Joker Out: Mladi smo odgovorni za vsak negativen dogodek

Če je bil kdo v dvomih glede kvalitete novega albuma skupine Joker Out, ker so ga izdali manj kot eno leto po svojem glasbenem prvencu Umazane misli, so samooklicani shagadelic rockerji te nedvomno razblinili. Demoni je z desetimi pesmimi zrelejša, dovršena in žanrsko bolj raznolika različica njihovega prvega albuma. Nastajal je pet mesecev, ko so se člani skupine čez teden dobivali v studiu, ob vikendih koncertirali praktično po vsej Sloveniji, ob tem pa našli čas še za študij. A kot pravijo, jim kreativnega zagona ni zmanjkalo in je album zaradi manjšega časovnega obdobja, v katerem je nastajal, še na boljšem, prav tako pa imajo sedaj končno dovolj velik glasbeni repertoar, da lahko naredijo samostojen koncert, na katerem igrajo pesmi, za katerimi ponosno stojijo. To jih čaka že nocoj, ko bodo zaigrali v razprodanih Križankah.

Nekaj dni pred težko pričakovanim koncertom smo Bojana Cvjetićanina, Krisa Guština, Jana Petha in Martina Jurkoviča (bobnar Jure Maček je bil zaradi službenih obveznosti odsoten) obiskali na njihovem 'placu' za vaje in se z njimi pogovarjali o novem albumu, prodoru na balkanski trg, družbenih omrežjih, prepoznavnosti, njihovih oboževalcih, Stožicah in o tem, zakaj menijo, da so generacija ljubezni in upanja, ki je kriva za vse negativne dogodke v družbi.

Najprej čestitke za nov album. Zakaj ste mu dali naslov ravno po pesmi Demoni?

Bojan: Naslov Demoni smo si izbrali ravno zaradi pomena besede, ne zato, ker je pesem na albumu Demoni. Zdi se mi, da vse, kar se je dogajalo okoli nas v zadnjem času, vsi ti komadi, to je predstavljalo neke naše demone. Vsak od nas je imel svoje demone, skupaj smo se spopadali z različnimi demoni, potem smo to dali v deset pesmi. Zdelo se nam je, da je to lepa, zaokrožena celota.

Vaši demoni se odražajo tudi na naslovni fotografiji albuma. Je bila to vaša ideja ali ste jo prepustili stilistu in fotografu?

Kris: Dejansko je začetna ideja prišla s strani naše kreativne ekipe za naslovnico albuma – Primož Lukežič, ki je bil fotograf, Mark Pirc, ki je bil kreativni direktor, in Andraž Drobnič, ki je delal oblikovanje. Oni so prišli z idejo, da bi postavili heksagon iz ogledal, v katerega smo se postavili in imeli okoli sebe odsev, ta pa dejansko predstavlja naše demone. In tisti, ki so pozorni, na albumu vidijo, da ti odsevi, ki so v ogledalu, niso odsevi sredinske fotografije, na kateri smo mi, ampak so odsevi drugih prizorov, kar še doda k tej mističnosti in demonskosti.

Če se dotaknemo še same pesmi Demoni, žanrsko izstopa od ostalih pesmi na albumu. Kako to?

Bojan: Pesem Demoni je nastala leta 2019, ko sem delal z Damjanom Jovičem. Ta tehno ritem v resnici izhaja iz tega, da ni nastal na placu za vaje, ampak v studiu. Pesem se je takrat razvila, posnel se je nek demo, dve, tri leta je to čakalo, potem pa smo nekako rekli, da bi radi naredili svojo verzijo tega. Do neke mere smo ohranili original, potem pa smo to nadgradili.

Martin: V bistvu je šlo tako, da najprej nismo ohranili originala, ampak smo ga naredili čisto bandovsko, kar sploh ni funkcioniralo. Potem smo se vrnili in naredili nek hibrid, kar so zdaj Demoni.

Od izdaje prvega albuma ni minilo niti eno leto. Kako to, da ste ga naredili tako hitro, ste želeli ujeti ta val popularnosti, ki vas obkroža?

Jan: Zdi se mi, da smo imeli bolj željo čim prej narediti samostojen špil, se pravi, da bi lahko dve uri ali uro in pol igrali svoje komade, na katere bi bili res ponosni. Vsaj do Križank, ki smo jih napovedali že lani jeseni, smo želeli imeti dve svoji plati. S tem smo si nekako tudi nabrali repertoar. Ena stvar je bila to, da smo imeli nek kreativni zagon, druga stvar je to, da smo želeli proizvesti čim več komadov, ker smo že kar nekaj časa igrali komade, ki nam niso najljubši. Nastop v Križankah in rast banda sta nas k temu gotovo motivirala.

