Slovenci, ki 3.100 ur igrajo igrice in brskajo (po družbenih omrežjih): do dna v pol leta

Kot poudarja, ni nič narobe s tehnologijo, ki podpira realni svet. Omogoča nam, da plačamo položnice, tehnologija lahko olajša operacije, razbremeni človeka. "Ampak to je tehnologija, ob kateri postanem utrujen, naveličan. Ko pa se s pomočjo nove tehnologije sproščam, zabavam, je to nekaj povsem drugega. Takrat narava ni več tako milostna. Takrat ne postajam utrujen, možgani želijo vedno bolj intenzivno dogajanje. Ljudje izgubljajo službe, se ločujejo, bankrotirajo, ambulante imamo polne z od devet do 84 let staro populacijo. Ni več generacije, ki bi bila iz tega izvzeta," je Kramli pred dnevi razložil na konferenci Odvisnost od elektronskih komunikacij v sodobni družbi, ki jo je pripravil Svet za elektronske komunikacije. 

Ko otrokom tehnologijo nameščamo v zibelko, triletnik pa ne more jesti brez hrupnega dogajanja na zaslonu

Kramli opozarja, da smo šli tako daleč, da s tem, ko zasloni prevzemajo nadzor nad vsakim aspektom in trenutkom našega življenja, trajno škodujemo celo najbolj ranljivim – malčkom.

"Pred 20 leti smo ob večerih brali pravljice, molili, se pogovarjali, prepevali. Otrok je z velikim zanimanjem poslušal tudi, ko smo isto pravljico brali že tristotič. Kajti ko otrok posluša pravljico o zmaju s sedmimi glavami, ki bruha ogenj, njegovi možgani v domišljijo naslikajo ta prizor, ko so možgani zaposleni s slikanjem prizora, v možganih nastane sposobnost abstraktnega razmišljanja. Ko nastane sposobnost abstraktnega razmišljanja, pa nastanejo pogoji za oblikovanje avtonomne vesti. Človek z abstraktnim razmišljanjem in avtonomno vestjo dela to, kar sam reče," razlaga strokovnjak. 

Ko otrok ure in ure gleda barvite in hrupne podobe na zaslonu, se to ne dogaja. "Kapital želi nekritičnega potrošnika, človeka, ki dela to, kar rečejo drugi, ki sledi umetno ustvarjenim potrebam," je prepričan Kramli, ki meni, da današnja družba pri tem izdatno sodeluje.

"Če so se naši možgani še lahko razvijali počasi in navajali na svet novih tehnologij, smo zdaj šli tako daleč, da smo novo tehnologijo prinesli kar v zibelko. Marsikatera zibelka in jedilna mizica za otroka sta opremljeni z monitorjem, ki oddaja intenzivne barve in zvoke," pravi Kramli, ki za WHO zbira podatke za ta del Evrope. WHO namreč razmišlja o pripravi dokumenta, ki bi države spodbudil, da otroke zaščitijo pred zlorabami, ki jih lahko povzroči nova tehnologija. Pri tem Kramli sodeluje s številnimi deležniki. "In nedavno mi je eden od njih dejal, da samo njihovo podjetje letno nameni 2,5 milijarde evrov za razvoj elektronskih igrač. Torej igrač za populacijo do vstopa v osnovno šolo. Prav je, da se vprašamo, zakaj se jim zdi upravičena takšna investicija."

Starši, ki nekritično kupujejo te izdelke, se nato pogosto znajdejo v Kramlijevi pisarni. "K meni pridejo starši dve- ali triletnega otroka in rečejo: Moj otrok noče jesti, če mu ugasnem napravo. Kaj naj naredimo? Otrok mora imeti pri jedi mir. Zato da se dogaja pravilna absorpcija hrane, da se otrok osredotoči na vonj, okus, da steče prebava, kot mora ... Če otroku pri dveh ali treh letih damo impulze, močnejše od hrane, smo zelo zabredli. Kaj bo jedel, ko bo najstnik, odrasel? Brez vključenega monitorja ne more opravljati niti osnovnih funkcij. Manipuliramo z otroškimi možgani. In če si česa želim, je, da otroške možgane pustimo, da se razvijajo po naravnem procesu."

