Skrivnostna smrt študentov na Uralu: snežni plaz, vojaški preizkusi, napad jetija?

Kako in zakaj so umrli študenti, je še dandanes zavito v skrivnost, ta pa je sprožila številne teorije zarote, vse od snežnega plazu do vojaških preizkusov in napada jetija. Februarja 2019 pa so ruske oblasti presenetile z novico, da znova odpirajo preiskavo, s katero želijo dokončno pojasniti, kaj se je zgodilo tistega daljnega leta 1959 na gorovju, ki meji evropsko in azijsko celino.

V skupini je bilo osem moških in dve ženski; 22-letna Zinaida Kolmogorova, Juri Dorošenko , 24-letni Aleksander Kolevatov, 23-letni Juri Krivoniščenko, 23-letni Rustem Slobodin, Nicolas Thibeaux-Brignolle, 20-letna Ljudmila Dubinina in Juri Judin, ter nekoliko starejši inštruktor Semjon Zolotarjov.

Sam pohod naj bi trajal približno tri tedne, na pot so se odpravili 23. januarja, kmalu je skupino zaradi bolezni zapustil Judin, preostali pa so se odpravili naprej svojemu cilju naproti – gori Ortorten. Na tem območju se je v času stalinizma nahajalo tudi zaporniško taborišče, kjer je okoli 30.000 ljudi gradilo ceste. Le redki so poskušali pobegniti, predvsem zaradi odmaknjene lokacije in neusmiljenega okolja.

Zaradi snežnega viharja so nekoliko zašli in pristali na pobočju bližnje gore Kholat Syakhyl, kar v jeziku tamkajšnje etnične skupine Mansi, ki naseljuje to območje, pomeni "gora mrtvih". 1. februarja so tako prispeli na usodni prelaz, kjer so postavili šotore za prenočitev. 

V bazo naj bi se vrnili 12. februarja, a ko na ta dan niso prispeli, ni bil začuden nihče. Domnevali so, da jih je zadržalo slabo vreme. A teden dni kasneje je njihove družine začelo skrbeti in univerza je poslala reševalno ekipo prostovoljnih študentov, kasneje pa je na pomoč priskočila še vojska. 

Med študenti, ki so jih iskali, je bil tudi danes 80-letni Mikhail Šaravin. Za BBC pripoveduje, kako so jih na območje odpeljali s helikopterji, nato pa so se razdelili v več skupin in začeli z iskanjem. "Prehodili smo okoli 500 metrov, ko sem na levi zagledal šotor, bil je delno prekrit s snegom." V šotoru je zagledal odeje, oblačila, zemljevide, škornje, denar in stekleničko alkohola ter hrano. Vse skupaj je bilo po njegovih besedah videti, kot da so pripravljali večerjo. Nato je opazil, da je bil šotor prerezan od znotraj, kot da bi nekdo skušal zbežati ven. Nato je naletel na nekaj še bolj nenavadnega. 

Pred šotorom so bile zamrznjene stopinje več ljudi, videti je bilo, kot da so bili obuti zgolj v nogavice ali celo bosi. Stopinje so se po nekaj metrih končale. Šaravin in drugi so se začeli spraševati, zakaj bi študenti na –20 stopinjah Celzija zapustili šotor, oblečeni zgolj napol in morda celo bosi.

Naslednji dan, 27. februarja, so našli prvi dve trupli. "Približali smo se cedri in približno 20 metrov stran smo zagledali rjavo liso. Ko smo prišli bližje, smo videli dve trupli, ki sta ležali tam. Roke in stopala so bili rdeče-rjave barve," je novinarki BBC povedal Šaravin.

Odkrili so posmrtne ostanke Jure Dorošenka in Jurija Krivoniščenka. Oba sta bila zgolj v spodnjem perilu.

Naslednjega dne so odkrili Igorja Djatlova. Bil je oblečen, a brez čevljev, v snegu je ležal z obrazom navzdol. Blizu je ležala Zinaida Kolmogorova in iz položaja njenega telesa je bilo videti, kot da se je obupano poskušala splaziti navzgor proti šotoru. Na njenem trupu je bila dolga modrica.

Oblasti so sprva menile, da so študenti umrli zaradi podhladitve, a nekatera najdena trupla so imela poškodbe, ki jih sneg in mraz pač ne povzročita.

Rustema Slobodina so našli 5. marca s počeno lobanjo. Od vseh je bil najbolj oblečen, na sebi je imel štiri pare nogavic, dvoje hlač, en čevelj. Njegova ura se je ustavila ob 8.45.

Šele maja, ko se je sneg stalil, so odkrili preostala štiri trupla. Thibeaux-Brignolle je imel zlomljeno lobanjo, Kolevatov je imel rano za ušesom in nenavadno zvit vrat. Ljudmila Dubinina in Semjon Zolotarjov sta imela več zlomljenih reber. Obema so manjkale oči, Ljudmili pa tudi jezik.

