'Klavnica' v Damasku: iskali podzemno etažo zaporniških celic, našli niso nikogar

Nekateri pred leti, nekateri pred desetletjem ali več. V skrivnostnem zaporu na obrobju glavnega mesta je izginilo ogromno Sircev. Zadnja dva dni, po padcu režima, so številni svojci upali, da bodo svoje najbližje zopet zagledali, a upanje je kmalu zamenjal obup. 

Okoli zaporniškega kompleksa, ki je zgrajen v obliki črke Y, se je zbralo ogromno ljudi, ki so skušali odpreti ogromna kovinska vrata, za katerimi pa so naleteli na prazne celice. Moški so, da bi našli in rešili jetnike, s kladivi, lopatami in vrtalniki tolkli po tleh in iskali skrivne prehode. Nekateri so iskali vir zvoka, ki naj bi prihajal iz podzemlja, a našli niso ničesar in nikogar. Pregledali so tudi električno napeljavo, da bi našli pot do morebitnih skritih podzemnih soban, znanih kot "rdeči oddelek". Ali podzemni prostori dejansko obstajajo, ni znano, poroča CNN. 

V stavbo je v nekem trenutku vdrlo več kot 100 ljudi, a namesto praznovanja sta prazne prostore zajela žalost in vzkliki razočaranja. V celicah so ležale odeje, posoda in kosi oblačil, na stenah so bila napisana imena nekaterih zapornikov, njihovi dokumenti pa raztreseni po dvorišču in kuhinji. Papirje so pograbili svojci, da bi med dokumenti našli podatke o tistih, ki jih pogrešajo. 

Pri iskanju so pomagali tudi pripadniki civilne zaščite, ki so bili prav tako zmedeni kot družinski člani zaprtih. Pred zgradbo je skupina moških začela vzklikati, naj pripeljejo upravnika zapora, na družbenih omrežjih pa so objavili pozive, naj se oglasijo vsi, ki imajo kakšne informacije o skrivnih celicah. 

"Če si pogledal na svetlobo, so te pretepli"

Med redkimi zaporniki, ki so jih uporniki rešili, potem ko so vdrli v zapor, je Firas al-Halabi. V ponedeljek se je skupaj z ostalimi iskalci vrnil v zapor, kjer so ga ljudje oblegali in spraševali o svojih svojcih. 

Sam je v zaporu preživel štiri leta, v celici je bil z 20 drugimi, za jesti je dobil četrtino hlebca in nekaj bulgurja – sušeno in grobo mleto pšenico. Zaradi slabih razmer je zbolel za tuberkulozo. Po njegovih besedah so ga mučili z električnim šokom. "Ko smo bili na dvorišču, so nas pretepali. Ko smo hodili na stranišče, so nas pretepali. Če smo sedeli na tleh, so nas pretepli. Če si pogledal na svetlobo, so te pretepli," je dejal.

Prvo leto, ko je bil v zaporu, so pazniki več dni klicali imena več sto zapornikov. Eden od paznikov mu je povedal, da gre za seznam za usmrtitve. Na nedeljo so ga izpustili, takrat je mislil, da sanja. 

Izginilo več kot 150.000 ljudi 

Med Asadovo vladavino, predvsem od leta 2011 naprej, ko so se začeli protesti, je že vsak namig na nestrinjanje z režimom lahko pomenil pot v zapor Saydnaya, iz katerega so se enkrat, ko so v njem pristali, izvili le redki. Od tega leta je v Siriji izginilo ali bilo prijetih več kot 150.000 ljudi, zgodbe več deset tisočih pa so se končale prav v omenjenem zaporu. 

Leta 2017 je bilo z zaporu med 10.00 in 20.000 ljudi iz vseh družbenih slojev, so ocenili pri organizaciji Amnesty International. Po njihovih navedbah je bil zapor dejansko namenjen iztrebljanju. Izvajali so pogoste množične usmrtitve, med letoma 2011 in 2015 naj bi v zaporu obesili 13.000 ljudi, zaporniki so bili podvrženi nenehnemu mučenju, pretepanju in posilstvom. Pazniki so vsak dan naredili obhod po celicah in pobirali trupla tistih, ki noči zaradi bolezni, lakote ali poškodb niso preživeli. Nekateri so zapadli v psihozo in se sami izstradali, so navedli pri nevladni organizaciji za človekove pravice, ki je govorila z izpuščenimi zaporniki in uradniki. 

"Ljudje so pričakovali, da bo tukaj veliko več ljudi," je ob praznih zaporniških celicah dejal Ghayath Abu al-Dahab, tiskovni predstavnik organizacije za iskanje in reševanje White Helmets (Bele čelade, op. a), ki je med vojno delovala na območjih pod nadzorom upornikov.

V 'klavnico' so poslali pet njihovih ekip in dve ekipi reševalnih psov. Aktivirali so celo električarja, da bi v zaporu pregledal vse jaške, prezračevalnike in kanalizacijske cevi, a ujetnikov niso našli. 

Abu al-Dahab trdi, da imajo dokumente, ki dokazujejo, da je bilo v zaporu še tri mesece pred padcem Damaska več kot 3500 ljudi. Dopuščajo tudi možnost, da jih je bilo na dan napada morda nekoliko manj. 

"Režim je celotno Sirijo spremenil v velik zapor"

V nedeljo, ko je padel Damask, so uporniki iz zapora sicer rešili več deset ljudi, a od takrat niso našli skoraj nikogar več, poroča AP. "Kje so vsi? Kje so otroci, kje so," so se spraševali obupani Sirci, med njimi Ghada Assad. Leta 2011 so zaprli njenega brata, zakaj, ne ve. Prav pred 13 leti so prvič izbruhnili protesti proti sedaj nekdanjemu predsedniku. "Ko so uporniki prejšnji teden zasedli Alep, sem molila, da bi dosegli še Damask, samo zato, da bi odprli ta zapor," je dejala.

"V Siriji ni doma, ni ženske, ki ne bi izgubila brata, otroka ali moža," pravi 54-letna Khairiya Ismail, ki je v času prvih večjih protestov izgubila dva sina, oba sta bila aretirana. 

Svoja moža pogrešata tudi Noha Qweidar in njena sestrična. Zaprta sta od leta 2013 oziroma 2015. Od drugih zapornikov sta dobili informacije, da je Nohin mož mrtev, a še vedno upa, da se bo izkazalo drugače. V preteklosti se je že večkrat zgodilo, da so se zaporniki, ki so bili razglašeni za mrtve, pojavili živi.  

"Režim je celotno Sirijo spremenil v velik zapor," je za AP povedal Abu al-Dahab. Zapornike so namreč zapirali tudi v vojaških objektih, vladnih uradih in celo na univerzah. 

V ponedeljek, tik pred sončnim zahodom, so reševalne ekipe pripeljale tudi bagre, s katerimi bi kopali še globje, a pozno zvečer so iz organizacije Bele čelade sporočili, da iskanje končujejo, saj v objektu niso našli nikogar. "Delimo globoko razočaranje z družinami pogrešanih, katerih usoda je neznana," so zapisali.