Martin: Plus, spomnim se, da si ti, Bojan, enkrat rekel: "Če so Arctic Monkeys lahko odšli na svetovno turnejo in vsako leto izdali nov album, lahko tudi mi izdamo nov album."

Jan: Pa nismo na svetovni turneji. (smeh)

Torej tudi vi že naslednjo leto izdate novi album?

Bojan: Ne bi zaenkrat nič obljubljali. Dejansko se je ta album zgodil, ker smo po Cvetličarni doživeli zelo velik val inspiracije in kreative. To je bil razlog, da smo se takoj spravili delati naprej. Ker če smo realni, bi lahko počivali na tem, kar smo uspeli narediti za eno leto. Seveda pa smo imeli vzgibe, da ustvarimo čim več glasbe, ki nam je zelo všeč, zaradi tega, ker nam je, kot je rekel Jan, nekaj pesmi na repertoarju na koncertu vedno naredilo tisti trenutek: "Joj, a res ta komad, komaj čakam, da gre mimo." Tega sedaj več ne bo.

Kris: Predvsem so bili tudi komadi že konceptualizirani prej, ker smo prvi album delali dve, tri leta in je vmes že nastal nov material, sploh Bojan ga je imel za drugi album pripravljenega goro. Mogoče je tudi zaradi tega tako hitro steklo.

Pravite, da kreativa zaradi hitrosti ni trpela, ampak ste imeli še večji zagon.

Kris: Prej je album na boljšem, ker smo imeli manj časa. Glede na izkušnjo z našim prvim albumom in producentom, ki res vedno čaka do zadnjega trenutka, da dokonča stvari, smo letos zgodbo poskusili obrniti drugače. Najprej smo si postavili zelo realen deadline, ki se ga ne da prestaviti, torej razprodati Križanke in za Križanke obljubiti album ter ga šele potem začeti ustvarjati. Ta pritisk je začutil tudi naš producent, dejansko je začutil težo tega, da moramo takrat dejansko končati, in to nam je tudi uspelo. Zaradi tega se mi zdi, da je album tudi veliko bolj organsko nastal.

Bojan: Tudi kot band smo od prvega albuma zelo zrasli. Prvi album je bil res prvi album, tak, kot mora biti. V studiu smo se lovili, iskali, moraš se spoznati s producentom. Sedaj, pri drugem albumu, je bilo dejansko tako, ko smo končali, sva se z Janom zadnji dan vozila iz studia domov in rekla: "Čakaj, a to je res to, ali kaj? To je bil sedaj zadnji dan snemanja? Kaj?" Ker pri prvem albumu je bilo to tako mučno, imel si zadnji dan in potem nekaj ni bilo končano in je bil še en zadnji dan in to je trajalo še en mesec zadnjih dni. Sedaj pa je zadnji dan pač zadnji dan, kar je bilo božansko.

Kris: Nihče si ni upal verjeti, da je dejansko zadnji dan. Pa je bil.

Vaš producent, ki ga omenjate, je bil Žare Pak. Pri promociji prvega albuma ste večkrat dejali, da je bil do vas precej strog. Je bil tokrat bolj prizanesljiv?

Kris: Ne bi rekel, da bolj prizanesljiv, ampak smo bili mi boljši, bolj pripravljeni. Po moje se ni toliko poznalo.

Bojan: Mislim, da je Žare veliko bolj užival v kreativnem procesu, ker je bil resnično interaktiven.

Bojan, tvojega vokala ni več kritiziral?

Imel je kritike, ampak absolutno niso bile tako močne, kot so bile pri prvem albumu.

Koliko pesmi pa ste naredili? Točno deset pesmi, kot jih je na albumu, ali je bilo kaj odpada?

Bojan: Tehnično gledano smo naredili deset pesmi, a v ustvarjalnem procesu sta dve pesmi praktično v popolnosti odpadli, iz njunih delov pa je nastalo nekaj novega.

Katera pesem pa vam je delala največ težav?

Bojan: Novi val, ker do zadnjega trenutka, nekaj dni pred koncem snemanja, sploh ni obstajal. Zame osebno pa je bil Ne bi smel daleč najbolj mučen proces ustvarjanja, ker sem tekst napisal tak, kakršen je danes, z nekaj spremembami, potem sem naredil še dva, ker sem mislil, da mi prvi ni najbolj všeč, potem pa so seveda vsi zavračali ta dva nova teksta. To mi je bilo ubijalsko in na koncu sem pristal na prvem.

