snemanja povabil na poslušanje in za mnenje. Sam sem se moral odločiti, kaj bo na koncu pri masteringu. Tudi za snemalca Bevca je bilo to vse novo – takrat se je snemalo vse v živo in brez računalnikov. Prava kamena doba v primerjavi s sedanjim časom.

Ker sem že pri skupini Prah uporabljal melotron in sintesajzerje, sem skladal, eksperimentiral ter snemal vsako noč.Tako je nastajala nova glasba in s tem tudi Andromeda. Ko potem iščeš založnika, si želiš svoje potrditve in na srečo sem jo našel pri založbi RTB Beograd, takratnem uredniku Borisu Kovačiču. Zdelo se mi je sanjsko, ko te doma zavrnejo, tujci pa podprejo. Morda je bilo tako celo bolje, saj je šla Andromeda tako rekoč po celi Evropi.

V filmu je omenjeno, da ste "jugoslovanski Jarre", pa ste ga dejansko poznali, poslušali takrat, ko vas je potem potegnilo v elektronsko glasbo, Jarre je albuma Oxygène in Équinoxe sicer izdal že leta 1976 oz. 1978?

Leta 1980 smo bili z Prahom, triom Lorenz in Ivo Mojzerjem na turneji za slovenske izseljence po Zahodni Nemčiji. Z nami je bila takrat tudi novinarka Neva Železnik. Ona je videla instrumente, slišala zvok in me je takrat vprašala, če poznam. J. M. Jarreja. Nisem ga še poznal in poslušal. Kasneje sem kupil njegovi dve plošči in videl, da delam podobno, samo malo po svoje, kar se mi je zdelo v redu. Leta 2016 ko je bil v Ljubljani Jean M. Jarre, mi je bilo omogočeno, da sva se srečala pred njegovim koncertom v Stožicah, kar se vidi tudi v dokumentarcu. Res dogodek, ki se ga bom vedno spominjal.

Vaš videz je bil sredi osemdesetih v bistvu zelo podoben drugemu mojstru elektronike in diska Giorgiu Moroderju, kar se v filmu sploh ne omenja, čeprav je primerjava več kot na dlani. Ta je leto pred vami izdal pesem (Together In) Electric Dreams, s Philom Oakeyjem (The Human League) za film Electric Dreams. Gre za naključje ali vas je tako prevzelo, da ste se tudi v tem pogledu zgledovali po drugih?

Ko igraš in preizkušaš nove instrumente pred občinstvom v živo, vidiš kaj vse se da še ustvariti. Včasih, ko imajo še drugi podobne instrumente, postaneš nehote podoben drugim ali oni tebi. Ker sem igral in nastopal v mladosti z barskim bendom takoj po Dekameronih, po slovenskih nočnih klubih, v baru hotela Turist in baru hotela Lev, sem videl, kaj ugaja plesalcem in tistemu občinstvu. Torej, če upoštevaš njihove želje in zmožnosti inštrumentov in seveda svojega znanja, ki ga dobiš skozi glasbeno šolo, pri "evergreenih" in spremljanju artističnih programov po notah, ti je veliko lažje, kot pa nekaj improvizirati na pamet in vedno drugače. Včasih je tudi to dobro, a ne vedno. Nekaj pravil se mora pri glasbi upoštevati: harmonija, melodija in ritem in, če je možno, da si malo pred časom.

Izdali ste tri albume, nekako pa je zaznati, da ste poleg elektronske kariere pravzaprav ves čas morali delati kot "one man band", za golo preživetje, četudi se je Andromede prodalo na sto tisoče izvodov. Ste bili morda kdaj zaradi tega zagrenjeni oz. se vam je morda zdelo "nepošteno"?

Ne, nisem bil niti malo zagrenjen. Kajti takrat sem bil prvi in popularen med ljudmi, posebnež, a vedno sem stal na realnih tleh v smislu, kaj bo jutri, morda ne bo več za preživetje. Pri nas je bilo drugače kot v tujini. Takrat sem bil tudi za nekatere  moteči faktor. Prehitro se je vse začelo, da je postajalo vse električno, od bobnov, kitare, basa. Kar je bilo sporočilo, da bo poslej drugače za nekatere glasbenike, ki niso nič vlagali v svoj razvoj. Kajti dobrega glasbenika ne more zamenjati robot,  danes lahko vse posname glasbenik, tudi če ni vrhunski, potem se določene stvari popravi, da je vse sprejemljivo. Če pa je odigrano v živo, doda svoj čar.

Bi, če bi lahko, živeli zgolj od glasbenega ustvarjanja, tako kot npr. Jarre ali Moroder, od avtorskih tantiem, in ne kot glasbeni obrtnik, ki igra tudi zgolj za namenske užitke svojega občinstva, od teras, kleti pa do Avsenikove domačije?

Nastopanje pred občinstvom ima poseben čar – seveda če ga imaš, znati ga moraš pridobiti, da kjer nastopaš, predvsem ne motiš in potem tudi lahko igraš kaj svojega. Andromedo sem celo tako rekoč preizkusil na občinstvu v Emonski kleti. Tam sem vse velikokrat odigral in opazoval reakcijo ljudi na posamezne dele. Po končanem igranju sem nesel kak instrument domov, napisal aranžma za kakšen del in drugi dan zopet ista zgodba. Takrat je bilo to vse novo za občinstvo, zvoki v živo sintesajzerji – pričaral si veter, šumenje vode, nevihto (strele), različne instrumente, res se da vse imitirati. Ustvariti z sintesajzerji  skoraj vse, samo iskati je potrebno. Pri meni je zanimivo to, kar se je videlo pri gledalcih filma, da nekateri, ki so plesali na mojo glasbo, niso vedeli da ustvarjam poleg te še elektronsko glasbo in obratno. Pri Avseniku v Begunjah sem bil prvi, ki je izvajal na ta način glasbo za ples in to za upokojence. Imel sem še pevko Marjeto Aleš.

