Ste anticepilka? 'To je, kot bi me vprašali, ali sem vegetarijanka. Nisem.'

Kako vidite funkcijo predsednika države, v čem je njena največja moč?

Največja moč predsednika je v njegovi besedi, njegovi moralni avtoriteti. Drugače pa, kaj pomeni, da je predsednik varuh ustavnega reda in da mora delovati v interesu slehernega državljana? To pomeni, da se mora oglasiti vedno, ko vidi, sliši, opazi kakršno koli kršenje ustave, osnovnih človekovih pravic in kadar vidi, da se v državi dogaja kaj, kar ni v interesu državljanov.

Bi razširili pristojnosti predsednika države?

Zdi se mi, da je skoraj nujno, da te pristojnosti razširimo. Če je v vojnem času predsednik tudi vrhovni poveljnik vojaških sil, je nujno, da je tudi v mirnih časih bolj vključen kot samo častno ali protokolarno. Prav bi bilo, da bi imel več besede, če drugega ne, da bi bil bolj vključen v izbiro.

Na katerih področjih?

Obvezno mora biti vključen povsod, kjer je tudi sedaj, ampak bolj kot mrtva črka na papirju. Nujno bi moral imeti zadnjo besedo pri varovanju ustavnega reda – torej pri izbiri ustavnih sodnikov, izbiri protikorupcijske komisije, varuha človekovih pravic, pri sodnem svetu in vseh teh državnih strukturah, kjer dejansko ima pristojnosti na papirju, ampak se ne izvajajo dosledno.

Ste neizkušen obraz v politiki. Kdo je vaš politični vzornik?

Biti neizkušen je včasih dobro, včasih slabo. Nimam nobenih nahrbtnikov iz preteklosti in jasno je, da ne morem prispevati k nikakršni delitvi, ki je značilna za Slovenijo. Kot svojega velikega vzornika pa bi izbrala dr. Janeza Drnovška. Zdi se mi, da je edini, ki je bil zmožen preseči tista trenutna razpotja in razdeljenost Slovencev.

V zadnjih dveh letih smo bili priča številnim razprtijam med koalicijo in opozicijo. Kako bi vi ravnali kot predsednica, če bi se država znašla v neki takšni politični krizi?

Ravno zato, ker nimam bremen, bi ravnala tako, kot sicer ravnam v svojem poklicu. Pri meni se nikoli ne čuti pristranskosti, zdravnik mora delovati v interesu vseh, prav tako kot predsednik – ne glede na to, kaj so njegova intimna ali politična prepričanja. Vedno moraš ravnati s stališča, da smo si vsi enaki. Tu sta si funkciji zdravnika in predsednika precej podobni.

Je trenutno v državnem zboru kakšna politična stranka, s katero ne bi želeli sodelovati?

To ni mogoče. Z vsemi moraš sodelovati. Zakaj pa ne? Poleg tega ima vsaka stranka nekaj, zaradi česar menim, da se me ne da spraviti v neko matriko – v nekaterih delih se strinjam z enimi, v nekaterih z drugimi. Mislim, da je to zdaj že postalo jasno in da morda s tem koga tudi spravim v zadrego.

Bili pa ste na protivladnih protestih, ki so bili uperjeni proti takratni koaliciji. Bi kot predsednica znali sodelovati s koalicijo, ki je na nek način pognala ljudi na ulice?

Spremenila bi gledišče. Na protestih sem bila za svoj narod, za svoje sodržavljane, za svoje prijatelje. Bila sem proti ukrepom, proti dejanjem, ki so jih izvajali, ne proti osebam. Na proteste bi šla izključno glede na vsebino, ne zaradi oseb.

Predsednik Pahor je kar nekaj naporov vložil v to, da bi Slovenci dosegli spravo. Kako blizu sprave se vam zdi, da smo, in kaj bi vi storili za to, da bi se Slovenci spravili?

