Je znanost končno razvozljala skrivnost smrti študentov na Djatlovem prelazu?

Januarja leta 1959 se je skupina devetih študentov z Uralskega politehničnega inštituta in starejši inštuktor odpravila na pohod, globoko v uralsko gorovje. En član skupine, Juri Judin, se je moral predčasno obrniti nazaj zaradi bolezni, ostalih devet pa se ni nikoli vrnilo domov. Njihova trupla so nekaj tednov kasneje odkrili na gori Kholat Syakhyl, kar v jeziku tamkajšnje etnične skupine Mansi, ki naseljuje to območje, pomeni "gora mrtvih". 

Njihova smrt in nenavadne okoliščine, v katerih so našli njihova trupla, so v desetletjih kasneje sprožila številne teorije zarote - vse od tajnih vojaških preizkusov, ki naj bi se odvijali na tem območju, do napada jetija, nekateri so s prstom kazali tudi na skupino Mansov in trdili, da je šlo za nekakšen obredni poboj. Trupla devetih študentov (nekatera so našli šele čez nekaj mesecev, ko se je stopil sneg) so bila raztresena po pobočju, našli so jih pomanjkljivo oblečena, na njih so bile nenavadne poškodbe (počena lobanja, zvit vrat, zlomljena rebra, manjkajoče oči ...), njihov šotor je bil prerezan od znotraj ... A najverjetnejša razlaga za dogodke v noči iz 1. na 2. februar 1959 je bil vseskozi snežni plaz.

To je ugotovila tudi ruska preiskava, ki so jo oblasti znova odprle februarja 2019. Skupino je plaz presenetil, medtem ko so spali v šotorih, uspeli so pobegniti in si poiskali zatočišče pod pobočjem, a jih je plaz nato zasul tam. Iz snega se niso mogli več izkopati in na koncu zmrznili. 

A tudi ugotovitve te preiskave dvomljivcev niso prepričale. Kaj je povzročilo poškodbe, ki so sicer nenavadne za plazove, zakaj je medtem, ko je skupina postavila šotore in snežnim plazom, deveturna vrzel? Vse te odgovore je ruska preiskava pustila neodgovorjene. 

Kaj se je dogajalo usodne noči na uralskem gorovju, so sedaj poskušali ugotoviti še z računalniško simulacijo. Aleksandra Puzrina s švicarskega tehnološkega inštituta ETH Zürich je zanimala predvsem omenjena časovna vrzel. Nedavno je objavil prispevek, v katerem pojasnjuje, da lahko potres sproži plaz, ki je lahko zakasnjen vse od nekaj minut do nekaj ur, povzema National Geographic. Pridružil se mu je še Johan Gaume, vodja oddelka za simulacije snežnih plazov pri EPFL - in skupaj sta z računalniško simulacijo poskušala poustvariti zadnje ure deveterice. Glede na zbrano dokumentacijo sta poustvarila okoljske razmere tiste noči, nato pa z digitalnim modelov poskušala ugotoviti, ali je mogoče, da se je v teh razmerah sprožil snežni plaz in kakšne bi bile posledice. 

"Ne trdimo, da smo rešili skrivnost Djatlovega prelaza, saj ni preživel nihče, ki bi lahko povedal, kaj se je zgodilo. A prvič smo dokazali verjetnost hipoteze o snežnem plazu," je za Live Science dejal soavtor raziskave Gaume. Snežni plaz je bil, kot kaže računalniška simulacija, dokaj majhen - kar bi pojasnilo, zakaj reševalna ekipa konec februarja ni našla sledi plazu, na območju, kjer je skupina postavila šotore.

Večurni časovni zamik pojasnjujeta z močnim vetrov, ki bi lahko postopoma nanesel vedno več snega na vrh pobočja, blizu šotorov. Razmere na gori so bile namreč izjemno vetrovne, sneg bi se lahko kopičil tudi do 13 ur in pol, preden bi zgornja plast končno popustila in bi se sprožil plaz. 

Kaj pa poškodbe, ki so bile bolj značilne za na primer prometno nesrečo, kot pa plaz? Da bi odgovorili na to vprašanje, so si znanstveniki pomagali z animacijo iz filma Ledeno kraljestvo. Gaume je za National Geographic dejal, da je bil pred leti presenečen, kako dobro je bilo v filmu uprizorjeno gibanje snega, zato se je sestal s strokovnjakom, ki je poskrbel za te posebne učinke v filmu iz leta 2013. Gaube je podobne učinke uporabil za simulacijo, kakšen vpliv bi imel plaz na človeško telo. Pri tem sta si pomagala tudi z izsledki preverjanja varnostnih pasov in njihove učinkovitosti v avtomobilskih nesrečah, ki so jih opravili pri podjetju General Motors. Pri čemer so bile nekatere lutke na trdni podlagi, druge ne - kar je za Gaumeja pomenilo pomembno razliko.

Deveterica si je namreč 'postlala' na svojih smučeh, plaz jih je torej zajel med spanjem na trdni podlagi, kar bi pojasnilo nenavadne poškodbe. "Simulacije kažejo, da bi že relativno majhna količina snega lahko povzročila hude, ne pa tudi smrtne poškodbe," sta zapisala. 

Modeli tako kažejo, da bi pod posebnimi okoljskimi pogoji tiste noči plaz lahko zasul skupino, medtem ko je ta spala, praktično zravnal šotor s tlemi, povzročil omenjene poškodbe na študentih, jih prisilil, da so si dobesedno izrezali pot iz "ledenega sarkofaga", tisti z manjšimi poškodbami pa bi lahko s seboj zvlekli tudi tiste z hujšimi poškodbami - in se tako poskušali rešiti. "Ko so se odločili zbežati v gozd, so poskrbeli tudi za ranjene prijatelje - nikogar niso pustili za seboj. Mislim, da gre za zgodbo o pogumu in prijateljstvu vpričo brutalni sili narave," je še dejal Gaume. 

Raziskava ne odgovori na čisto vse (nenavadne) vidike smrti na Djatlovem prelazu, na primer sledi radiacije na oblačilih nekaterih študentov. Nihče ne ve natanko, kaj se je dogajalo po tem, ko so zbežali iz šotorov, njihova trupla so bila najdena raztresena po pobočju. A gre za prvo znanstveno potrditev najverjetnejše razlage skrivnostnih dogodkov.