Srbske junaške novinarke v prvi bojni liniji proti solzivcu in gumijevkam

Seveda pred srbsko Narodno skupščino včeraj niso bile samo novinarke, a kljub temu je bil njihov pogum na včerajšnjih protestih v Beogradu, ki so izbruhnili zaradi napovedi policijske ure in strožjih omejitev zaradi ponovnega porasta okužb z novim koronavirusom, izrazit. 

Nekatere so bile pred kamerami – Jelena Zorić, novinarka N1, je bila med včerajšnjimi protesti med najbolj izpostavljenimi. A na terenu so bile tudi Tatjana Aleksić, Žaklina Tatalović, pa novinarke Nove.rs Milica Božinović, Ana Vušović Marković, Jovana Šešterikov in fotoreporterka Vesna Lalić. Prav vse so iz minute v minuto poročale, kaj se dogaja na ulicah Beograda. 

Milica Božinović je novinarka, ki pravi, da je samo opravljala svoje delo. A posnetek, ki je bil večkrat deljen na družbenih omrežjih, kaže, da je šlo za več kot to. Hotela je namreč pomagati ranjenemu človeku, zato je prečkala ulico. Policisti so jo spodili na drugo stran, eden od njih jo je z gumijevko udaril po zadnjici.

"Vse, kar sem hotela, je prenesti ljudem, kaj se res dogaja, ampak vseeno sem jih od policije dobila 'po riti' ," je povedala Božinovićeva, ki je bila ravno sredi vklopa v živo, ko so protestniki vdrli v skupščino. Kot je povedala, je ob tem nastal popoln kaos, policisti pa so metali solzivec brez razmišljanja o tem, koga bo poškodoval. "Ničesar nisem videla pred seboj, trudila sem se opraviti svoje delo. Nisem razmišljala o tem, da bi se lahko poškodovala, ni me bilo strah, saj to ni na mestu pri našem delu v takšnih situacijah. Še danes me boli glava, a zvečer nadaljujemo. Ponosna sem na ostale kolege in kolegice, snemalce in fotoreporterje, ki so bili na včerajšnjem protestu – mislim, da smo uspeli javnosti objektivno prenesti, kaj se je zares dogajalo," je povedala za svoj medij Nova.rs. 

Tudi Ana Vušović Marković se je ob zaostritvi razmer nahajala pred vhodom v skupščino. Ko je masa ljudi vstopila v stavbo, je dobila udarec po hrbtu, a po njenih besedah to ni bilo najbolj strašljivo. "Najbolj grozno se mi je zdelo to, da se je protest iz mirnega skandiranja in žvižganja prelevil v vojno stanje. To je presenetilo tako demonstrante kot policiste. Solzivec je letel na vse strani, prav tako polne pločevinke in kamni. Najbolj me je skrbelo, da bi me kaj zadelo v glavo in bi se onesvestila," se spominja Ana.

Pretreslo jo je predvsem to, kakšen naboj je bilo čutiti med ljudmi. "Še nikoli prej ni bilo čutiti toliko besa, nezadovoljstva in upora. V takšni situaciji čutiš druge, čutiš, da so pripravljeni storiti vse, da bi se nekaj spremenilo. Ta pripravljenost, da se tvega vse, je zagotovo strašljiva, ampak hkrati me navdaja z upanjem, da obstaja dovolj kolektivne energije za boj za normalno življenje,"  Vušović Markovićeva spregovori o tem, zakaj je bil ta protest drugačen. 

To sicer ni prvič, da so bili ljudje na ulicah in izražali nezadovoljstvo s politiko predsednika Aleksandra Vučića, a zagotovo je bilo prvič tako goreče. "Že devet let spremljam vse proteste v Beogradu, a tokrat sem se prvič resnično ustrašila. Po navadi veš, kam se lahko umakneš, včeraj pa so bili trenutki, ko nisem imela kam," pa pravi Jovana Šešterikov. Ta strah je ni ustavil – še vedno se je prva prebila skozi maso ljudi, da bi posnela goreče policijske avtomobile. 

"Šlo je za kombinacijo strašne policijske agresije in agresije na drugi strani. Vsi sicer niso bili v tem 'filmu' – prišli so različni ljudje, da bi izrazili nezadovoljstvo na različne načine. Vtisnila se mi je predvsem scena z ulice Kralja Milana, kjer je deček na kolesu kričal na policiste, ki so pretepali ljudi. Pri tem se mu je priključila skupina desničarjev, on pa se je obrnil proti njim in zaklical: 'Kaj hočete, vi ste isti!',” se še spominja Jovana.