Slovenski reševalec v Turčiji: Brez pomisleka bi pomagal še enkrat

Ko se človeku, ki je videl že veliko, ob spominu na najtežje trenutke v Turčiji orosijo oči, se zavemo, kako resnično tragične so razmere. Tomaž Dražumerič, gasilec in eden od slovenskih reševalcev v Turčiji, opisuje najtežje razmere: "Ko imaš osebni kontakt z mamo ali pa očetom, ki ima otroke pod ruševino, je to grozno."

Razmere kljub letom izkušenj opisuje kot apokaliptične. Potreben je dober plan, da opraviš čim več dela. Dražumerič dodaja: "Če bi se ukvarjal s tem, da boš rešil samo štiri od dvestotih, ne vem, če bi zdržal vse te dni tam. Mi nastopimo takrat, ko ni več glasu iz ruševine." 

Svojega dela pa ne bi mogli opravljati brez glavnih protagonistov. Psi reševalci so natrenirani, da zavohajo človeški vonj tudi daleč pod ruševinami. Psi si zaradi nepredvidljivega terena velikokrat ranijo tačke in blazinice, a kljub temu želijo še naprej opravljati svoje poslanstvo in, kot pravi gasilec, so najsrečnejši trenutki, ko pes zalaja v ruševini, saj je to znak, da so nekoga našli. Ljudje, ki že dneve iščejo svojce in ne vidijo izhoda, so v stiski in zato pripravljeni narediti marsikaj, kar potrjuje tudi sogovorec, ki se zaveda, da človek ni najbolj potrpežljiv oziroma ima tako močno željo, da postane napeto. Zaradi te napetosti so se tudi naši reševalci prvo noč umaknili v tabor. 

"Meni je bilo najtežje to, da si moral slediti svojemu planu in ne tistemu, ko si slišal, da te je nekdo želel na eni ruševini, ker je imel svojca notri. Seveda pa razumem tudi njih, ki so imeli svojce notri, da jim ni bilo nič drugega bolj pomembno, kot da pridejo do njih," pravi Celjan.

Takšna izkušnja pa nedvomno spremeni človeka. Sam ve, da se bo, ko bo minilo nekaj časa, spomnil in si rekel, da je bila to pozitivna izkušnja ter da je naredil, kar se je dalo narediti.