'Happy Ol' McWeasel smo sami sebi največji sovražniki in prijatelji'

Kako gledate na dejstvo, da počasi drvite že proti 20-letnici, se to dejstvo kaj pozna na samih koncertih ali po njih?

Aleš: Najprej v logistiki okoli samih koncertov, seveda pa se trudimo, da se na samem nastopu to ne pozna, manka energije pa zaenkrat ne čutimo. Morda kak dan več prihajamo k sebi, gremo prej spat, spijemo kakšnega manj in podobno, haha.

Naslov tretjega albuma je Such is Life (op. a. tako je življenje), ste prišli že v tako obdobje oz. leta, ko ste začeli tarnati nad tegobami življenja?

Gregor: Ravno obratno. Nadobudno nagovarjamo ljudi, da je takšno pač življenje, ne moreš ga spremeniti, lahko samo spremeniš svoje reakcije na dobre in slabe stvari. Se kaj iz njih naučiš ter kaj pustiš za seboj. To je bistvo življenja. Zdaj smo še modrejši, morda imamo kakšen boljši nasvet, a ne vedno. Povemo, za čem stojimo, ne glede na to, ali si glasbenik ali športnik, imaš poslanstvo, da jasno in glasno poveš, kar si misliš o družbi in kje bi se moralo po tvoje kaj spremeniti. Kje pa so meje, pa je že filozofsko vprašanje (smeh).

Se pravi v povprečju imate album na dobrih pet let, glede koncertov je bila koronska apatija in depresija, kaj pa glede same kreative, kako sta zadnji dve leti vplivali na vas?

Gregor: Mislili smo, da bo vse skupaj imelo blagodejen vpliv na nastajanje pesmi, a je vnovič bilo ravno obratno. Bilo je manj koncertov, ki so vodilo našega benda oz. gorivo, zato je bilo tudi kreativne energije manj. Kar pa se tiče treh albumov v šestnajstih letih, pa lahko rečem, da naredimo zato tako dobre plošče, ker zanje porabimo toliko časa, haha.

Aleš: V skupini sedmih ljudi je včasih težko, saj se spopadejo egi, nekatere stvari trajajo dlje, ni vedno vse lažje, včasih tudi težje. Pesmi so nekaj časa zorele, najprej smo imeli deset do dvanajst grobih osnutkov, nato pa smo nekatere pilili do končne podobe, korona pa je pripomogla, da je plošča izšla kaki dve leti kasneje, kot bi lahko sicer.

Pesmi so precej raznolike, kaj novega, drugačnega ponujate na tretjem albumu?

Gregor: Tretji album je najtežje narediti. Prvi je najlažji, ker imaš veliko idej, ki so dolgo zorele in jih potem končno izdaš, ker je potreba po tem. Na drugem albumu imaš preostanek pesmi, ki se niso znašle na prvencu, na tretji plošči pa vsega zmanjka, pa je potrebno vse redefinirati. Tretji album dejansko definira bend. Mi pa smo pri tretjem albumu ugotovili, da smo se nehali ukvarjati z vprašanjem, ali smo to mi ali nekdo drug. Ugotovili smo, da smo vse, kar naredimo. Barvitost pa ni nujno spreminjanje sloga. Vmes smo zoreli, se kaj naučili, vse to pa smo mi, tako kot na prvih dveh ploščah, 100-odstotno "vizli".

Koliko vam je pri snemanju pomembna produkcija, sam zvok in občutek vaše glasbe, ki bo zapisana na plošči, ki bo šla v svet?

Gregor: Tako pomemben faktor, da je album romal v digitalno distribucijo z nekajtedensko zamudo. Torej smo do zadnjega trenutka tehtali, ali je to to ali ne. Mastering je potekal do zadnjega trenutka, ko smo ga delili s poslušalstvom. Producenti smo sami sebi hkrati največji sovražniki in prijatelji.

