Načelo zunanje pravičnosti le taktika?

Na zunanjem ministrstvu so sporočili, da kot piše v dokumentaciji iz aprila 2008, je takratna Janševa vlada omenjeno načelo uporabljala le kot "taktično potezo", če bi se Slovenija odločila prekiniti pogajanja o prenosu reševanja vprašanja meje pred tretjega. Gre za navodila pogajalcem, ki naj bi se pogajali v imenu Slovenije. "Pogajalska delegacija lahko pogovore po svoji oceni kadar koli prekine, posebej če bi se s strani Hrvaške nadaljevale enostranske protipravne poteze in če bi se izkazalo, da Slovenija v besedilu posebnega sporazuma ne bi mogla uveljaviti zanjo ključnih elementov. Taktična poteza v ta namen je lahko npr. predlog za odločanje po načelu ex aequo et bono, predlog za sklenitev sporazuma o obvezni konciliaciji ipd.," piše v omenjenem dokumentu, pod katerega se je podpisal tedanji zunanji minister Dimitrij Rupel.

Kot izhaja iz slovenskega predloga sporazuma, ki ga je tedaj Hrvaški predlagala Janševa vlada in je prav tako objavljen na spletnih straneh vlade, je bila Slovenija pripravljena pristati na razsojanje pred Meddržavnim sodiščem v Haagu, pred stalnim arbitražnim sodiščem ali ad hoc arbitražo. V pravilih, po katerih bi presojalo to sodišče oz. arbitraža, pa je navedeno, da naj "o sporu razsodi prvenstveno na temelju drugega odstavka 38. člena statuta Meddržavnega sodišča".

Ta člen govori, da nobeno določilo statuta ne preprečuje sodišču, da ne razsoja po načelu ex aequo et bono, če obe državi na to izrecno pristaneta. Vendar pa je to še vedno zgolj "možnost", ne pa nuja, poleg tega pa tudi ni jasno, kaj naj bi pomenila beseda "prvenstveno", opozarjajo na MZZ. Arbitražni sporazum medtem v členu 4b natančno opredeljuje, katera so načela in pravila, po katerih arbitražno sodišče "mora" presojati.

Hrvaška sicer na načelo pravičnosti takrat ni pristala; predlagala je le odločanje Meddržavnega sodišča po mednarodnem pravu. Poleg tega je bil, vsaj kar zadeva mejo na morju, sporen tudi presečni datum 25. 6. 1991, saj je bil za Hrvaško relevanten datum leta 1993, ko je na morju dejansko prišlo do spora, pojasnjujejo na zunanjem ministrstvu. Arbitražni sporazum pa izrecno zagotavlja, da nobena enostranska poteza po datumu osamosvojitve, ne na kopnem ne na morju, ne bo vplivala na razsodbo arbitraže, še dodajajo.

Golobič: Odločalo se bo tudi o tipu politike

Na referendumu o arbitražnem sporazumu se ne bo odločalo le o vsebini sporazuma ali pa o usodi te vlade, odločalo se bo tudi o tipu politike v prihodnosti – ali za politiko, ki daje prednost strankarskim interesom pred državo, ali proti taki politiki, je dejal predsednik Zaresa Gregor Golobič. Tako se je odzval na nedeljske besede predstavnikov prve demokratične slovenske vlade in ocenil, da če bi bila sedanja opozicija v času osamosvajanja prav tako v opoziciji, potem bi propadel tudi plebiscit o osamosvojitvi Slovenije.

In podobno sedaj nasprotujejo tudi arbitražnemu sporazumu in to samo zato, ker ga je predlagala nasprotna stran, je poudaril Golobič in spomnil, da so tudi referendum glede samostojnosti Slovenije sprva predlagali tedaj opozicijski socialisti Viktorja Žaklja, a je ta pobuda propadla, nato pa si jo je vsebinsko prisvojil Demos. Gre za dva tipa politike v slovenskem prostoru – enega, ki ni pripravljen razmišljati nadstrankarsko v državnih vprašanjih, kakršno je tudi vprašanje odnosov s Hrvaško, in drugega, ki strankarsko politiko lahko postavi tudi "v oklepaje", je dejal Golobič. Pri tem je spomnil, da je tudi prejšnja vlada po dogovoru s Hrvaško na Bledu avgusta 2007 tedanjo opozicijo (sedanjo vladno koalicijo) o pogajanjih obveščal "post festum". Vendar pa tega oni niso izkoriščali za strankarsko politiko, je poudaril Golobič.