Ljudje poznajo vaše pesmi Sava šumi, Halo, Nataša, Zemlja kliče S. O. S., Andromedo (ob počasnih posnetkih iz Planice), nekje pa ste dejali, da so bile vse preždete noči in propadli zakoni vredni vsega skupaj. Se pravi je bila v vašem življenju vedno na prvem mestu glasba? 

Glasba mi je res dala veliko –  še več pa mi je vzela! Posebni trenutki v življenju ti pošljejo sporočila in včasih pride tudi kaj lepega v obliki teksta ali melodije.Treba si je prisluhniti. Ko pride nov instrument, pride nov navdih, moraš ga spoznati in se z njim spoprijateljiti. To zahteva čas in dobre trenutke za oba in nekaj znanja. Vsak instrument, posebno starejši, imajo svoje muhe in pomanjkljivosti, ki se jim lahko samo z poznavanjem le-teh včasih uspeš izogniti. Ko to raziskuješ in programiraš, čas neizmerno hitro teče in tako so izginile neštete ure, noči in leta in s tem tudi moji zakoni, ampak to so potovanja. In kdor ima to rad in uživa v tem, žrtvuje vse za to, ne glede na ceno. Ko se zaveš, je prepozno, marsikoga s tem prizadeneš, a ni več poti nazaj. Če ti uspe narediti, posneti in igrati kakšno lepo kompozicijo, imaš to ob poslušanju, ko si zopet sam z instrumenti in računalniki, poplačano.

Menda imate bogat arhiv svojih posnetkov, slikovnega materiala, ki ga lahko vidimo v filmu. Koliko se je tega nabralo skozi leta, vas ob pogledu na 70. ali 80. leta, ko smo živeli malce drugače in predvsem manj obremenjeno in napeto kot dandanes, grabi nostalgija po starih časih oz. kakšni občutki vas navdajajo?

Vsako obdobje ima svojo zgodovino in posebne občutke, ki jih poustvarjajo dogodki in življenje v tem času. Imel sem tri službe, če sem hotel plačevati vse kredite za nove instrumente. Zjutraj ob 7.30 računovodstvo v Ljubljanskih mlekarnah, popoldne poučevanje harmonike, zvečer pa igranje v baru od 22. do tretje ure zjutraj, včasih tudi dlje. In taka zgodba tri leta, dokler nisem zbolel in potem odšel med profesionalce. Od 70. let naprej, pa do vstopa Slovenje v EU, me je bilo vedno groza, ko sem pomislil, kje bom dobil toliko denarja in potem to pretopil v devize in potem kako čez carino dobiti te aparature in instrumente.  Danes si mlajše generacije ne morejo niti v sanjah predstavljati, kako je bilo, ko si prišel na carino ali pa npr. prišel je ukaz, igrali boste z Prahom  za Tita. Tukaj ni bilo današnjega razmišljanja, ne, ne bom ipd. Glasbeniki smo bili v bistvu kapitalisti v socializmu – samo da nisi motil. Kaj smo imeli v primerjavi z vzhodnoevropskimi državami sem videl šele, ko smo šli leta 1974 v Nemčijo kot spremljevalna skupina nemške zvezde Erika Silvestra in smo morali prečkati vzhodni Berlin in nekaj vzhodne Nemčije. Ustavili smo se v vzhodnem Berlinu v nekem lokalu, restavraciji. Ko smo stopili noter, smo veselo debatirali seveda na glas, stopimo v restavracijo pa šok, tam je bilo okoli 200 ljudi na kosilu, tišina pa kot na pogrebu. Takrat sem dojel, kje in kako živimo.

Imate večinoma lepe spomine na pretekle čase ali je bilo včasih tudi težko. Imate občutek, da ste iz vsega, ne glede na "žrtve", izšli kot zmagovalec?

Seveda, če sem danes po vsem tem še živ, sem zagotovo zmagovalec. Veliko mojih sodelavcev, prijateljev, glasbenikov in poslovnih partnerjev je že odšlo, tudi nekateri od njih so zaslužni, da sem zmagovalec in hvala jim.  

Danes ste mojster karateja, obkrožajo vas ljudje, ki jih imate radi in oni vas, zdi se, da je življenje kljub vsemu bilo prijazno do vas, ali je k temu najbolj pripomogla samodisciplina, odrekanje, treningi?

Borilne veščine so sistemi urejenih metod vadbe telesa in tudi duha. Vsak človek izžareva energijo, ki vabi podobne energije, da se družijo, plemenitijo in ustvarjajo. V mladosti sem treniral judo, ki sem ga kasneje opustil zaradi nastopov vsak večer. Karate sem pričel trenirati slučajno, ko sem šel enkrat na trening mojih sinov. Tam sem spoznal velikega senseja Milenkovića 6. dan in pričel sem tudi jaz. Karate mi je res pomagal, ko sem imel par prelomnih dogodkov,  situacij in priporočam vsem, ki imate čas, da pričnete z treningi. Nikoli ni prepozno. Tu spoznaš marsikaj, predvsem se pa naučiš pravilno dihati in nadzorovati svoje telo.

Če pogledate nazaj, kakšno življenje ste imeli, je kaj obžalovanj, osebnih ali poslovnih, bi kaj spremenili?

Ne bi nič spremenil, ker če bi, danes ne bi bilo filma Električne sanje.

Kakšen je vaš življenjski moto, pri aktivnih 69 letih?

Ljubiti naravo, svoje bližnje in globoko dihati!