Prepričan je, da osnovnošolec in srednješolec ne smeta biti lastnika pametne naprave. Lahko pa je njen uporabnik. Realnost je nekoliko drugačna. "Imamo pametne telefone, zapestnice ... starši že otroku pravijo – zapiši si v telefon, označi si ... s tem že otroku sporočamo – ne zaupaj si, ne zaupaj svojemu spominu, svoji presoji. Zaupaj temu programu, telefonu, tablici. Otroka podcenjujemo. Starši pridejo v ambulanto in rečejo: Moj triletnik je lastnik pametnega telefona. In prav to želi marketing, kapital – da se, namesto da bi vzpostavili stik s seboj, navežemo na napravo. Tako imamo na koncu ogromno oseb, ki niso osebnosti."

61 popolnoma nefunkcionalnih Slovencev. Tehnologija, ki se po "uspehu" lahko kosa s koncentracijskimi taborišči?

Kramli ni nasprotnik novih tehnologij, poudarja pa, da je treba do njih razviti zdrav odnos. "Dobro je, če šole tehnologijo uvajajo kot dodatek učenja, nikakor pa ne kot temelj učenja. Strokovnjaki namreč povedo, da ko učenec bere elektronsko knjigo, otroški možgani te podatke predelajo v informacije, ko pa bere klasično knjigo, možgani podatke predelajo v znanje. Z novo tehnologijo se lahko informiramo, v enem dnevu dobimo toliko podatkov, kot smo jih prej v dveh letih. So pa tudi posledice. Ker dobimo toliko podatkov, so možgani naredili zaščito. In sicer – sprocesirajo samo tisto, kar je 'fino in luštno'. Ko vidim obline Kim Kardashian, sprocesirajo njeno telo, ne pa da sem poročen in moram biti zvest. Otroški in mladostniški možgani torej procesirajo samo, kar je všečno. In ko takšni možgani vidijo dekle z neko torbico, naličeno, oseba to všečka. Z všečki ni v osnovi nič narobe. Težava pa je, kaj se pri tem v otroku zgodi. Mi beležimo podatke iz zdravljenja in številne študije. Še pred pol leta uspešno dekle, ustvarjalno, vključeno v družbo, ima danes popolnoma sesuto podobo, umakne se v svoj svet. Kar ni uspelo taboriščem, kjer so stradali ljudi, jim zlomili telesa, je zdaj uspelo tehnologiji. Tam so se namreč po vsem hudem zvečer še vedno družili, celo kaj zapeli, bili so solidarni, danes pa nova tehnologija v pol leta psihično tako zlomi mladega človeka, da je popolnoma nefunkcionalen. In starši enostavno ne morejo najti vzvodov, kako jim pomagati. Na koncu zato v ambulanti počnemo ravno to – skušamo jih na novo prebuditi."

Leta 2018 so imeli v obravnavi 227 mladostnikov zaradi nepravilne uporabe novih tehnologij: "Imamo torej 227 mladostnikov, ki so zasvojeni, od tega jih je 61, ki so popolnoma nefunkcionalni, ki povprečno letno na družbenih omrežjih, spletu in ob igranju igric preživijo 3.100 ur. Koliko časa pa na leto povprečno preživimo v službi? 2.080 ur."

Nevrologi so sicer jasni – izpostavljenost modri svetlobi, kljub vsem razpoložljivim filtrom, ki jih imajo te naprave, lahko reorganizira otrokove, mladostnikove možgane: "To se pravi, da lahko izgine nekaj, za kar se je nekdo trudil 10, 15 let. In ne pozabite, da je teh 61 ljudi samo vrh ledene gore."

Z zasvojenostjo s tehnologijo se intenzivno srečujejo zadnjih 10 let: "Ko sem prišel v to ambulanto, smo imeli 98 odstotkov kemičnih zasvojencev, torej narkomanov. Danes imamo 52 odstotkov nekemičnih zasvojencev. In od teh 227 nekemičnih zasvojencev 38 odstotkov staršev pove, da se svojih otrok bojijo. Da jim niso kos, da so tepeni, da jih ne obvladajo. Od enakega števila kemičnih zasvojencev pa le trije odstotki staršev povedo, da so deležni nasilja. Ko torej govorimo o nekemični zasvojenosti, govorimo o veliko bolj burnih odzivih, ko skušamo zdraviti, pomagati."

