Tik pred valentinovim 23-letna Marija Vihivska in Jurij Kuročkin razkrijeta svojo zgodbo za vnuke. Na Adi Ciganliji, najbolj priljubljeni točki Beograjčanov, govorita o tem, kako sta se spoznala. Kako se je začela vojna ravno takrat, ko bi morala iti na prvi zmenek. Ona je živela v Zvjagelu, mestu, ki leži blizu ukrajinske prestolnice Kijev, on pa v Sankt Peterburgu, v drugem največjem mestu v Rusiji.
Načrti za valentinovo
Vse se je začelo tik pred vojno. Jurij je že vse uredil za mednarodni potni list, v februarju sta začela načrtovati prvi zmenek v živo. Za valentinovo se jima še ni uspelo srečati, ukrajinsko-ruski konflikt pa se je začel samo stopnjevati, dokler se nista Ukrajina in Rusija z Marijo in Jurijem vred 24. februarja prebudili v vojno.
Po brezkompromisnih napadih ruske vojske na ukrajinske tarče se je Moskva znašla v osrčju mednarodnih obsodb, ki so se prelile v sankcije proti Rusiji: embarga ruskih proizvodov, zamrznitve premoženja in/ali prepovedi potovanj za skoraj kot 1400 ruskih državljanov in več kot 170 subjektov ter otežitve izdajanja vizumov.
Srbija, ki sankcij Zahoda kljub načrtom za vstop v Evropsko unijo ni podprla, je bila za ljubezen Marije in Jurija kot voda sredi puščave.
Ko je Marija z avtobusom pripotovala s Češke, kamor se je zatekla takoj po vojni, je bila prva stvar, ki jo je doživela v Beogradu, Jurijev objem. Po neprespanih nočeh in 16-urni vožnji s Češke je Jurija prvič videla v živo. Od tedaj sta nerazdružljiva.
Ukrajinsko-ruska ljubezen v Srbiji
Skupno življenje si je mladi par najprej uredil v hostlu, nato pa sta našla skupno stanovanje. Poprijela sta za vsako delo, ki jima je prišlo pod roke, Jurij ob vsem tem še vedno nadaljuje študij računalništva na Univerzi v Sankt Peterburgu.
A ideologija sovraštva v vojni med obema narodoma je prestopila mejo s Srbijo. Proruski privrženci so jima julija lani vlomili v beograjsko stanovanje, na bloku, kjer Ukrajinka in Rus zdaj stanujeta, se je izrisala zloglasna črka Z, simbol ruske agresije na Ukrajino.
A vojna njunega razmerja ni načela. O njej se pogovarjata, a kot pravita, bolj malo. Marijina družina njuno razmerje odobrava, a vojna vseeno poglablja strah, priznava Marija. Skrbi jo, kaj si bodo o njeni ljubezni, ki jo čuti do Rusa, mislili sodržavljani, Ukrajinci, ki jim je vojna življenje obrnila na glavo. Vsakodnevno raketiranje, uničenje, trpljenje, izgube bližnjih in beg pred smrtjo – težko je biti ravnodušen.
Kaj bo prinesla prihodnost, nihče ne ve, Jurij redkobesedno zaključi. "Kaj sledi? Bomo videli," se z njim strinja Marija. "Obstaja tudi nevarnost jedrske vojne, tudi s tem nas še zdaj strašijo, a ne moreva gledati tako daleč naprej," med sprehodom po Adi Ciganliji pove mladi par.
Življenje se pač zgodi sproti.
Več v video prispevku.