Tedaj 12-letna mlajša sestra Igorja, Tatjana, ni odšla na pogreb, starši so menili, da je bolje, da ostane doma. A videla je fotografije brata v krsti: "Bilo je grozno. Videti je bil popolnoma drugače kot običajno. Mama je rekla, da ga je prepoznala samo zaradi vrzeli med zobmi. Njegovi lasje so bili sivi," se spominja za BBC šest desetletij kasneje.

Starši umrlih študentov so menili, da so njihove smrti nekako povezane z vojsko: "Kaj se je tam dogajalo, ne ve nihče. Družinam so rekli: ’Nikoli ne boste izvedeli, nehajte spraševati.’ Ničesar nismo mogli storiti. V tistih časih, če so ti ukazali, da bodi tiho, si utihnil," še pravi Tatjana.

Da so študenti umrli zaradi podhladitve, zaradi skrivnostnih poškodb, nihče pravzaprav ni verjel.

V času njihovih smrti so številni s prstom pokazali na etnično skupino tam živečih Mansov. Nikolaj Anjamov je pomagal pri iskanju tedaj še pogrešanih študentov, njegov sin Valerij leta kasneje za BBC priznava, da so bili sovjetski preiskovalci sprva prepričani, da so študente ubili Mansi: "Veliko ljudi so aretirali, ženska iz sosednje vasi je pravila, da jih je tajna policija mučila. Ne vem, ali je to res, a vem, da so jih zasliševali več tednov." A kakršnih koli dokazov niso nikoli našli, sumi pa po vseh teh letih ostajajo. Knjiga iz leta 2015 tako nakazuje, da naj bi lovci opravljali skrivnostne rituale, ko so naleteli na skupino – a te navedbe Valerij zavrača: "Če bi bil kdorkoli od nas vpleten v ta zločin, bi vsi končali v zaporu. V tistih časih so ljudi usmrtili brez sojenja."

Ena izmed številnih teorij, ki se je pojavila že v tistem času, je bila tudi, da so študenti zatavali v nekakšne tajne vojaške preizkuse: "Krste so bile odprte, koža na njihovih obrazih je bila nenavadne barve, barve opeke," pripoveduje Juri Kuntsevič z uralske univerze. "Tega v časopisih niso omenjali, a vsi so govorili o tem. Mislili smo, da gre za nekakšno državno skrivnost." Sam verjame, da so bili študenti žrtve tajnih vojaških preizkusov. In ni osamljen v svojem prepričanju, da so celotni primer oziroma kaj se je resnično zgodilo, oblasti prikrile. Oleg Arkhipov, ki je o skrivnosti na Djatlovem prelazu napisal več knjig, je skozi leta naletel na številne zanimive dokumente, predvsem od Leva Ivanova, ki je leta 1959 preiskoval primer, nato pa ga nenadoma opustil zaradi pritiskov nadrejenih. Dokumenti med drugim pričajo o tem, da naj bi bile poškodbe žrtev skladne s tem, da jih je zadel nekakšen val, ki nastane po eksploziji. V zasebnih dnevnikih Ivanova, ki jih je Arkhipov dobil po njegovi smrti, pa je med drugim zapisano, da naj bi na oblačilih študentov našli sledi radiacije.

Tiste noči naj bi na nebu videli tudi nekakšne ognjene krogle, kar še spodbuja teorijo o vojaških preizkusih. 

Skupno so v šestih desetletij našteli 75 različnih teorij, kaj se je dogajalo 1. februarja 1959 globoko v uralskem gorovju, zakaj so mladi študenti izrezali svojo pot iz šotora, pobegnili pomanjkljivo oblečeni, kaj je povzročilo skrivnostne poškodbe. A vsaka od teorij ima svoje pomanjkljivosti in nobena ne pojasni vseh okoliščin smrti.

A morda je bila najbolj preprosta razlaga za določene okoliščine spregledana. Da so se znotraj skupine sprli, manjkajoče oči in jezik bi lahko pripisali živalim, truplo je vendarle tam ležalo več mesecev, preden so ga našli. Novinarka Natalija Varsegova tako ne verjame, da so smrti povezane z ekstremnih vremenom ali vojaškimi preizkusi: "Če bi bili ubiti v eksperimentu, vojska nikoli ne bi dopustila, da jih iščejo običajni civilisti, prijatelji in študenti. Težko si predstavljam, da so jih ubili, nato pa njihova trupla raztresli po pobočju. Enemu od vojakov bi zagotovo nekaj ušlo, nekdo bi v pijanosti kaj rekel. Živimo v državi, kjer nihče ne more zadržati skrivnosti," je prepričana.

Rezultati nove preiskave naj bi bili sicer znani v letošnjem letu.