Če se ne motim, si vsa besedila napisal praktično v enem mesecu. Se ti zdi, da pišeš boljše pod pritiskom?

Bojan: Jaz sem bil vedno tak človek, tudi v šoli nisem mogel veliko narediti, dokler mi ni tekla voda v grlo. Tako, da sem pri tem albumu tiste neke osnovne trenutke navdiha, ki sem jih imel, ko sem začel delati pesmi, izkoristil. Izkazalo se je, da se mi je skozi celoten proces delanja albuma, do zadnjega meseca, popolnoma zablokirala inspiracija in nisem mogel iz sebe dati nič pametnega, šele potem se mi je odprlo. Ni bilo samo zaradi tega, ker bi čutil tak pritisk, no, verjetno je bilo to, ampak jaz tega nisem tako doživljal. V enem trenutku sem pač začel pisati.

Nekatere pesmi si napisal tudi v srbščini. V enem intervjuju si dejal, da zato, ker si imel željo, da tudi tvoja babica razume, kaj poješ. Je že poslušala Ono in Demone?

Bojan: Baka je poslušala komade. Všeč so ji, edino bila je malo jezna name, ker sem uporabil kletvico, v prvi pesmi, ki je v njenem jeziku. (smeh)

Si bil zraven, ko je poslušala nov album?

Bojan: Ne, na žalost ne, so pa me takoj po tem poklicali po Facetimu.

Besedila v srbščini imate tudi zaradi želje po prodoru na balkanski trg. Poleti ste bili na Exitu, kjer ste igrali s Senidah, ki ji je to uspelo. Vam je morda ona dala kakšen nasvet?

Bojan: Senidah nam ni dala nobenega nasveta. (smeh)

Kris: Samo motivacijo.

Bojan: Rekel bi, da je res naredila revolucijo, kar se tiče tega, kaj slovenski izvajalec lahko doseže na Balkanu, ker tega dolgo ni bilo. Ona je za nas v bistvu nek steber obrambe, za katerega upamo, da nam bo enkrat čuval hrbet, oziroma nam malo odpiral pot.

Zakaj pa sta se odločili za srbščino in ne angleščino, ki je mladim danes veliko bližje?

Jan: Mogoče pa še pride.

Bojan: Ja, mogoče še pride. Načeloma pa je srbščina moj materni jezik, zato se mi zdi absolutno naravno, da ustvarjam tudi v tem jeziku, medtem ko z angleščino, razen tega, da je verjetno generalno najbolj uporabljen svetovni jezik, nimam nobene čustvene navezanosti. Zaenkrat je bil prvi jezik, na katerega smo kolektivno pomislili, ta jezik, ki bo najbolj izvajan v državah bivše Juge. Ja, ampak, kot je rekel Jan, mogoče pa angleščina še pride.

Je to povezano tudi z dejstvom, da ste sodelovali z ameriškim producentom Toddom Burkom? Kako je sploh prišlo do tega?

Jan: V bistvu smo sedeli tam gori na kavču in gledali na nekih spletnih straneh producente.

Martin: Ki so producirali plate, ki so nam všeč.

Jan: Tako, ja. Potem smo našli enega človeka, ki nam je imel zelo všečno sliko – tak bradat, rahlo plešast.

Bojan: To je bilo v bistvu Žaretu všeč.

Jan: Žaretu je bil všeč in potem mu je pisal, tako kot na Tinderju. Na začetku smo v bistvu imeli tri miks inženirje, ki smo jim poslali svoj prvi komad, ki smo ga imeli, se pravi Ne bi smel, in se je gospod Todd najboljše odrezal. Potem smo tudi zaradi tega nadaljevali.

Kris: Todd se je tako dobro odrezal, da tretjega sploh nismo čakali, ampak črtali.

In potem je bil tudi Todd navdušen nad vami.

Kris: Zelo. Napisal nam je mail, da že leta ni dobil tako zanimivega banda za miksat.

Bojan: Takrat smo bili še v studiu. Spomnim se, da sem ležal na kavču, ko smo dobili ta mail. Bili smo tako veseli, ko smo to prebrali.

Kris: No, sedaj smo se z njim tako povezali, da smo ga celo povabili na koncert v Križanke. Tako da v četrtek, 8. septembra, prileti iz Los Angelesa poslušat, v nedeljo pa gre nazaj.