Ozdravljeni alkoholik Jože in sod, poln vina

"Če imamo podatek, da imamo danes več kot 50 odstotkov otrok, ne mladostnikov, otrok, ki svoj prosti čas preživijo v virtualnem, nerealnem svetu, je to skrb vzbujajoč podatek. Nastaja nov svet. In treba je postaviti časovno in prostorsko omejitev do tehnologije," je prepričan Kramli.

"Recimo, da imam pacienta Jožeta, ki je ozdravljen alkoholik. Letos je štiri leta, odkar Jože ne pije. Zdaj si pa zamislite, da Jožetu rečem – od danes boste spali zaklenjeni v vinski kleti, ampak bog ne daj, da odprete vinski sod. Podobno je, ko starši rečejo otroku: Pojdi spat, v sobi pa ima pametni telefon, televizijo, pametno uro, tablico ... Tako kot je sod za gospoda Jožeta prevelika skušnjava, so za otroka prevelika skušnjava te naprave. Ne bo spal. Imamo devetletnike, ki ne spijo, ki noči preživijo na napravah, zjutraj pa ne zmorejo funkcionirati," ponazori Kramli.

Težava so pogosto starši, ki ne ločijo med tem, kaj je delo s pomočjo nove tehnologije in kaj je zabava s pomočjo nove tehnologije. Pri zabavi mora biti časovna in prostorska omejitev. "Pogrešamo, da bi se pri pripravi na zakon, rojstvu otroka, v vrtcih, šolah, organizirano ozavestilo starše o uporabi nove tehnologije," pravi strokovnjak. 

Proizvajalcem, ki danes trdijo, da ponujajo "humano tehnologijo", ne verjame: "Imamo ljudi, ki imajo občutek, da ne prenesejo pritiskov partnerstva, službe, zato se umaknejo v virtualni svet. Moram biti viden, zaznaven, prepoznaven, za vsako ceno. Kako odpraviti ta nemir? Na koncu pa ravno tisti, ki ga povzročajo, ponujajo rešitve. Ta 'humana nova tehnologija' mora globoko pogledati vase."

Kako prepoznati dejanja, ki vodijo v prepad?

"Recimo, da imamo Filipa. Če na primer starš vidi, da je Filip že v fazi, ko šest ur na dan brezciljno preživi pred zaslonom, a ne reče: 42 ur si ta teden vrgel stran, preveč te imam rad, tega ti ne bom dovolil in ne omeji uporabe naprave, se bo razvila naslednja stopnja. Filip bo izoblikoval prepričanje, da ga 'čaka neverjetno presenečenje'. 15-letna pacientka je rekla: Če mi to vzamete, se bom kar ubila. In bi se tudi ubila. Potem so pa še štiri stopnje. Na primer – rečem otroku, da je kosilo. Če ta zapusti igrice, pride, poje, pomije posodo, gre ven, je to vzorec, h kateremu stremimo. Če reče: Pusti me pri miru, mi je vseeno, ali jem ali ne, pa vztrajamo, da sicer ne bo druge hrane, naj kar pride, hrano zmeče vase in oddrvi nazaj za zaslon ali celo odnese hrano, je to že navada. To sicer še lahko rešimo doma, s pomočjo obiska terapevta. Če pa je odziv že: Izgini mi izpred oči, da te ne vidim, boš že videl, če ne nehaš je pa to že prisilno vedenje. Tukaj je potrebna obravnava v bolnišnici, terapevtski skupini. Če pa pridem in rečem, da je kosilo, me otrok ne sliši, se ga dotaknem, skoči pokonci, se stepeva, to pa je zasvojenost. To so stopnje, ki bi jih moral poznati vsakdo," še razlaga Kramli.

Odvisni od svoje podobe

Antropolog Dan Podjed glavno težavo vidi v tem, da tehnologija ni več naš podaljšek, kot je bilo v zgodovini, ampak mi postajamo podaljški tehnologij, v tem postopku pa postajamo tudi vse bolj odveč. 

