Tožilec Geoffrey Nice je na procesu proti nekdanjemu jugoslovanskemu predsedniku Slobodanu Miloševiću pred haaškim mednarodnim sodiščem za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije skušal dokazati, da so srbske enote Škorpijoni kot del srbskega notranjega ministrstva delovale tudi na Kosovu.
Vendar pa je namestnik srbskega notranjega ministra Obrad Stevanović med navzkrižnim zaslišanjem večkrat zanikal, da bi bili Škorpijoni del sestave ministrstva. Stevanovič je prav tako zanikal, da bi enote Škorpijoni delovale pod poveljstvom rednih policijskih enot ministrstva, ki jim je sam poveljeval.
Potem ko ga je Nice spomnil na izjavo med zaslišanjem minuli teden, da enot Škorpijoni v času pokola ni bilo v Srebrenici, pa je Stevanovič dejal, da ne dvomi v njihovo prisotnost. Pač pa postavlja pod vprašaj, ali so te enote sodile pod pristojnost oddelka za javnost varnost v okviru srbskega notranjega ministrstva.
V zvezi s trditvijo tožilca Nicea, da so bili Škorpijoni štiri leta po končanju vojne v BiH del aktivne policijske sestave tudi na Kosovu, je Stevanovič, ki je nastopil kot priča obrambe, odgovoril, da so se morda nekateri posamezniki res pridružili lokalnim poveljnikom, vendar pa bi bilo po njegovem neverjetno, da bi se jim pridružila celotna enota.
Če bo haaško sodišče sprejelo trditev tožilstva, da so bile srbske paravojaške enote, ki so delovale v BiH, pod nadzorom srbskega notranjega ministrstva, bi to okrepilo prepričanje, da je bil Miloševič poveljniško odgovoren za srebreniški pokol, glede česar je sodišče že razsodilo, da je pripeljalo do genocida.
Posnetki pobojev šokirali javnost
Beograjska televizija B92 je minulo sredo predvajala odlomke dvournega posnetka, na katerem je videti, kako skupina ljudi v uniformah z rdečimi baretkami iz sestava srbske policijske enote Škorpijoni ubije šest Muslimanov iz Srebrenice. Posnetek so pred tem isti dan predvajali na sojenju Miloševiču v Haagu.
Po predvajanju posnetka je srbski predsednik Boris Tadić nagovoril ljudstvo. Kot je poudaril, so posnetki dokaz grozovitega zločina, ki je bil storjen nad pripadniki različne veroizpovedi. Srbske oblasti so po predvajanju posnetka sicer aretirale deset osumljencev, ki naj bi bili odgovorni za zločin, vendar so jih kasneje šest izpustile.
Kot je dejal Nice, je Mladić imel pripadnike nizozemskega bataljona UNPROFOR teden dni za talce, zatem pa jih je predal Stevanoviću. Slednji naj bi jih kot visoki srbski uslužbenec prepeljal izven območja, ki je bilo pod zaščito ZN. Po Stevanovićevih besedah je bilo v zvezi s tem edino resnično to, da je 21. julija 1995 prispel v Bratunac. Njegova naloga pa je bila nizozemske mirovnike varno prepeljati čez "srbsko ozemlje" do meje s Hrvaško, od koder naj bi se vrnili v domovino.
Srebrenica je bila med vojno v BiH t.i. varovano območje ZN, kamor se je zateklo skoraj 30.000 Muslimanov. Vojska bosanskih Srbov pod vodstvom generalov Radislava Krstića in Mladića je ofenzivo na mesto, ki so ga varovali maloštevilni nizozemski pripadniki mirovnih sil ZN, začela 9. julija 1995. Po padcu enklave 11. julija 1995 se je zgodil najhujši pokol v Evropi po drugi svetovni vojni, saj so srbske sile na območju pod zaščito ZN ubile skoraj 8000 Muslimanov.