Ga boste potem tudi vi obiskali?

Bojan: To je absolutno v načrtu.

Nameravate tudi v prihodnje z njim sodelovati?

Kris: Če ne drugega, bi ga obdržali za isti del produkcije, se pravi za miksanje, za postprodukcijo. Mogoče, če se bomo res dobro razumeli, tudi za neke prejšnje dele tega procesa, da bi skupaj ustvarjali.

Bojan: Mogoče odpadejo Stožice in gremo v Madison Square Garden. (smeh)

Če se sedaj dotaknemo še pesmi, ki so na albumu. Zakaj vas je mesto Tokio tako navdihnilo, da ste mu posvetili pesem?

Bojan: Tokio je trenutno prva lokacija, ki jo želim obiskati, ampak to ni bil razlog. Interno smo se šalili, da bi radi odšli igrati na Japonsko, in Žare je to idejo podprl. Ko je on to podprl, sem jaz v nekem trenutku potreboval tekst za komad in ta Tokio je kar nekako odzvanjal v zgodbi. Napisal sem to neko imaginarno zgodbo o srečanju oziroma spoznanju neke punce v Tokiu. 

Smo res generacija ljubezni in upanja, kot sporočate v Novem valu?

Bojan: Smo, ker če ne bomo tega verjeli, potem je z nami že konec.

Kaj pa "včeraj smo rojeni in že vsega krivi mi"? Se ti zdi, da se našo generacijo krivi za vse?

Bojan: Za marsikaj nas krivijo. Status quo je postal, da smo mladi odgovorni za vsak negativen dogodek, efekt na družbo. Vse, kar se trenutno dogaja, smo skuhali mladi. Meni se zdi, da je ta stavek zelo na mestu.

Se tudi vi kot band kdaj počutite, da ste česa krivi?

Bojan: Krivi smo, da smo čisto preveč hudi. (smeh)

Jan: Krivi smo razprodanih Stožic. (smeh)

Bojan, v Plastiki poješ, da "koža ni več sveža in sivijo mi lasje, pa 23 jih imam šele". Je to res?

Tukaj imam sive lase, ki jih ni tako malo. Dejansko so mi morali na seriji (Gospod profesor, op. a.) barvati lase, ker igram dijaka. 

In zakaj misliš, da je prišlo do tega? Morda prehiter tempo?

Bojan: Tukaj ima ene prijatučke, ki zelo dobro poskrbijo za to. (smeh) Ne, saj se šalim. Ne vem, življenje, kot ga živimo, geni in tako naprej.

Misliš, da je prevelika količina nastopov pustila posledice?

Bojan: Absolutno, letos smo imeli preveč koncertov za moj okus.

V prihodnje boste torej zmanjšali količino nastopov?

Bojan: Da.

Martin: Tako, najti eno ravnotežje med nastopanjem in časom za ustvarjanje in vse ostalo.

Kris: Ker se tudi nočemo neokusno veliko pojavljati. Nočemo ljudi prenasičiti s sabo.

Koliko pa sploh imate vpliva na to, koliko nastopate in kje?

Kris: Načeloma je to čisto naša odločitev, ampak tudi ni, ker si naš booking menedžer velikokrat vzame svobodo.

Bojan: Letos je bil precej velik problem to, da se je ogromno enih koncertov prestavilo iz lanskega leta na letošnje in organizatorjem, ki si jim lansko leto obljubil koncert, pa so odpadli zaradi covida, ne moreš potem letos reči, da pač ne boš prišel zaradi razloga, ker se ti zdijo trije koncerti na teden preveč. Dejansko je bilo veliko enih koncertov vrinjenih v letošnjo sezono in to je povzročilo ta neki eksces. 

Vašim oboževalcem se zdi vaše življenje verjetno zabavno, ker se vam vedno nekaj dogaja. Kako je v resnici?

Jan: Gotovo ni tako, kot zgleda. Ljudje itak vidijo končne izdelke in samo najlepše trenutke. Potem si vsak ustvari neko zgodbo, neki ideal o stvareh, ampak zdi se mi, da tudi jaz konec koncev ne bi tega banda zamenjal za nič drugega, tako da mislim, da je vredno. 

Je več pozitivnih stvari kot negativnih.

Martin: Ja, sigurno.

