Slovenec, ki soustvarja dokumentarne filme o ameriškem zdravstvu: Najtežje je snemati ljudi v stiski

Čeprav je Jaka Vinšek trenutno zaseden s projektom, ki ga pravkar zaključuje, je za naš portal razložil, kako je bilo sodelovati pri dokumentarcu 'In Case Of Emergency', ki je brezplačno na ogled še danes, decembra pa se seli na globalne platforme, kot sta iTunes in Amazon.  

Prvi koraki od knjige do dokumentarnega filma 'The American Nurse'

Pred dnevi se je ozrl v čas, ko je izdelek, ki navdušuje, šele začel nastajati. Njegova poznanstva s fotografinjo in režiserko Carolyn Jones ter producentko Liso Frank segajo še v leto 2011, ko so skupaj prepotovali Združene države Amerike zaradi njihovega prvega knjižnega projekta The American Nurse: ''V skoraj petih mesecih potovanja smo obiskali najbolj gosto naseljena območja ter tudi tista najmanj naseljena. Obdajale so nas najbolj bogate in tudi najbolj revne regije. Tako smo dobili celotno sliko o tem, kdo so medicinske sestre in kaj nam lahko povejo o svojem delu. Kaj je tisto, kar nas lahko naučijo za boljšo prihodnost celotnega zdravstvenega sistema in kakovost življenja.''

Knjiga je šla v tretji ponatis, do danes je bilo prodanih več kot 35.000 izvodov. Poleg tega da je bila knjiga uspešnejša, kot so si njeni ustvarjalci  kadarkoli upali verjeti, je Jaka med fotografiranjem snemal intervjuje ter ozadje dogajanja, s pomočjo nastalega materiala pa so potem naredili krajši film o snemanju ter ljudeh, ki so jih na poti spoznali. Nato so se velikodušno odzvali sponzorji in odobrili proračun, ki jim je omogočil snemanje prvega dokumentarnega filma The American Nurse.

''Film je na zelo prisrčen in obenem na kompleksen način predstavil pet zelo različnih medicinskih sester oziroma zdravstvenih tehnikov. Od vojnega medicinskega tehnika Briana, ki je izkusil več misij v Iraku, sestre Stephen, nune, ki vodi dom za ostarele ter živalski vrt v zvezni državi Wisconsin, in medicinske sestre Tonie v hospic oddelku v najbolj varovanem zaporu v Ameriki, do Jasona, ki kot patronažni tehnik obiskuje ljudi na najbolj revnih območij Kentuckyja, in ne nazadnje Naomi, ki v Baltimorju dela kot porodniška sestra,'' je o vsebini prvenca povedal fotograf.

Z drugim dokumentarcem v temačnejše teme

Film je bil predvajan na rednem sporedu v kinih po Ameriki in nato prejel kopico nagrad, zato ustvarjalcem ni bilo težko dobiti sponzorja za svoj drugi dokumentarec Defining Hope, ki je pokrival nekoliko temačnejše teme. Govoril je namreč o koncu življenja in o tem, kako se ljudje spopadajo z življenjsko odločujočimi odločitvami, torej o tem, ali ob težki bolezni nadaljevati zdravljenje ali ne: ''Govorili smo o tem, kaj storiti, ko se rak znova pojavi, tokrat v hujši obliki, o tem, ali tvegati odstranitev tumorja na možganih za ceno spomina in podobno.''

Tretji, najnovejši dokumentarni film z naslovom In Case Of Emergency je bil torej logično nadaljevanje, saj je ustvarjalska ekipa v vseh teh letih že dodobra spoznala, da ima Amerika ogromen problem, ki zadeva privilegij izbire osebnega zdravnika: ''Najbrž je vsem znano, da ima Amerika sistem, ki nudi privatno zdravstveno zavarovanje, večina zdravstvenega sistema pa je na voljo le bogatejši populaciji. Prav zato je urgenca prevečkrat tisti prvi zdravnik, ki ga ljudje obiščejo, ko so težave na žalost že prevelike. Urgentno zdravljenje tako prevečkrat le zakrpa 'luknjo' in ne pomaga dosti za dobrobit pacienta.'' Ekipa je tako videla možnost, da posname stanje v Združenih državah, ki se po mnenju Vinška z leti samo slabša. ''Vsekakor je čudovito videti vse napredne tehnologije, ki se jih uporablja v urgentnih centrih največjih bolnišnic, treba pa je razumeti, da za generalno zdravje celotne populacije to vsekakor ni uspešen model, da ne omenjam trajnostnega razvoja,'' je še dodal. To je obenem tudi sporočilnost in namen dokumentarnega filma, ki je naletel na številne pozitivne odzive.

Previdnost bolnišnic in covid-19 največji oviri pri nastanku 'In Case of Emergency'

''Snemanje je bilo precej težavno, saj so pravne varovalke v Ameriki izredno močne, zaščita pacienta je izredno pomembna, zato je bilo izredno težko pridobiti dovoljenje pacienta, ki v primeru urgentnega sprejema večkrat pride nezavesten oziroma v stanju, ko producent ne more takoj vprašati, ali dovolijo snemanje,'' je Jaka opisal težave, s katerimi so se med nastajanjem filma srečevali. Zaradi poplave tožb so previdne tudi bolnišnice. Na srečo so imeli z bolnišnicami dobre izkušnje, pridobili pa so si tudi zaupanje, tako jim je uspelo projekt speljati do konca. V filmu pa se pojavi tudi pacient, čigar identitete niso mogli razkriti, zato je to tudi edina oseba, katere obraza pred kamero ne razkrijejo: ''Gre za pacienta, ki je prevzel prevelik odmerek droge, snemanje je dovolil, ni pa privolil v snemanje obraza, ker se je bal, da bo svoje starše spravil v neprijetno situacijo.'' Prave ovire pa jim je ponudila tudi pandemija covid-19, ki je naredila snemanje še posebej zahtevno: ''Snemali smo v času, ko so bile stvari še precej bolj nejasne kot danes, zato sem po vsakem dnevu snemanja porabil skorajda ves dan, da sem čistil opremo ter opral oblačila, saj je bilo v tistem času okuženih kar nekaj kolegov.''