Protokolarne obveznosti, ki jih je namenil spravi – obiskovanje teh nekih dogodkov, obojestransko polaganje vencev na eno in na drugo stran, da je šel k maši ... to se mi sicer zdi lepo, ni pa dovolj. V resnici je potrebno ustvariti okolje, kjer je diskusija bolj tvorna. Verjetno bo moralo priti do opravičila in sprave na enem drugem nivoju, ne več samo na častnem ali protokolarnem.

Vi bi se udeleževali vseh dogodkov?

Poskušala bi se uravnoteženo udeleževati enih in drugih.

Komu bi podelili prvo jabolko navdiha, nagrado, ki jo je vpeljal aktualni predsednik?

Jabolko navdiha me spominja na osnovno šolo, kjer je tisti, ki je dobil že neko nagrado, potem dobil še pohvalo, tako da je bil nekdo dvakrat nagrajen, nekdo pa ni bil, pa se je ravno tako trudil. Mene poleg teh, ki že imajo medalje, nagrade in priznanja, navdihujejo navadni ljudje. V teh treh kriznih letih sem opazovala prodajalko, ki je imela mnogo težav, delala je, se borila z maskami, ukrepi, doma je imela morda otroka, en računalnik, ni imela varstva, morda se je morala z avtobusom voziti z obrobja, pa se mi je vseeno vedno nasmehnila. Mene taki ljudje navdihujejo. Zaslužila bi si pohvalo, jabolko navdiha.

Pri kandidaturi vas je podprla stranka Resnica, pomagala vam je tudi zbirati podpise podpore ... Kaj ste stranki obljubili v zameno za pomoč pri kampanji?

Stranki nisem obljubila popolnoma nič. Nikoli nisem bila članica stranke in nikoli niso od mene ničesar zahtevali. V resnici sem imela eno tako idejo, da bi združila vse stranke, ki niso prišle v parlament, imajo pa neko skupno točko. Vsi so bili nezadovoljni z ukrepi, korupcijo, z vsem, kar se je dogajalo. Imela sem torej neko naivno idejo, da bi nas združila, da bi nas videli kot resne igralce na političnem prizorišču. Pa zdaj vidim, da to ni lahka naloga, da je naivno. Resnica pa mi je ves čas stala ob strani, zato do te stranke čutim neko simpatijo, kar je tudi človeško.

Pravite, v znanost se ne verjame, v znanost je treba dvomiti. V kaj pa vi verjamete? V boga? Ste verni?

Zagotovo imam neka svoja intimna verovanja. Ampak znanost ni ena od mojih ver. Znanost mora biti izven dogme. Znanost je nekaj, kar moramo ves čas preverjati. Če pogledamo zgodovino, pa govorim samo o medicinski znanosti, se je marsikaj, za kar smo včasih verjeli, da je 100-odstotno pravilno, izkazalo kot nekaj, kar ne drži. Nekatere trditve smo ovrgli, nekatere smo na novo odkrivali ... Znanost je treba ves čas analizirati, preverjati, vanjo dvomiti, če hočete. To je prava znanost.

V kaj pa verjamete?

V življenje, človeka in naravo.

Če bi se pojavil nov virus, ki bi se hitro širil in jemal življenja, kako bi ravnali? Videli smo nek model odzivanja, kako pa bi se odzvali vi? Komu bi zaupali vodenje epidemije, kateri instituciji?

Bolezni vedno jemljejo življenja. V veliki meri so to okužbe. To zdaj ni bila prva okužba, ki jo poznamo, da jemlje življenja, v zgodovini tega poznamo veliko. Pa ne gre le za respiratorne okužbe, tudi v ginekologiji imamo vrsto bolezni, ki so množično jemale življenja – gonorejo, sifilis, v novejšem času HIV ... Poznamo tudi tiste, ki ubijajo na dolgi rok, humani papiloma virus povzroča raka materničnega vratu in podobno. Teh bolezni je bilo vedno dovolj, dovolj, da so vzele velik odstotek življenj.