Bojan: Tako kot pri vsaki stvari v življenju. Je pa to zanimivo, da jaz velikokrat, ko imam kakšno obveznost, ki me mori, recimo, da se vozim na faks, na izpit in vidim nekoga, ki zjutraj teče po pločniku, si mislim: "Joj, kaj bi dal, da sem zdaj ta človek." Ampak nimaš pojma, kaj vse tega človeka čaka, ko konča s tem tekom, tako da smo zelo veseli, da smo tukaj, kjer smo, in živimo to, kar živimo.

Ko si ravno omenil fakulteto, glede na to, da ste letos skoraj vsi tudi diplomirali, boste s študijem nadaljevali ali se boste posvetili zgolj glasbi?

Martin: Vpisani smo.

Kris: Večinoma, razen Jana.

Jan: Jaz do konca septembra ne bom diplomiral, tako da drugo leto ne bom nadaljeval.

Martin: Ravno sem prebral, da je kitarist Queenov zdaj dobil doktorat po ne vem koliko letih. Tako da, glej, mogoče pa čez trideset let.

Bojan: Naš Jan je drugače zelo dober matematik, da ne bo kdo mislil, da ta diploma ni nekaj težkega.

Jan: Sej ne pravim, da ne bom nadaljeval, ampak osebno sedaj ne bi šel naprej, ker vem, da se trenutno ne bi mogel stoodstotno posvetiti ne glasbi ne faksu, če bi šel delat oboje.

Bojan: Mi pa gremo naprej.

Je to vaš plan B?

Kris: Jaz ne grem na faks za plan B. Iskreno grem samo zaradi gole radovednosti in vedoželjnosti. Rad bi se še naučil česa v življenju.

Bojan: Točno tako, jaz nikoli nisem glasbe dojemal kot nečesa, kar bo potrebovalo plan B. Vedno sem si želel in govoril, da je to nekaj, kar bom počel v življenju. Je pa izkušnja faksa zelo zelo zanimiva, zabavna in hkrati se veliko naučiš.

Kaj pa študirate?

Kris: Jaz sem študiral kemijsko inženirstvo, iz česar sem lani diplomiral, sedaj pa grem na magisterij iz mednarodnih odnosov.

Bojan: Jaz sem pa diplomiral iz sociologije in bom še naprej študiral sociologijo.

Martin: Jaz sem ravnokar diplomiral iz matematike in računalništva, šel bom pa naprej, ali na data science ali pa denar in finance, bomo še videli.

Jan: Jaz sem študiral matematiko in bom sedaj samo žgal kitaro. (smeh)

Če se vrnemo nazaj k Plastiki, od kod ideja za pesem? Se vam zdi, da se danes preveč ubadamo z današnjim videzom, kot sporočate v njej?

Bojan: Ja, to je bil v resnici zelo hipen trigger (sprožilec, op. a.). Namreč, sedel sem v studiu in za pesem Plastika nisem imel popolnoma nobene ideje, kaj bi pisal. Žare Pak je sedel v snemalnici in bral novice ter v nekem trenutku rekel: "Tretjina slovenskih najstnic si želi plastične operacije. Kaj?" In sem rekel: "Ojoj, to je pa grozno." Potem se je Žare obrnil in rekel: "Napiši o tem komad." In sem napisal o tem komad.

Te je kdaj strah, da boš v njej narobe razumljen? V pesmi namreč poješ, da boš za vedno lep, kar si lahko nekdo, ki se ne poglobi v celoten kontekst, napačno interpretira. 

Bojan: Ne, ne bojim se, da bi kdo pesem narobe razumel. V to pozicijo sem se postavil, ker se mi zdi nepravično, da jaz kogar koli direktno napadam ali ocenjujem. Postavil sem se v to vlogo, da sem jaz ta, ki gre na plastično operacijo, zato ker bom za vedno lep in mi drugo ni pomembno. Pesmi so namenjene temu, da se vsak v njih najde tako, kot si želi. Tudi če jo narobe razume z mojega vidika, je za njega to prav.

Z videzom se danes veliko ukvarjamo tudi zaradi družbenih omrežji. Koliko družbena omrežja in reprezentacija na njih vplivajo na vas?

Martin: Moramo biti aktivni. Jaz si vsake toliko časa zbrišem Instagram za tri dni, da imam malo detoxa (razstrupljanja, op. a.). Potem pa si ga spet naložim, ker si ga moram, potem pa si ga spet malo izbrišem, pa spet malo naložim. Ampak vseeno so nam socialna omrežja zelo pomagala, da smo, kjer smo. Da lahko vsak dan pridemo do oboževalcev in da lahko tudi oni pridejo do nas.

