V boj za italijansko nominacijo za oskarja znova Paolo Sorrentino

Paolo Sorrentino je že prejel oskarja za najboljši tujejezični film, in sicer leta 2014 za Neskončno lepoto. Njegov najnovejši film je njegova najbolj osebna stvaritev doslej, navdih zanj pa je našel v svoji mladosti v Neaplju v 80. letih prejšnjega stoletja in očaranosti nad nekdanjim argentinskim nogometnim velikanom Diegom Maradono, zato mu je tudi nadel takšen naslov. Namiguje namreč na pomoč višje sile ob legendarnem golu z roko, ki ga je Maradona zadel na svetovnem nogometnem prvenstvu leta 1986, ko je bil član neapeljskega nogometnega kluba.

V ospredje je Sorrentino postavil odraščajočega fanta, ki ga je odigral Filippo Scotti. Celovečerec je tekmoval za zlatega leva na letošnjem 78. mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah, na katerem je prejel drugo nagrado oziroma veliko nagrado žirije, Scotti pa je odnesel nagrado Marcella Mastroiannija za najboljšega igralca.

"È stata la mano di Dio je moj najpomembnejši in najbolj boleč film in vesel sem, da se je vsa ta bolečina zdaj spremenila v veselje. Današnji korak je šele prvi in lepota tega tekmovanja je v tem, da gre za edino tekmovanje na svetu, na katerem je uvrstitev med najboljših pet zmaga. Vesel sem, da je bil film izbran," je povedal Sorrentino. Z njim se je poklonil velikemu avtobiografskemu filmu Federica Fellinija Amarcord, pripoveduje pa o strtem srcu mladeniča in njegovi osvoboditvi v Neaplju, kjer Maradonov prihod napoveduje preporod. Je zgodba o usodi in družini, športu in filmu, ljubezni in izgubi, piše v spletni filmski bazi IMDb.

Beneški filmski festival pa ga je na svoji spletni strani opisal kot Sorrentinov najbolj ganljiv osebni film, ki občinstvo popelje na čutno potovanje, polno kontrastov tragedije in komedije, ljubezni in poželenja, absurda in lepote.

Sorrentino je na istem spletnem mestu povedal: "È stata la mano di Dio je zgodba o odraščanju, ki se želi stilistično izogniti pastem običajne avtobiografije: hiperboli, žrtvi, usmiljenju, sočutju in popuščanju bolečine v preprostih, redkih in bistvenih prizorih ter z nevtralno, trezno glasbo in fotografijo. Kinematografski aparat bo naredil korak nazaj, da bo življenje teh let govorilo tako, kot se jih spominjam, tako, kot sem jih doživljal in čutil. Povedano preprosto, to je film o senzibilnosti." Nad vsem tem pa po njegovih besedah lebdi Maradona, za "katerega se je zdelo, da vzdržuje življenje vseh v Neaplju ali vsaj moje".