'Če moj otrok ne bi bil dovolj močan, da to preživi, tudi jaz ne bi'

Dober teden po hudem potresu, ki je prizadel jugovzhodno Turčijo in severozahodno Sirijo, v obeh državah še vedno potekajo reševalne akcije. Zaradi številnih čudežnih zgodb namreč reševalci niso izgubili upanja, da bodo uspeli rešiti še kakšno življenje. 

Eden od takšnih čudežev je tudi zgodba 33-letne Necle Camuz in njenega komaj rojenega otroka, ki sta pod ruševinami brez hrane in vode preživela več kot 90 ur. 

'Nisem niti dojela, da sem padla v spodnje nadstropje'

Ko je Necla 27. januarja rodila svojega drugega sina, mu je dala ime Yagiz, kar v turščini pomeni "pogumen". Le 10 dni pozneje, ko je Necla ob 4. uri po lokalnem času hranila svojega novorojenčka, so se tla v Samandagu, kjer je družina živela v drugem nadstropju moderne petnadstropne stavbe, močno zatresla. 

"Ko se je začel potres, sem želela k svojemu možu, ki je bil v drugi sobi. On je prav tako skočil, da bi prišel k nama. Toda, ko je skušal z najinim drugim sinom priti do naju, se je omara zrušila na njiju in se nista mogla premakniti," se Necla spominja prvih trenutkov potresa.

Nato se je potres zgolj še stopnjeval. "Zrušila se je stena, cela soba se je tresla in stavba je spremenila položaj. Ko se je vse skupaj nehalo, nisem niti dojela, da sem padla v spodnje nadstropje. Poklicala sem ju po imenih, a odgovora ni bilo," opisuje 33-letnica. 

'Je kdo tam? Me kdo sliši?'

Necla je ležala na tleh, otroka pa je privijala k prsim. Oddahnila si je, ko je ugotovila, da otrok še vedno diha. Omara, ki je padla tik ob njo, je nedvomno rešila njuni življenji, saj je preprečila, da bi ju pokopal velik kos betona, ki je padel na omaro. V tem položaju, oblečena zgolj v pižamo, sta nato preživela naslednje štiri dni.

Zanašala se je lahko predvsem na svoj sluh, vonj in dotik, saj je bila pod ruševinami v popolni temi. Zaradi prahu je sprva tudi sama težko dihala, a k sreči se je ta kmalu polegel. Prav tako je za BBC povedala, da ji je bilo pod ruševinami toplo. 

Čutila je, da leži na igračkah, a ni imela dovolj prostora, da bi se premaknila in jih umaknila ter tako poskrbela za vsaj malo več udobja. 

Živa zakopana je v daljavi lahko slišala glasove, večkrat je poklicala na pomoč in potolkla po omari. "Je kdo tam? Me kdo sliši?"

Ker odziva ni bilo, je zgrabila nekaj manjših ruševin, ki so ležale ob njej in z njimi potolkla po omari v upanju, da bo zvok glasnejši. Po ruševinah nad seboj si ni upala udarjati, saj se je bala, da se bodo dodatno zrušile in padle nanjo. 

Po neuspelih poskusih, da bi jo slišali, jo je spreletela srhljiva misel, da obstaja možnost, da je ne bodo našli. "Bila sem na smrt prestrašena," je dejala. 

'Ob rojstvu otroka imaš veliko načrtov in potem ...'

Tako so minevale ure in dnevi. Necla je v čisti temi hitro zgubila občutek za čas. Imela pa je veliko časa za razmišljanje. Ves čas je razmišljala o svoji družini, predvsem o drugem otroku in možu, ki sta bila prav tako pokopana nekje pod ruševinami. Skrbelo jo je tudi za druge sorodnike in prijatelje. 

Pomislila je, da si nikoli ni predstavljala, da bo njeno življenje takšno. "Ob rojstvu otroka imaš veliko načrtov in potem ... kar naenkrat se znajdeš pod ruševinami," pravi. 

A vedela je, da je njena prioriteta, da skrbi za Yagiza. Kljub utesnjenemu prostoru ga je lahko še naprej dojila. Sama pa ni imela ne vode ne hrane. Iz obupa je poskušala piti svoje mleko, a neuspešno. 

Čutila je tresljaje vrtalnih strojev nad seboj in v daljavi slišala korake in glasove. Odločila se je, da ohrani svojo energijo in ostane tiho, dokler se glasovi ne bodo zdeli bližje. Zaradi svojega novorojenčka je ohranjala upanje, da ju bodo rešili. Večino časa je mali Yagiz mirno spal, ko se je zbudil v joku, ga je nahranila in umirila. 

'Enkrat potrkajte, če ste v redu'

Po več kot 90 urah pod ruševinami je Necla jasno zaslišala lajež psov. Zdelo se ji je, da sanja. A laježu so kmalu sledili človeški glasovi. "Ali ste v redu? Enkrat potrkajte, če ste," je zaslišala nad seboj. Našli so jo!

Ekipa reševalcev iz Istanbula je začela pazljivo odkopavati ruševine, da bi prišli do nje. V temo okoli nje je kmalu posvetila luč. Ko so jo vprašali, koliko je star dojenček, Necla ni vedela pravega odgovora. Vedela je le, da je bil ob potresu star 10 dni. 

Otroka je predala reševalcem, nato pa so iz temne luknje potegnili še njo in jo na nosilih popeljali skozi množico ljudi. V njih je iskala znan obraz, a spoznala ni nikogar. Reševalce je prosila za informacije o preostalih članih družine. A šele, ko je prišla v bolnišnico, so ji sorodniki, ki so bili tam, povedali dobro novico. Njen šestletni sin Irfan in soprog Yigit Kerim sta prav tako živa in na varnem. A ker sta utrpela hude poškodbe nog in stopal, so ju odpeljali v bolnišnico v provinci Adana. 

K sreči pa Necla in Yagiz nista utrpela nobenih resnih telesnih poškodb. Na opazovanju sta bila 24 ur, nato pa so ju odpustili iz bolnišnice. A kam naj gre, če nima več doma, se je spraševala. Eden od sorodnikov jo je odpeljal v improviziran šotor, v katerem je zatočišče našlo skupaj 13 ljudi. Vsi so ostali brez svojih domov. 

Necla se zdaj navaja na novo realnost, a še vedno premleva, kaj se ji je zgodilo. Prepričana je, da je ostala živa zaradi sina Yagiza. "Če moj otrok ne bi bil dovolj močan, da to preživi, tudi jaz ne bi," je dejala. Upa le, da nikoli več ne bo doživela česa podobnega. 

"Vesela sem, da je dojenček in se ne bo spomnil ničesar," je poudarila Necla, ki je bila z njim živa zakopana.