Aleš: Veliko damo tudi na samo barvo zvoka, ali je presvetlo, pretemno, kakšen občutek daje glasba. To dela naš violinist Martin, ki je producent, česar si sicer ne bi mogli dovoliti, zato morda včasih traja dlje, da malce kompliciramo, ker pač lahko.  

Čeprav naj bi bila irska godba večinoma vesela, vaša sporočila niso nujno zgolj žurerska, čemu ste se tematsko najbolj posvetili na novem albumu?

Aleš: Če imaš glas, se včasih čutiš dolžan izraziti stališče na metaforičen ali sarkastičen način. Imamo tudi družbeno kritična besedila poleg veseljaških in ljubezenskih.

Gregor: V eni pesmi smo si povedali tudi, kaj mislimo eden o drugem v skupini.

Aleš: Ja, tudi med seboj obračunavamo. A radi pristavimo tudi kakšno o stanju in dogajanju v svetu. Poleg "happy viba" radi ponudimo tudi trohico dvoma in nekega samoiniciativnega razmišljanja o vsem.

Videospot za pesem 100 Years je precej "montypythonovski" ...

Gregor: Ja, spomnite se, da Monty Pythoni segajo v 70. leta prejšnjega stoletja, več kot pol stoletja nazaj, in se odtlej nismo nič naučili. Očitno jih še vedno potrebujemo, čeprav prežvekujemo iste tematike. In tako je tudi človeštvo, iz generacije v generacijo prenašamo polno prtljage, ki bi jo morali pustiti za seboj in se iz nje nekaj naučiti. A se žal ukvarjamo vedno z istimi bedarijami, čeprav si vsi želimo lepšega, boljšega in prijaznejšega sveta.

Se pravi, kolko "zares" jemljete vse skupaj, ali ste pridni družinski ljudje, ki imajo normalno službo, za žur pa igrajo veseljaško muziko?

Gregor: Kako smo že rekli? Mi se gremo hec resno, haha. Vsekakor ostajamo brezkompromisni, na odru se ne "šparamo", prvi koncert bo tako udaren kot zadnji, čeprav bom morda glasovno trpel naslednjih pet koncertov.

Aleš: Ja, točno tako. Do neke mere vseeno to živimo, čeprav se zadeve počasi menjajo, na koncertih pa gremo definitivno "all in".

Glede na to, da so nekakšne zakonitosti pri vaši godbi trdno postavljene, koliko je pravzaprav možnosti za nenehen razvoj oz. na kakšen način se izogibate kalupom, ponavljanju in podobnim pastem?

Gregor: Vpeljujemo netipične instrumente, ki morda niso ravno "avtentični" za to zvrst, kot so sintesajzer ali pozavna, orkester, hkrati pa se trudimo tudi strukturno biti svoji, saj so v našo glasbo nametani elementi iz različnih vetrov.

Če je vaše orožje humor, lucidnost in optimizem, koliko je pri vaši glasbi, koncertih obvezen alkohol glede na svoje globoke irske korenine in tradicijo?

Gregor: Obvezna je zgolj dobra volja in sprejemanje drug drugega. Pivo ni obveza, je pa požirek, ki si ga dostikrat privoščimo, a v mejah normale (smeh).

Znate glede na trenutno stanje v svetu poskrbeti za dobro voljo, kar pa ni nujno povezano s tem, da "glasba rešuje in spreminja svet"?

Gregor: Glasba ne, ljudje pač. Glasba je lahko dodaten plus, ki ljudi premakne v glavah in jim da misliti. Ali pač izhod, kamor se zatečeš, sprostiš negativno energijo in pozabiš na probleme. Ni nujno, da te glasba spreobrača, ti pa ponuja marsikatero možnost.

Koliko "življenja", trdih pristankov se vam je zgodilo vmes, kdaj razmišljate o zamujenih priložnostih ali raje štejete zmage in vrhunce?

Aleš: Če pogledamo nazaj, smo imeli po svoje precej sreče, od prvih koncertov do tega, kako so se stvari večkrat poklopile. Kakšna odločitev je bila morda napačna, bi danes naredili kaj drugače, a tudi na podlagi tega smo se marsikaj naučili in jih ne obžalujemo preveč.

