Ko so enote ukrajinske vojske prestopile ukrajinsko-rusko državno mejo in vdrle na ozemlje Ruske federacije, tamkajšnja vojska ni izgubljala časa, preden je udarila nazaj. Bombardirala je vasi nekaj kilometrov stran od meje.
"Ura je bila 9. zjutraj, ko je prva drsna bomba zadela našo vas," se spominja Oksana. Eksplozija je bila tako srdita, veliko večja od običajnega granatiranja, da so takoj vedeli, da morajo zbežati. "Sosed je najprej odpeljal svoje otroke, potem pa se je vrnil in pobral mene, mojo sestro in družino," je za Guardian pojasnila mati dveh otrok.
Tako kot na stotine drugih ljudi z obmejnih območij, ki so jih evakuirali zaradi spopadov, se je Oksana z družino odpravila na jug, v 40 minut vožnje oddaljeno regijo Sumi. Zaradi prenatrpanega begunskega centra v mestu so morali najeti stanovanje, kjer zdaj razmišljajo, kakšen bo njihov naslednji korak.
Tudi drugi notranje razseljeni prebivalci pripovedujejo podobne zgodbe. Če je v njihovih vaseh pred tem občasno prihajalo do čezmejnega obstreljevanja, je bilo tokrat drugače. "To, kar se je zgodilo prejšnji teden, je bilo stokrat hujše," je dejal 69-letni Mikola, ki so ga v nedeljo z ženo evakuirali iz obmejnega mesta Junakivka.
Ukrajinske lokalne oblasti skoraj niso dobile nobenih opozoril o napadu, čeprav so nekateri prebivalci sumili, da se nekaj pripravlja. Ko se je napad začel, so odredili obvezno evakuacijo 6000 ljudi iz vasi, ki so od meje oddaljene med 5 in 10 kilometrov, pri čemer pa ni jasno, kdaj bi se ti ljudje lahko vrnili.
Boji zdaj sicer potekajo večinoma na ruski strani meje, čeprav občasno prihaja tudi do napadov v zaledju Ukrajine. Majhno večnadstropno zgradbo v stanovanjskem območju v južnem Sumiju, na primer, je v nedeljo popoldne uničila ena sama raketa, ranjenih pa je bilo osem civilistov, ki so živeli v bližini. Dim, ki se je dvigal v nebo, je bil viden vse do podeželja.
V skoraj tednu dni je ukrajinska vojska zavzela 28 vasi znotraj ruske regije Kursk, je povedal Aleksej Smirnov, ruski vršilec dolžnosti regionalnega guvernerja. V ponedeljek je dejal, da je ukrajinski vdor vzdolž 40 kilometrov fronte globok 12 kilometrov, poročajo ruski državni mediji.
Nekaj ur pozneje je Ukrajina sporočila, da je ozemlje, ki ga nadzoruje, veliko večje. Predsednik Volodimir Zelenski je objavil posnetek poveljnika oboroženih sil Oleksandra Sirskega, ki podaja poročilo o napredku. "Trenutno nadzorujemo približno 1000 kvadratnih kilometrov ozemlja Ruske federacije," je dejal.
Ta območja sicer ostajajo skromna v primerjavi s splošno velikostjo Rusije in Ukrajine. Toda ukrajinski napad je prvi primer zasedbe ruskega ozemlja po drugi svetovni vojni. Ruski predsednik Vladimir Putin je v ponedeljek obljubil "primeren odgovor" na napad, katerega motivacijo je predstavil kot pretežno politično. "Naša glavna naloga je seveda, da preženemo sovražnika z našega ozemlja," je dejal.
Za zdaj sicer nič ne kaže, da bi ruskim silam uspelo zaustaviti ukrajinske sile – nasprotno, zdi se, da te le krepijo moč okrog kraja Sudže.
Putin je prepričan tudi, da Ukrajina "s pomočjo svojih zahodnih gospodarjev" poskuša izboljšati svoj položaj pred morebitnimi mirovnimi pogajanji in morebitno zamenjavo ozemlja po koncu vojne.
Signalov za resne mirovne pogovore je sicer malo, čeprav je Kremelj že prej nakazal, da je pripravljen končati vojno ob sedanjih linijah, po katerih bi Rusija pridobila približno 18 odstotkov Ukrajine. Ukrajina pa je večkrat izjavila, da želi obnoviti svoje mednarodno priznane meje in si prizadeva za članstvo v Natu.
V Sumiju tako zdaj približno 150 beguncev kaže malo zanimanja za takojšen mir, čeprav nevarnost tako blizu meje pomeni, da se mnogi ne bodo več vrnili v svoje domove. A prav nihče krivde za njihovo selitev ne pripisuje ukrajinskemu napadu, saj so prepričani, da je to bila nujna oblika obrambe.
54-letna Ljudmila iz vasi Khotin je v solzah, ker jo skrbi za varnost svojega moža, ki še vedno poskuša požeti pridelek na njihovi obmejni kmetiji. Toda na vprašanje, ali je bilo prav, da Ukrajina napade z območja, kjer je živela njena družina, se takoj razvedri. "Čutila sem evforijo, evforijo! Vsekakor, 100-odstotno – to bi morali storiti že prej. Želim si, da bi to lahko naredil sami."
Podobnih misli je bil tudi Mikola, ki je pred vojno izgubil desno roko. "Morali bi nekaj narediti. Svoje ozemlje moramo nekako osvoboditi. Lani nam je spodletela ofenziva, letos pa se zdi, da smo z zahodno pomočjo v boljšem stanju," je dejal in celo pohvalil podporo nekdanjega britanskega premierja Borisa Johnsona. "Zato upamo, da jim bo še naprej uspevalo. Kolikor vemo, bomo, če jim bo uspevalo, dobili še več pomoči iz Evrope in Amerike," je dodal.