Ampak to nikoli ni zahtevalo takšnih ukrepov, kot smo jih videli tokrat. Zdelo se mi je, kot da je v trenutku medicina, ki smo jo poznali do zdaj, umrla, kot da je ni bilo. Ne glede na to, če znamo bolezen zdraviti ali ne, bi bilo nujno zgodnje zdravljenje in hitro ukrepanje. To velja za vse bolezni. Predstavljajte si, da bi za raka rekli, ne bomo ga še operirali zdaj, ko je še majhen, bomo počakali, da zraste. Ne, za vse bolezni velja enako. Tako za okužbe kot vse ostalo je bistveno zgodnje zdravljenje.

Tukaj se je pa zgodilo ravno nasprotno. Zdelo se je, kot da je bilo onemogočeno kakršno koli zdravljenje simptomov, če že ne bolezni, ki smo ga uporabljali pri vseh virusnih okužbah doslej – zbijanje temperature, zdravljenje osnovnih bolezni, lajšanje dihanja, preprečevanje krvnih strdkov ... Vse to v medicini poznamo.

Pa še nekaj se je zgodilo. Z odlokom so mesec po najhujšem izbruhu, ki naj bi terjal nešteto življenj, prepovedali zdravila, ki jih v medicini normalno uporabljamo. Kako je bilo to mogoče? Za hidroksiklorokin je bilo znano iz okužb sars-1, koroni podobne okužbe, da dobro deluje za zgodnje zdravljenje. Pa je bil z odlokom prepovedan. Ne zato, ker je škodljiv, ker ne bi pomagal, ampak ker naj bi ga zmanjkalo za paciente z revmatoidnim artritisom. To je kronična bolezen, ki zahteva dolgotrajno zdravljenje. Tukaj pa je šlo za hipno pomoč, za zgodnje zdravljenje najhujših primerov, žrtev, ki so jih napovedovali v tisočih in tisočih.

Vi torej k reševanju ne bi pristopili z omejevanjem gibanja ...

Seveda bi. Vedno smo poznali karantene, ampak te so veljale za bolne. Nikoli nismo cele razrede otrok pošiljali v karanteno. To so bili meseci in meseci, ko so bili otroci doma zaprti. Vse, kar smo doslej vedeli o zdravem življenjskem slogu, je postalo nepomembno. Zdrav življenjski slog ne pomeni, da zdrav človek sedi doma na kavču. Imeli smo tudi celo goro prebolevnikov, kajti že v prvem valu je veliko ljudi bolezen prebolelo. To so ljudje, ki bi lahko mirno ostali v službi. Vsaj za zdravnike to velja. Saj mi zdravniki smo vedeli, kaj je riziko poklica. Vedno smo delali z bolnimi, nikoli se bolnih nismo bali, prav tako smo vedno imeli higienske ukrepe, ki so preprečevali širjenje okužb. Nikoli niste pričakovali, da boste zboleli pri zdravniku, nobena ženska ni mislila, da bo dobila HIV v naši ambulanti.

Na eni od okroglih miz ste se navezali na Martina Krpana. Rekli ste, da so "mali švercarji" vedno reševali življenja. Se s tem še vedno strinjate?

Kadar je represija prevelika, ne more biti drugače, kot da ljudje kršijo represijo, ki nima repa in glave. Ljudje so pametni. Iz vseh ljudi ne morete narediti takšnih, ki nimajo svoje pameti. Martin Krpan je slovenski junak, ki je v soli tihotapil orožje, in on je junak slovenskega naroda, pa ni bil drugega kot "švercar".

Veste, jaz sem iz sistema, ko smo še imeli represijo in vse vrste restrikcij – redukcije elektrike, nismo mogli voziti avtomobila na parni ali neparni dan zaradi energetske krize, v trgovini ni bilo pralnega praška ... Moja mama seveda ni bila "švercarka", želela pa je, da smo otroci oprani. Pa smo pač šli po prašek čez mejo. To iz človeka ne naredi zločinca. Ljudje se morajo znajti. Kreativnost zmanjšuje strah. Če je človek kreativen, se v vseh razmerah znajde, to je za pričakovati. Zato pravim, da so "mali švercarji" junaki. Saj oni ne naredijo kaznivega dejanja.