Kris: To je zelo pomembno. Že nekaj časa je govora, da bi Meta odšla iz Evropske unije in če bi se to zgodilo, bi mi kot band, mislim vsi izvajalci v Sloveniji in Evropi, ne vem, kaj bi naredili, ker popolnoma izgubiš stik s svojim občinstvom.

Bojan: Po drug strani pa se mi zdi bolj pomemben aspekt tukaj, da smo mi na socialnih omrežjih zelo realni ljudje – to, kar smo. Menim, da nimamo nobenih zadržkov pred tem, da kdaj objavimo sebe oziroma dogajanje, v katerem smo, ki bi sicer lahko bilo veliko lepše prikazano.

Jan: Razen, če se komu preveč trebuh vidi. (smeh)

Bojan: Absolutno sem vesel, da se nismo podali v to, da smo neki prodajalci fejka (pretvarjanja, op. a.) na socialnih omrežjih.

Martin: Trudimo se in vse, kar delamo, je s tem v glavi.

Glede na to, da imate veliko mlajših oboževalcev, čutite zaradi tega kakšno odgovornost, ali pa pazite na to, kaj objavljate?

Bojan: Načeloma jaz osebno objavljam tisto, kar se mi zdi primerno za objaviti, in ponavadi je že sam ta moj filter dovolj.

Jan: Pa tudi ne delamo stvari, ki bi bile grozno neprimerne.

Na Instagramu sem zasledila, da so vaše oboževalke ob izdaji albuma pekle torte. Ste kakšno dobili?

Kris: Celo dve torti za Demone sem videl. Dobili je pa še nismo. Čeprav iskreno, glede na to, kaj nam na koncertih vse prinašajo na oder, ne bi bil presenečen.

Kaj pa še vse dobite na oder?

Vsi: Zapestnice, ogrlice, veliko sončnih očal, plišaste medvedke, kvačkane voodoo lutke, personalizirane zapestnice, pisma, posvetila, marsikaj ...

Tudi v Križankah bo verjetno kaj priletelo na oder.

Kris: Bo, sploh, ker so postavljene kot amfiteater, da smo mi najnižje. To lahko dobro letijo stvari gor.

Martin: Paradižniki. (smeh)

Kako se sicer soočate s popularnostjo?

Bojan: Ponovil bom to, kar sem rekel pred letom ali dvema, da na srečo v Sloveniji ne moreš biti zvezdnik. Tako da, vse to, kar se dogaja okoli nas, lahko je kdaj pa kdaj malo moreče, ko veš, da se moraš v javnosti malo paziti, da ne bi kdo nekaj objavil. Včasih se ti neke osnovne situacije, ko si s prijateljico ali kaj takega, zdijo kočljive, ker te je strah zaradi nje, da ne bo to jutri v rumenem tisku ali kaj takega. Drugače pa je vzdržno.

Na koncu me še zanima nov velik projekt, ki ste si ga zadali. Zakaj ste se odločili, da drugo leto priredite koncert v Stožicah?

Jan: Stožice zato, ker so največje notranje prizorišče v Sloveniji. Spomnim se, ko smo začeli z bandom približno šest let nazaj, sva se z Bojanom po vajah pogovarjala: "Joj, kaj če bi enkrat imeli svoj koncert v Stožicah," ker so ravno pol leta prej imeli Big Foot Mama 25. obletnico in sva se pogovarjala, da če pa to dosežemo, potem pa je to to. To je samo uresničevanje svojih sanj. 

Kako to, da ste s promocijo začeli že več kot eno leto prej?

Bojan: Vsi smo imeli že v življenju tisti koncert, ko smo kupili karto in jo dali na hladilnik, ponavadi je to za tuje bande, in je bila za čez pol leta ali eno leto, ti pa si samo odšteval dneve do tega koncerta. Zdi se mi, da je fajn, da bo vsaj za enega človeka, ampak vem, da bo za več ljudi ta karta na hladilniku pomenila tisti en dan D, do katerega bodo sedaj odštevali.

Kaj pa je bila za vas ta karta?

Bojan: Absolutno Arctic Monkeys.

Kris: Karto smo kupili že lani kolektivno, šli pa smo zdaj sredi avgusta.

Bojan: Bil je izvrsten koncert.

Vas je Stožic kaj strah?

Bojan: Iskreno, mene sedaj ni strah še niti Križank, pa vem, da me bo v četrtek zvečer (intervju je potekal v ponedeljek, pet dni pred Križankami, op. a.). Ampak Stožice še pridejo!