Kot zanimiv antropološki fenomen izpostavlja zasvojenost s seboj, nekaj novega v človeški zgodovini: "Že Sony Ericsson Z1010 je imel sprednjo kamero, kar naj bi poslovnežem omogočalo videokonference. Kar se je hitro izpridilo. Zasluge za prvi selfie si pripisuje Paris Hilton, ki se je na takšen način leta 2006 fotografirala z Britney Spears. Prav leto 2006 je v tem smislu prelomno. To je leto, ko je bila 'osebnost leta' revije Time 'vi'/'ti'. Torej – ti si tisti, ki obvladuje internetno dobo, dobrodošel v svojem svetu. In to je zelo močno sporočilo, ker je povsod. Youtube – tvoja televizija, ti so ustvarjaš, gledaš. Zaradi kamer, ki so zdaj na obeh straneh telefonov, smo lahko vsi avtorji, vsi lahko posredujemo informacije drugim, ampak zanimivo – najpogosteje posnamemo sebe."

Kot poudarja, nastane vsak dan na svetu okoli 100 milijonov selfijev – po Googlovih podatkih: "Homo sapiens dobi v roke neko orodje s sprednjo kamero, se zagleda na zaslonu in kaj naredi? Deli svojo podobo z drugimi, kar vodi še v eno skrajnost, v neki družbeni narcisizem, očaranost nad svojo podobo. Zanimiv je Skype. Ta je ljudem prvič omogočil, da med pogovorom z drugo osebo vidijo sebe in kaj se dogaja? Kar naenkrat začne sogovornik obračati glavo, se gledati na posnetku, da je njegov profil čim lepši. Si predstavljate, da bi človek pred tridesetimi leti po mestu hodil z ogledalom in se pogovarjal z vami, vmes pa bi se ogledoval v ogledalu?"

Je prve očaranosti konec?

"Menjava profilne fotografije je najpomembnejši dogodek na Facebooku. In če tega nihče ne opazi, če nihče ne všečka ... to je posebna katastrofa, sploh za mlade. Če ni pod fotografijo na kupe odzivov, se osebi zdi, da je nekaj narobe z njo. Ampak v poplavi teh podob je treba izstopati. Kako? Običajno z nečim ekstremnim. In tudi zato je ta hip na svetu petkrat več smrti zaradi selfijev kot napadov morskih psov. Na stotine ljudi vsako leto umre, ker se postavijo na rob pečine, pred drveči vlak ali na vrh stolpnice. In to ne velja le za fotografije, velja na primer tudi za spletno pornografijo, ki mora biti vse bolj ekstremna. Kar je bilo prej 'normalno', je zdaj zelo dolgočasno, kar je zdaj ekstremno, bo čez deset let 'normalno'. In podobno velja tudi za politike, znanstvenike, umetnike. Razkazati je treba čim več. In to je posledica tega 'jaza', zasvojenosti s seboj. Meje med zasebnostjo in javnostjo ni več," razlaga Podjed.

Sicer meni, da "smo šli čez vrh digitalizacije": "Vse več je mladih, ki nimajo Facebooka, razcvet spet doživljajo namizne igre, vinilne plošče, vse več ljudi se udeležuje taborov za detoksikacijo od tehnologije. Mislim, da smo po prvem desetletju sodobnih tehnologij prišli čez prvo očaranost z njimi in s samim seboj. Da smo se začeli zavedati, da nismo samo individuumi, ampak odvisni od razmerij z drugimi, predvsem sorodniki, prijatelji. Torej ljudmi, ki smo jih do zdaj zanemarjali zaradi obsedenosti s seboj in 'prijateljev', ki smo jih zbirali, medtem ko smo nabirali všečke."

Dan brez telefona – igra ali lekcija?

Ravnatelj gimnazije Šentvid Jaka Erker si je na šoli, ki ima okoli 450 dijakov, omislil dan brez mobilnega telefona, ki je priložnost, da se vsi – od učiteljev do dijakov in staršev zamislijo nad vlogo, ki jo v njihovem življenju in odnosih igra mobilni telefon oziroma kakšna druga podobna naprava.