Gregor: Daj govori za sebe (smeh). Na tem svetu ti je namenjeno samo toliko časa, daj ga uživaj in to je to. Zakaj bi se sekiral za nazaj?

Vsako leto imate največ dela okoli dneva sv. Patrika, sredi marca, kako smo Slovenci s tem, kje so po vaše najboljši žuri, na Štajerskem, Primorju, Prekmurju, Dolenjskem, Gorenjskem?

Aleš: Včasih smo presenečeni, ko gremo v manjše kraje, saj ne pričakujemo ničesar, upamo pa na najboljše. Tja pridejo ljudje in nastane dobro vzdušje, ki si ga prej težko predstavljaš.

Gregor: V bistvu ni pravila. Dostikrat so bolj srčni koncerti tam, kjer se manj dogaja in je posledično tudi žurka večja. Tam, kjer se dogaja veliko, moraš narediti milijon stvari, da se res dobro spromoviraš. Včasih je koncert na visokem nivoju res lažje izvesti v krajih, kjer se dogaja manj, kot pa tam, kjer je ogromno pompa in vsega preveč.

Menda vam na pretočnih platformah kaže bolje kot večini slovenskih zasedb, o kakšnih številkah govorimo in čemu to pripisujete, internacionalnosti vaše godbe?

Gregor: V tujini se dosti pojavljamo, kar se tiče koncertov, in to pripelje nove oboževalce, zagotovo. Je pa sama glasba naravnana tako, da je dosti lažje poslušljiva širnemu svetu zaradi samih besedil, melosa, kot pa če bi šla Siddharta osvajat evropske trge. Ne glede na kvaliteto je prekletstvo slovenskega jezika, da ga govori relativno malo število ljudi, dejstvo pa je tudi, da je treba veliko vložiti, da se sploh imaš možnost pokazati v tujini.

Aleš: Gre za dokaj povezano, majhno skupnost ljudi, ki raziskujejo glasbo, sledijo, kar se mi zdi prava kombinacija. V samo promocijo v tujini nismo vlagali prav dosti, a je naša baza poslušalcev v ZDA in Nemčiji kar visoka, čeprav v to nismo nič vlagali. Nekako se je sporadično razlezlo kot virus, da smo se pojavili na pravih "playlistah", pri določenih urednikih na tovrstnih platformah, kar je presenetilo tudi nas.

Album boste torej letos predstavili po slovenskih klubih?

Gregor: Imamo dva večja koncerta, 16. marca v Ljubljani in 17. marca v Mariboru, potem pa klubsko turnejo po Sloveniji, tudi v nekaj krajih, kjer še nismo igrali, potem pa tudi tujina, festival v Bordeauxu v Franciji, gremo v Nemčijo na irsko-keltski festival, delamo pa tudi na tem, da bi šli na turnejo po Veliki Britaniji.

Še zaigrate kakšno priredbo, kot pritiče Sv. Patriku, ali ni več potrebe po tem, glede na to, da imate dovolj bogat repertoar svojih skladb?

Gregor: Zdaj imamo težavo, kaj našega uvrstiti na koncertni seznam pesmi, haha. Čeprav kakšna za dušo nikoli ni odveč ... recimo Danny Boy, Irish Rover ali Sunny Side of The Street.

Kaj pa zgodba s pesmijo za novo videoigro v seriji Call od Duty?

Aleš: Dobili smo povpraševanje od Activision Studia, kjer so izbrali potencialne pesmi, ki so jim zanimive za uporabo v igrah, ki jih potem ponudijo razvijalcem, da jih uporabijo ali pač ne.

Gregor: Najbrž operirajo z določenim proračunom za glasbo, ki ga morajo razdeliti.

Aleš: Videli bomo, ali nas bodo izbrali ali ne. Kdo ve, morda pa dobimo kakšno češnjico na vrhu torte ...

Gregor: Ja, samo še torto je treba imeti (smeh) ...