Bi človek preživel pot na Mars? 10 moških preležalo 10 dni

"Vznemirjen sem, veliko se dogaja, veliko ljudi 'skače' okoli, čaka me biopsija, jutri pa seveda vstajenje." Tako je svoje občutke na 10. dan ležanja v bolnišnici strnil Žiga, eden od desetih prostovoljcev, ki so se vključili v projekt Bed rest – SBI 2019. Znanstveno-raziskovalno središče (ZRS) Koper je namreč skupaj z italijanskimi partnerji raziskovalo vplive simuliranega bivanja v vesolju na človeško telo. V projektu je sodelovalo 10 moških prostovoljcev, ki so 15 dni preživeli v izolski bolnišnici, od tega so morali 10 dni preležati.

Žiga se je na razpis prijavil iz želje, da bi bil vsaj tako del znanstvenega preboja. "Nisem raziskovalec, nisem astronom ali astronavt, znam pa ležati. Čez 30 let, ko bomo šli na Mars, bom pa lahko rekel, tu sem pa jaz pomagal," je poudaril. In kakšen je občutek, ko po desetih dneh lahko spet stopiš na noge? Zelo dober, so se strinjali udeleženci, ki so izkušnjo "bed resta" že opravili. 

Projekt se je začel 26. avgusta, vsak dan pa sta se ulegla po dva preiskovanca in nato po preteku 10 dni po dva tudi znova vstala iz postelje. Za nemoteno izvajanje študije so vsak dan skrbeli po trije dežurni raziskovalci ZRS Koper – profesor in dva asistenta – ter zdravstveni tehniki iz Splošne bolnišnice Izola. Vse skupaj je pri raziskavi sodelovali 56 raziskovalcev in predstavnikov zdravstvenega osebja. 

Bistvo študije je preučevanje kazalcev mehanizmov, ki bi človeku omogočali, da bi lahko šel na Mars. "Danes namreč ni več težava v tehnologiji, s katero bi prišli na Mars, težava je, kako naj bi človek tam preživel. Mislim, da bomo morali prilagoditi okolje in izmisliti intervencije, ki nam bodo vzpostavile težnost v breztežnosti in potem bomo lahko šli tja," je dejal direktor ZRS Koper Rado Pišot, sicer eden od kooridinatorjev projekta, ki so ves čas bdeli nad njegovim izvajanjem.

Kako je potekala študija?

Bed rest študija je potekala v Splošni bolnišnici Izola. Njihov edini pogoj je bil, da zaradi študije ne bi trpeljo njihovo delo. Prejšnje bed rest študije pod okriljem ZRS Koper so potekale v Ortopedski bolnišnici Valdoltra. 

Izolska bolnišnica je raziskovalcem odstopila celoten oddelek za otorinolaringologijo, ki so ga zato začasno premestili drugam. Znanstveniki so na oddelku vzpostavili skeletno-mišično, srčno-žilno in nevro-kognitivno enoto. V teh enotah so vsak dan med 7. in 22. uro na 15 minut izvajali meritve in teste na prostovoljcih. 

Preiskovance so testirali pred začetkom 10-dnevnega ležanja in nato po vstajanju. Vsak dan ležanja so jim odvzeli tudi vzorce krvi, sline in urina. V tem času pa so na vsakem preiskovancu opravili tudi mišično biopsijo, so pojasnili na ZRS Koper. "Presenetilo me je, koliko malo časa imamo. Pomisliš, da boš v desetih dneh ležanja veliko naredil, da bo veliko časa, ampak gre ekspresno hitro mimo. Veliko so se nam posvečali, veliko testov je bilo," je svojo izkušnjo s testiranji strnil Žiga. 