Ko so akcijo izvedli prvič, se je nabralo okoli 360 telefonov. "To je bil najbrž dan, ko je bila moja pisarna največ vredna. Odziv je bil resnično dober, sodelovalo je okoli 70 odstotkov dijakov. Naredili smo tudi majhno tekmovanje med oddelki, s sodelovanjem so si prislužili nagrado. Vse skupaj so vzeli kot igro, in mislim, da je bilo vse skupaj tudi zato tako uspešno. Dogodek spremlja ozaveščanje o nevarnostih prekomerne uporabe elektronskih naprav in spleta. Posledica akcije je bila, da je šola naenkrat postala izjemno hrupna. Seveda, ker dijaki med odmori niso strmeli vsak v svoj telefon, ampak so se pogovarjali. Med odmori je prišlo do osebnih stikov, ki jih sicer ni, in to je glavni razlog, da nameravamo akcijo nadaljevati. Želimo, da se dijaki pogovarjajo v živo, ne prek pošiljanja sporočil," razlaga Erker, ki sicer meni, da vendarle ni šlo le za "igro", "tekmo", ampak so dijaki dejansko dojeli sporočilo akcije. 

"Verjamem, da je akcija koga spodbudila k razmišljanju o tem, ali je res treba biti vsak trenutek povezan s telefonom. Morda smo tudi pri profesorjih dosegli, da na mobilne telefone gledajo drugače. Ne gre namreč za to, da rečemo, da je mobilni telefon škodljiv, da zmanjšuje koncentracijo, iskati moramo načine, da generacijam, ki so s to tehnologijo odraščale, mobilni telefon prikažemo kot učinkovito orodje.  Zanimiv je bil tudi odziv staršev. Ko je postalo jasno, da bom res preštel telefone, sem dobil klice staršev, ki so mi povedali, da njihovi otroci v šolo ne smejo nositi telefona, zato ga ne bodo oddali. Mislim, da smo prispevali tudi k pogovoru o uporabi telefonov tudi med otroki in starši."

Tudi na "njegovi" šoli se sicer še vedno ukvarjajo z vprašanjem, kakšen odnos zavzeti do telefonov, tablic in drugih naprav: "Mislim, da ni tako enostavno, da bi bilo mogoče težavo rešiti z enostavno prepovedjo telefona. Moramo jih vzgajati, da je telefon del življenja, ima številne uporabne funkcije, aplikacije, ampak po drugi strani je treba imeti z napravo primeren odnos."

Razvijalci pod pritiskom, kdo bo šel dlje. Kaj pa družba?

Številni so prepričani, da bi morali svoj del odgovornosti za škodljive vplive sodobne tehnologije prevzeti tudi njeni avtorji.

Alja Isaković, programerka in raziskovalka, je prepričana, da  programerji pogosto radi razmišljajo, kako bo njihova tehnologija spremenila svet, na slabe stvari pa radi pozabijo: "Dobro pa je spregovoriti tudi o okolju, v katerem te tehnologije nastajajo. Svet start upov je zelo tekmovalen, podjetja pa so zaradi želja potrošnikov pod pritiskom, da vsakič premikajo meje, in tako se tudi pri vprašanju, kako etično je predstaviti neko novost, podjetje pogosto odloči za implementacijo novosti, saj bi drugače to storil kateri od konkurentov, kar bi lahko pomenilo celo propad podjetja. Pomembno je vedeti tudi, kako se ta podjetja financirajo. Na eni strani investitorji od start up podjetij zahtevajo eksplozivno rast, tukaj pa je še njihov poslovni model. Mi kot uporabniki Facebooka pravzaprav nismo njihove stranke, ničesar jim ne plačujemo, plačujejo oglaševalci, v interesu oglaševalcev pa je, da preživimo čim več časa na aplikaciji – torej jo razvijalci razvijajo v to smer. Se pa do neke mere proizvajalci teh težav zavedajo, tako imajo številne naprave 'well-being aplikacije', ki opozarjajo na prekomerno rabo naprave."

Kot poudarja, "vodje velikih tehnoloških podjetij svojim otrokom precej omejujejo uporabo tehnologije – kar o vsem skupaj pove marsikaj". In dodaja: "Ustavljati tehnološki napredek je težko, se pa mora družba pogovoriti o tem, kakšna želi biti."