Pa če bi to prenesli na državno raven. Malo korupcije ne škodi?

Ne! To pa ne! Korupcija je pa nekaj drugega, na drugih nivojih. Švercanje ni korupcija. Je pa korupcija v Sloveniji že skoraj legalizirana, zažrla se je v vse pore, v zdravstvo, v politiko, gospodarstvo. To pa niso junaki današnjega časa. Junak je tisti, ki je preživel družino. Imam soseda, ki so jima zaprli lokal, pa sama skrbita za otroke, plačujeta položnice. Sredstva, ki sta jih dobila od države, pa seveda niso bila zadostna.

Pereči temi, kjer je veliko različnih mnenj, sta tudi umetna prekinitev nosečnosti in evtanazija. Kakšno je vaše stališče?

V ustavi jasno piše, da ima ženska pravico do odločanja o rojstvu otrok. Potem je jasno, da je njena pravica tudi, da se odloči, ali bo nosečnost zadržala ali ne. Ko neko pravico uzakonimo, je v širši uporabi, ko jo prepovemo, pa prepovemo vsem. Prepovemo na primer tudi splav pri večjih anomalijah ploda, po posilstvu ... Zelo veliko je teh umetnih prekinitev, ki imajo mesto v družbi, in če bomo začeli posploševati in proti temu voditi kampanjo, potem bo to neskladno z ustavo.

Evtanazija je pa drugo področje, tukaj se pa moramo vprašati povsem druge stvari. Ne, kako bi mi končali življenje nekoga, ki je v terminalni fazi bolezni in ki trpi, ampak se moramo vprašati, kaj narediti, da bo tako življenje še vedno dovolj vredno, da ne bo trpel. Se pravi, da zmanjšujemo bolečine, osamljenost in strah. Paliativa je zame prepotrebna veja medicine. Življenje ima svoj začetek in svoj konec, ampak zdravniki nikoli ne smemo ponuditi smrti, do konca moramo braniti življenje.

Obstajajo pa najbrž ljudje, ki se jim ne da olajšati trpljenja ob koncu življenja?

Ne vem, ali se jim res ne da. Od primera do primera. Mislim, da so nujni pogovori o tem, nujno je zbrati strokovnjake s tega področja in o tem razpravljati. Mi se v družbi tako zelo bojimo smrti in tako zelo bojimo trpljenja, da je to idealna tema za manipulacijo z ljudmi. In ravno ob teh temah, ki so tako skrite, smo kot otrok, ki se boji teme. Če nečesa ne vidiš, ne poznaš, ti vzbuja tako velik strah, da nekdo, ki se s tem ukvarja, lahko na veliko manipulira. Je pa umiranje del življenja.

Bi kot predsednica države vso svojo pozornost usmerili v zdravstvo?

Mislim, da sta dve zelo pomembni področji. Eno je reševanje energetske krize, takoj na drugem mestu pa je zdravstvo. Energetska kriza se mi zdi zelo akutna. Izjemnega pomena je, kako bomo razumeli dejstva te krize, ker je od tega odvisno, kako jo bomo reševali. Kakršno koli goljufanje z dejstvi vodi v katastrofo. Enako velja za krizo zdravstva, ki se še ni končala. Temu bi posvetila največ pozornosti. Kako jo reševati z najmanj škode za ljudi. Jaz sicer nekoliko z rezervo gledam na zeleno agendo, ker jo je nemogoče uvajati tako hitro.

Del javnosti vas dojema kot anticepilko. To drži?

