Mesut Hancer je v ledenem mrazu sedel na kupu razbitih opek, ki so bile nekoč njegov dom, in prevzet od žalosti strmel v prazno. Njegova hči Irmak je bila mrtva. Ni hotel izpustiti njene roke, božal je prste na žimnici, na kateri je 15-letna deklica spala, ko so se v ponedeljek še pred zoro prvič stresla turška tla.
Reševalnih ekip še ni bilo. Preživeli so se mrzlično prebijali skozi ruševine svojih domov in iskali družinske člane. O izgubljenih življenjih so pričala raztrgana oblačila in igrače. Za deklico Irmak, eno od 22.000, ki so umrli v najmočnejšem potresu, ki je prizadel Turčijo in Sirijo v skoraj stoletju, je bilo prepozno.
Adem Altan, fotograf agencije AFP, ki je na prizorišče prihitel iz Ankare, ni mogel odvrniti pogleda od tiho žalujočega očeta. Svoj fotoaparat je usmeril vanj z razdalje 60 metrov. Bil je zelo ganljiv trenutek. Toda namesto da bi ga oče odgnal, ga je poklical k sebi. "Fotografirajte mojega otroka," mu je dejal s tihim, tresočim glasom.
'Ostal sem brez besed'
Oče je želel, da svet vidi njegovo žalost – in žalost naroda. In svet jo je videl. Njegova fotografija se je pojavila na številnih naslovnicah svetovnih časopisov, vključno s Financial Timesom in Wall Street Journalom.
"Ko sem fotografiral, sem bil tako žalosten. Nenehno sem si ponavljal: kakšna neizmerna bolečina. Nisem mogel zadržati solz, ostal sem brez besed," se spominja Altan. Moškega je vprašal po imenu in po imenu njegove hčerke. "Težko je govoril, zato se nisem mogel preveč pogovarjati z njim."
Altan mu ni mogel postavljati preveč vprašanj, saj so morali biti tiho, da bi slišali, ali so pod ruševinami preživeli.
Kot fotograf, ki dela že 40 let, od tega 15 za agencijo AFP, je Altan vedel, da bolečina očeta, ujeta v fotografijo, dejansko predstavlja bolečino Turčije. Toda njen globalni vpliv ga je presenetil. Na spletu so fotografijo delili več sto tisočkrat, prejel je na tisoče sporočil ljudi po vsem svetu, ki so ponudili podporo.
"Mnogi so mi rekli, da te fotografije ne bodo nikoli pozabili," je še dejal.