Deset dni ležanja ni dolga perioda, razen za same preiskovance, "tako da se ne pričakujejo spremembe na vidni, zaznavni ravni. Te spremembe bodo morda zelo velike na molekularni ravni. Cilj tega je prepoznati zgodnje znake propadanja, se pravi kaskado sprememb na človeku, ki se dogajajo na različnih ravneh in vodijo v večje spremembe. Ko bomo enkrat to vedeli, bomo vedeli tudi, kako to preprečiti v prihodnje," je dodal eden od koordinatorjev projekta Boštjan Šimunič, sicer predstojnik Inštituta za kineziološke raziskave ZRS Koper

"Vzorce smo preparirali in shranili v ustrezno okolje (–20 do –80 stopinj Celzija) za kasnejše podrobne obdelave in analize. V tekočem dušiku in suhem ledu so vzorci pripravljeni tudi za transport. Priprava na študijo je trajala več kot leto dni in sedaj računamo, da bomo potrebovali še najmanj dve leti za analize in vse objave," je pojasnil Pišot.

Takšne raziskave, čeprav se morda zdijo nezahtevne, se morajo izvajati v bolnišnici, poudarja Šimunič. Poskusi, ki jih delajo in samo ležanje, namreč lahko ogrožajo zdravje. "Vse mora biti nenehno pod zdravniškim nadzorom. V SBI imajo tudi zelo dobre aparature in tista, ki jo lahko izpostavim, je magnetna resonanca, ki ima tri tesle. To  so take jakosti, da nam omogočajo izvajati zelo poglobljene analize z zelo veliko ločljivostjo slik, na katerih lahko vidimo spremembe na mišični ali možganski ravni," je dejal Šimunič. 

Odgovorni zdravnik študije je bil predstojnik oddelka za kirurgijo Splošne bolnišnice Izola Mladen Gasparini. Ta je z ZRS Koper pri bed rest študijah sodeloval že v Valdoltri. "Rezultati šele prihajajo in jih zbiramo, tudi preiskovanci niso povsem enaki tistim, ki so sodelovali v Valdoltri, saj je tokratna skupina izbrancev drugačna, z drugačnimi testi. Gotovo pričakujemo zanimive rezultate, ki bodo lahko aplicirani na naše paciente. Namreč, vemo, da v bolnišnici večina pacientov odleži v času svojega bivanja, zato z nestrpnostjo pričakujemo te rezultate," pravi Gasparini.

Ugotovitve bodo koristile tudi na Zemlji

Projekt je financirala italijanska vesoljska agencija. "Njegov cilj je preučiti nove biomarkerje za razumevanje, kako se spreminja telo med neaktivnostjo. Ti biomarkerji bodo pomagali pri zgodnji diagnozi sprememb v telesu med hospitalizacijo in dolgotrajno nedejavnostjo," je pojasnil Marco Narici, eden prvih nevrofiziologov s področja vesoljske medicine v Evropi, vodja projekta v SBI in glavni raziskovalec Univerze v Padovi.

Obseg meritev so italijanski znanstveniki, ki sodelujejo s slovenskimi, v preteklosti že večkrat razširili. "Zdaj lahko preučujemo tako žilno kot tudi mitohondrijsko funkcijo, kar je v primerjavi s prejšnjim delom velik napredek," pa je dejal Bruno Grassi, profesor fiziologije na Medicinski fakulteti univerze v Vidmu in vodilni pri projektu iz videmske ekipe. 

Čeprav bodo njihove ugotovitve pomenile korak bliže človekovemu bivanju na Marsu, pa bodo uporabne tudi na Zemlji. Glavni namen projekta je bil ugotoviti zgodnje znake odzivanja telesa ob ničelni gravitaciji, kar so na preiskovancih simulirali z ležanjem v postelji. To pa bo lahko pomagalo tudi pri boljšemu razumevanju o tem, kaj se dogaja v telesih pacientov po operacijah, ki morajo veliko časa preležati. 

Ugotovitve pa bodo lahko povezali tudi s procesih, ki se dogajajo v naših telesih zaradi vse pogostejšega sedečega življenjskega sloga. Ljudje namreč v povprečju presedimo najmanj osem ur na dan, gibalno neaktiven človek tudi 10 do 12 ur na dan. "Če nekdo sedi 40 minut, se v telesu že začnejo sprožati določeni mehanizmi, ki škodijo mišicam in srčno-žilnemu sistemu. Ko vstanemo, se to izniči. A ker danes ljudje vedno več časa sedijo in so periode sedenja vedno daljše, se kažejo podobni učinki, kot če bi se starali ali bili v breztežnosti, ampak je tam to veliko bolj agresivno," je pojasnil Pišot.