16.000 gledalcev, tri nagrade, pred vrati še sedem filmskih festivalov

Prvi odzivi na film so čudoviti, pravi: ''Do današnjega dne je film dobil že tri nagrade, ena od teh je nagrada občinstva za najboljši dokumentarec na GlobelDocs festivalu, ki je vsekakor prva nagrada, ki je vredna omembe.'' Film je za zdaj vključen na sedem filmskih festivalov, prav tako pa je to že njihov drugi dokumentarec, ki je vključen v zbirko 60 najvplivnejših ameriških filmov, ki jih ameriška diplomacija predvaja po svetu v sezoni 2020/21.  

Kot druge filmske stvaritve je tudi premiero filma In Case of Emergency doletela podobna usoda. Pandemija je naredila svoje in odpovedan majski prikaz je razočaral tudi Vinškove bližnje: ''Mami se je res noro veselila, kupila karto ter obleko za rdečo preprogo (smeh), na koncu pa je bilo vse odpovedano. Na koncu koncev pa smo generalno gledano mnenja, da moramo na zadevo gledati s pozitivne plati, kajti vključiti pandemijo v dokumentarni film je bilo izrednega pomena za prihodnost in tudi za sporočilo filma, saj so bile urgence ravno v tem obdobju pod večjim pritiskom kot kadarkoli prej.'' Virtualne premiere se je kljub negotovim časom 'udeležilo' kar 8.500 gledalcev, kar je vsekakor večje število, kot bi jih spravili v katero koli kino dvorano: ''Do danes pa si je film ogledalo že več kot 16.000 ljudi, zato smo vsekakor zadovoljni z odzivom,'' je ponosno zaključil.

Življenje v New Yorku: nekaj propadlih načrtov in delo za ameriški Rdeči križ

Jaka že več kot desetletje živi v New Yorku, trenutni položaj pa ocenjuje podobno kot povsod po svetu: ''Nekatere vlade se bolje, nekatere slabše spopadajo s situacijo, mi v Ameriki nismo nikakršen zgled svetu, treba pa se je zavedati, da so Združene države izredno velike. V naši zvezni državi New York stanje ni tako slabo. Kljub temu da naš guverner Cuomo po mojem mnenju ni nikakršen genij, je vsaj znal odreagirati, ko je bilo to seveda mogoče, zato se država z razmerami dokaj dobro spopada.'' Težavo vidi v gostoti prebivalstva, ki je neprimerljiva z Ljubljano, velika zagata v trenutnih okoliščinah pa je tudi odsotnost nadzora med državnimi mejami znotraj Amerike, med zajezitvijo tistih, ki v covid-19 ne verjamejo, in med tistimi, ki dosledno spoštujejo ukrepe. ''Nekaj tednov nazaj sem se vrnil s Floride, kjer sem dokumentiral posledice orkanov za ameriški Rdeči križ, tam je skorajda večina civilnega prebivalstva brez mask, še celo smejali so se nam nekajkrat, naj jih damo dol ter bodimo svobodni. Na poti domov v New York pa sem ob prihodu na letališču moral podpisati izjavo pred uradno osebo, da se bom samoizoliral za 14 dni, vendar pa razen klicev in sporočil stvari niso drugače nadzorovane.''

Nekaj njegovih načrtov je zaradi pandemije padlo v vodo, med njimi pa so žal tudi tisti največji, kljub temu pa cilji ostajajo enaki, uresničili pa se bodo po tem, ko bodo potovanja spet varna in mogoča. ''Na začetku leta smo z ekipo delali načrte za projekt, ki bi nas popeljal po svetu za več kot sto dni, ob tem pa bi obiskali vse kontinente in na najboljši način predstavili, s čim se nepogrešljivo medicinsko osebje v prvih vrstah po celotnem svetu spopada, kaj počnejo in kaj vse se lahko od njih naučimo,'' je razkril svoje želje. 

Cilj je, da bi aktualni ameriški projekt razširili na svetovno raven. Na svetlejše čase pa bo počakal tudi Vinškov osebni projekt: ''S prestižnim urarskim podjetjem iz Švice smo nameravali posneti deset unikatnih zbiralcev zanimivih predmetov po celem svetu, dva od teh smo že posneli, žal pa se je nato vse obrnilo navzdol.'' Obenem pa je poudaril, da so prostor na njegovem urniku našle naravne katastrofe in delo za ameriški Rdeči križ, ki ga bodo zaposlovale v naslednjih mesecih, kar sprejema z nekoliko grenkim priokusom: ''To je dokaj žalostno, saj bi raje videl ,da teh katastrof ne bi bilo toliko, namreč ljudi v stiski je najtežje snemati in fotografirati, pa čeprav gre za dober namen.''