LDS: Arbitraža nikoli ne more dati manj, kot imamo

Vidni člani koalicijske LDS so na današnji novinarski konferenci v Ljubljani podprli arbitražni sporazum s Hrvaško, hkrati pa zavrnili nekatere navedbe nasprotnikov sporazuma in volivce pozvali, naj na referendumu 6. julija podprejo ratifikacijo arbitražnega sporazuma. Pravosodni minister Aleš Zalar meni, da je ključno vprašanje, kdo bodo arbitri in kako se do njih pride. "In način, kako se do izbire arbitrov pride, je primeren," je prepričan. Slovenija je z arbitražnim sporazumom dosegla, da nič, kar je bilo enostransko storjeno po 25. juniju 1991, ne more vplivati na določitev meje. "Gre za izredno močno pravno zavezo v arbitražnem sporazumu," ki je določena kar v dveh členih, 5. in 8. členu, opozarja Zalar.

Predsednica odbora LDS za evropske zadeve in nekdanja evropska poslanka Mojca Drčar Murko je dejala: "In smisel vsega je, da je sodba dokončna," in opozorila, da sta Slovenija in Hrvaška možnosti za nezavezujoče rešitve v preteklosti že porabili. Predsednik odbora LDS za zunanjo politiko in mednarodno sodelovanje Bojko Bučar pa je izpostavil pomen mirnega reševanja spora o meji, kar je arbitraža, hkrati pa posvaril, da običajno, če se spori med mejaši ne rešujejo, to pomeni konflikte in zaostrovanje razmer. "Arbitraža ali arbitražna presoja nam pravzaprav nikoli ne more dati manj, kot imamo sedaj", lahko pa arbitraža prinese premik pri reševanju odprtih vprašanj tako glede kopenske kot pomorske meje.

'Zadrti slovenski nacionalisti'

Bolj škandalozen od izjave slovenskega premierja Boruta Pahorja, da sta se z njegovo hrvaško kolegico Jadranko Kosor dogovorila, da bo Slovenija od Hrvaške dobila teritorialni izhod na odprto morje v zameno za zeleno luč Hrvaški za vstop v EU, je edino hrvaški odziv, ocenjuje danes hrvaški časnik Novi list.

Časnik ob tem dodaja, da je premierka Kosor dejansko molčala in je odziv prepustila zunanjemu ministrstvu, ki je "v odgovoru povedalo vse, razen da je namenoma pozabilo, komu je odziv bil namenjen". Novi list ob tem še piše, da je "zaman upati, da se bo kdor koli v Zagrebu ozrl na razjarjene izbruhe sovraštva in teritorialne zahteve, ki v zadnjih dneh prihajajo iz Slovenije".

Nacionalisti na okopih

"Zadrti slovenski nacionalisti, zaslepljeni z ideologijo "Blut und Boden", so prečkali mejo ob Sotli in Dragonji. Spet so na okopih," izpostavlja komentator Novega lista. Kot dodaja, je hujskanje proti Hrvaški spet v modi, in ob tem navaja primer Franceta Bučarja, Tineta Hribarja in Borisa Pahorja. Časnik ocenjuje, da jih ne zanima ne mednarodno pravo niti arbitražni sporazum, temveč "božja pravica".

"Paradoks je, da premier Pahor zdaj poskuša vrniti v steklenico duha, ki ga je spustil prav sam," nadaljuje časnik in ocenjuje, da gre od začetka slovenske blokade za odprto kršitev listine ZN, ki države obvezuje k miroljubnemu urejanju sporov. "Z referendumom se kršitev le nadaljuje, ne glede na to, koliko se v Zagrebu delajo, da tega ne vidijo," sklene časnik.