To je res nalepka, ki se ji še sama čudim. To je, kot bi me vprašali, ali sem vegetarijanka. Nisem. Ne jem pa mačk, podgan, psov. Morda sem imela celo več cepljenj kot ostali ljudje. Še avgusta 2019 sem se po stari veri v medicino cepila proti ošpicam, saj mama ni našla moje cepilne knjižice, ker k meni hodijo nosečnice – v veri, da jim ne morem prenesti virusa. Danes razmišljam povsem drugače. Tukaj ne gre za cepljenje samo. Gre za to, da je šlo za novo tehnologijo in za poskus. Prav tako so skrivali dejstva in ljudi prisiljevali, da so sprejeli udeležbo v poskusu, pri čemer pa niso bili obveščeni, da sodelujejo v poskusu. Ni se spremljalo podatkov o tem, kakšni so rezultati poskusa. Nič ni bilo storjeno po principih helsinške deklaracije in nürnberškega kodeksa, niti Hipokratove prisege. Sama sem zagovornica poskusov in študije v medicini, saj sem rekla, da je treba znanost preverjati in analizirati, ampak mora pa biti po načelih.

Cepljenje sicer ni bilo obvezno, kdor se ni želel cepiti, se je lahko držal drugih ukrepov.

To je res, ampak vedno je potrebna transparentnost. Mogoče ni bilo direktno rečeno, da se je obvezno cepiti, je bila pa prisila na drugačne načine. Učenci so bili siti stalnega testiranja, niso se mogli odpeljati s sredstvom javnega prevoza, ljudje so bili siti sedenja doma, da niso mogli potovati, od nekaterih so to zahtevali v službi ... Vsi so pričakovali, kaj vse bodo kazni. Bile so "mehke prisile". Danes redki rečejo, da so se cepili zaradi lastnega zdravja, ampak ker so "imeli dovolj".

Predvsem je bila pa pri nas v Sloveniji kultura strahu. Nekateri so se bali bolezni, nekateri cepiva, to je bilo eno samo brezmejno ustrahovanje. To, da blažimo strah, pa ni nujno varnost, to lahko samo še podaljša agonijo.

Če pustimo ob strani zdravstvo, kako ocenjujete vladne ukrepe za omejevanje draginje?

Draginja je samo posledica preteklih dejanj. Nekje se morajo poznati vsa zaprtja družbe, zadolževanje ... Če pogledate položnice, boste videli, da imajo ljudje bolj prazne žepe, manj denarja in ne vem, če so ti ukrepi njim v prid.

Obetajo se nam trije referendumi. Kako boste glasovali?

Vsa tri vprašanja so izjemno težka in mislim, da je sam način, kako jih rešujemo, z referendumom, napačen. O vsakem bi se pa odločala drugače. Ko gre za zakon o dolgotrajni oskrbi, moram reči, da se mi zdi, da je razumljen populistično. Predlog je dober, ampak izvršilna oblast je prosila za daljši rok, da zagotovi finančna sredstva, kadre. Meni se zdi, da mora imeti vsaka vlada pravico, da ve, kako bo izvršila zakon, ki je bil sprejet hitro in brez širokega konsenza. Ker pa se je ljudem težko poglobiti in razumeti, kaj so pasti tega zakona, se bodo na referendumu vedno odločali glede na to, kdo ga je predlagal, sledili bodo svojim idolom. Zato sem načeloma proti načinu, kako bi to izvedli. Podprla bi torej trenutno oblast, naj ima čas zagotoviti finančna sredstva.

Pri zakonu o RTV se mi zdi, da so se prenaglili in ne prinaša sprememb, ki bi si jih jaz želela, da se torej politika ne bi vmešavala v javni zavod RTV. Več organov bi združili v enega, ki pa ne prinaša toliko sprememb, da bi lahko rekla, da se politika ne vmešava. Člani programskega sveta ostajajo politični, morda le druga opcija. V tem primeru torej ne vidim velike izboljšave.

