Ocena albuma po izboru Matjaža Ambrožiča, 5. del

Mabel – High Expectations

Zagotovo drži, da je na prvem albumu mlade angleško-švedsko-španske pevke Mabel vsaj pet prelestnih pop songov – čutnih, zapeljivih, sočnih, mehkih. Toda. Če med poslušanjem niza za trenutek pozabimo, da gre za Mabel, imamo nemudoma pred očmi Ariano Grande Halsey, nemara celo Camilo Cabello, Tove Lo ali Duo Lipa, Charli XCX, Birdy, če ne kar Lorde ali MØ. Ups, nazaj, nazaj!

Nazaj k hčeri slavne Neneh Cherry, to je k Mabel! Hm? Njeno ime se že vsaj dve leti valja po različnih notesnikih – pričakujte, le pričakujte, pričakujte več, veliko več. In sem zato res upal, da bo stvar bolj zanimiva. Pa ni. Zdaj sploh ne vem, kaj naj si mislim o naslovu – visoka pričakovanja. Ta se naposled zdi dvojno ponesrečen. Morda pa se Mabel sčasoma zmaže iz zagate in pozneje znova prikupi – s kakim bolj resnim, predvsem pa bolj karakternim albumskim delom. Frajerka je bila pred desetletjem Stingova hči Eliot, ki se je umetniško predstavljala z nadimkom I Blame Coco. Še kar brihtno, kajne? Ta je izdala le eno resno songovsko zbirko (in nato še dve neuspešni). Očetova slava ji ni več pomagala. A, saj res. Naj naštejem še naslove tistih Mabelinih petih, edinih solidnih pesmi: Selfish Love, Put Your Name On It, We Don’t Say…, Don’t Call Me Up in Bad Behaviour. Šablona.

Ocena: 2