Pogovor z ukrajinsko novinarko: 'Nikoli ne bomo pozabili, nikoli ne bomo oprostili'

Pogovor z ukrajinsko novinarko Marino Nastevič smo na naši spletni strani objavili 29. januarja, torej 26 dni, preden je vso svetovno javnost presenetila novica, da se je Rusija s predsednikom Vladimirjem Putinom na čelu odločila začeti vojno v Ukrajini. "Ne verjamem, da bo Rusija napadla Kijev," nam je takrat pripovedovala, čeprav je hkrati priznavala, da je zaradi kopičenja ruske vojske ob belorusko-ukrajinski meji v zraku čutiti napetost. "Mi smo teh pritiskov nekako vajeni že od leta 2014, tako da se v tem pogledu za nas ni veliko spremenilo," je dejala.

24. februarja ob 5. uri zjutraj se je vse spremenilo. Kijevčani so se – tako kot celotna Ukrajina – prebudili v šokanten dan. Kako se ga spominja Marina? "Živim skupaj s sestro. Seveda sem ob uri, ko je Rusija napadla, še spala. Zbudil me je čuden zvok, najprej sem pomislila, da je kje v bližini ognjemet. Potem mi je zazvonil telefon, klical me je prijatelj. Imela sem slab občutek, preverila sva novice in na žalost se je izkazalo, da je res – začela se je vojna." Šla je zbudit še sestro in prvih nekaj ur sta doma spremljali novice po televiziji. "Ob 7. uri zjutraj je bil na naši ulici že prometni zamašek – ljudje so začeli bežati. Mi smo Kijev zapustili po enem tednu," pripoveduje.

Prve dni je še skušala kolikor toliko normalno živeti, še vedno je hodila v službo. "Potem je postalo prenevarno. Nekajkrat je eksplozija odjeknila povsem blizu mene, okna so se tresla," se spominja. S sestro sta se zato odločili – sicer s težkim srcem – zapustiti državo in pred vojno vihro pobegniti v Italijo. "Imava srečo, da najina mama že dlje časa živi tam, v Veroni, zato sva odšli k njej." Z njima je odšel tudi Marinin kuža Harry.

Na poti so bili več kot en teden. Medtem je izgubila službo. "Upam, da samo začasno," pravi. Delodajalec jim v tem hipu ne more izplačati plač za že opravljeno delo, število zaposlenih pa so močno zmanjšali. "Delajo samo še tisti, ki so ves ta čas lahko bili v službi vsak dan, ves dan. Ampak jaz imam zaradi mame vsaj kje bivati, mnogo mojih kolegov nima te sreče."

Ko jo spomnim, da mi je med najinim zadnjim pogovorom omenila, da ne verjame, da bi se lahko začela vojna, zmaje z glavo. "Res je, še zdaj ne morem verjeti, da je Rusija to resnično storila." Za trenutek obmolkne. Nato s solzami v očeh nadaljuje: "Ne vem niti, ali moja hiša še stoji ... Bombardiranje civilnih objektov, kot so hiše in bolnišnice, pobijanje otrok, posilstva, kraje – teh stvari ne bomo nikoli pozabili, nikoli jim ne bomo oprostili. Upam, da bo prišel dan, ko bodo za vse to plačali."

Čeprav noče delati načrtov – prihodnost njene države je namreč ta trenutek nemogoče predvideti – ves čas hrepeni po vrnitvi domov. "To si želim vsak dan. Nikoli si nisem predstavljala, kako močan je ta občutek, kako zelo lahko pogrešaš svoje mesto, svoje prijatelje, svoje 'normalno' življenje ..."

Z nekaj prijatelji so v stiku s pomočjo svetovnega spleta. "Toda to ni isto. Rada bi se družila z njimi, v teh težkih časih še toliko bolj potrebujemo drug drugega," pove. Še posebej ji je hudo, ker nihče ne ve, kdaj se bo to končalo. "Vsak dan berem o vojni, gledam posnetke, kako uničujejo naša mesta," doda in zavzdihne: "Težko je."

Državam Evropske unije je hvaležna za vso pomoč, ki ji jo nudijo kot begunki. "V Italiji sem zaprosila za status začasne zaščite. Toda takoj, ko bo vojne konec, se bom vrnila v Kijev," je odločena.

Na vprašanje, kaj bi sporočila voditeljem, ki imajo moč vplivati na potek dogodkov v njeni državi, pa je odgovorila: "Zavedam se, da se bojijo Putinovih groženj z jedrskim orožjem. A hkrati je bilo že leta 2014 jasno, da se ruska agresija s prilastitvijo Krima ne bo ustavila. Svet bi v vsem tem času moral reagirati, pa ni. Razumem, zakaj Nato zdaj ne more zapreti neba, hkrati pa me kot Ukrajinko boli, ko umira na tisoče nedolžnih ljudi, oni pa samo opazujejo."

"Želim si, da bi bili voditelji pogumnejši in samozavestnejši v svojih dejanjih proti ruski agresiji, da Putinu ne bi preostalo drugega, kot da zapusti našo deželo in sprejme mirovne pogoje," še pravi Marina in zaključi: "Po vsem tem pa, roko na srce, ne zaupam nikomur več. Ne zaupam več v besede politikov, še v podpisane dokumente ne več. Še najmanj pa zaupam Rusom."