Kar se pa tiče zakona o vladi, pa se sama nagibam k temu, da je ministrstev preveč. Ampak če pa izvršilna oblast meni, da jih potrebuje 20 namesto 14, ji moramo pustiti proste roke, če smo ji dali mandat.

Kam bi se morala Slovenija umeščati geopolitično znotraj EU in katera velesila je vam najbližje – ZDA, Kitajska ali Rusija?

Mislim, da mora Slovenija najprej pridobiti nekaj, za kar se borimo že vso svojo zgodovino – lastno suverenost, preden se spet odločimo, da gremo pod nek čevelj. Pod enim smo že. Smo člani EU, Nata, zavezništev ... Preden dobimo svojo lastno suverenost nazaj, se ne bi odločala, kam bi se obrnila. Ne. Samo samostojen človek ali pa samostojna država lahko enakopravno sklepa zavezništva.

Bi izstopili iz EU in Nata?

To je težko vprašanje, ker so o tem odločali ljudje na referendumu. Referendumska vprašanja morajo biti pravilno izpeljana. Dejansko smo del suverenosti predali mednarodnim organizacijam, za katere smo verjeli, da ščitijo in verjamejo v demokracijo in temeljne človekove pravice in svoboščine. Žal se v današnjem času ne izkazuje, da bi EU še zagotavljala to, kar zahteva naša ustava.

Za Nato pa bi rekla enako. Rekli smo, da se bomo pridružili vojaški sili, ki bo ščitila neke vrednote, ki so enake vrednotam Slovenije – tujega nočemo, svojega ne damo. Da se ne bomo pridruževali agresorskim napadom na druge države. Pa se žal ni tako zgodilo. Poglejte Libijo. Z namenom širjenja demokracije in človekovih pravic so prišli v Libijo in jo zapustili. Pa so tam pustili demokracijo, svobodo in človekove pravice? Ne, na žalost sem ravno prebrala, kako se tam trguje s sužnji. Pa to ni edini primer.

Torej ne podpirate vključevanja Ukrajine v Evropsko unijo in Nato?

Ne, to bi bilo nevarno. Potem bi bili avtomatično v vojni, jaz pa se zavzemam, da nismo v vojni.

Rekli ste, da se vsaka vojna konča za pogajalsko mizo. Kako bi za pogajalsko mizo spravili Vladimirja Putina?

Z diplomacijo. Bili smo že v Kijevu, šla bi do Moskve in delala bi v tej smeri, z namenom iskanja prijateljev, opozarjanja in predvsem ne bi po nepotrebnem silila v situacije, kjer vzpodbujamo vojno. Jasno bi se opredelila proti vojni in iskala bolj miroljubne rešitve.

So za vas meje suverene države nedotakljive ali bi morala Ukrajina Rusiji prepustiti Krim in štiri pred kratkim priključene regije?

To je izjemno dolga zgodba in Slovenija ne obravnava vseh držav z enakimi vatli. Mislim, da velja, če smo priznali samostojno Kosovo, ker so tako odločili na referendumu, da je prav, da podpremo vse, ki se za to samostojno in suvereno odločijo. Ampak vem, argument proti bi bil, na Kosovu niso bili napadeni. Mislim pa, da se ne smemo ozirati na zunanje faktorje, mi moramo zagovarjati za vse enake vatle, če se narod tako odloči. Je pa to dolga zgodba, vanjo smo se vključili pozno, vleče se vsaj od 2014, in če naši mediji o tem niso poročali, ne pomeni, da se tam ni dogajalo nič.

Če bi bili predsednica, katero sosednjo državo bi obiskali najprej?

Hrvaško. Imamo skupno zgodovino in še vedno nerazčiščene meje, kajti arbitražni sporazum je mrtva črka na papirju, in to je potrebno nekako premakniti naprej. Pomembno je, da imamo s sosedi dobre odnose, predvsem s Hrvaško.

Bi se zavzemali za uveljavitev arbitražne razsodbe?

Seveda. Vedno bi delovala izključno v dobrobit Slovenije in njenih državljanov.