"Situacija v Siriji je izjemno občutljiva in izjemno zapletena. Tu nimamo enostavnega konflikta med dvema, ki sta v sporu zaradi določene zadeve, ampak govorimo o spopadu interesov številnih domačih in mednarodnih igralcev," meni analitik Ibrahim Mousavi, ki ob tem dodaja, da je potencialnih reševalcev krize in njihovih receptov prav toliko kot je na drugi strani kuharjev tega istega konflikta.
Med regionalnimi igralci izpostavlja zalivske države, predvsem Katar, Savdsko Arabijo in Turčijo, med mednarodnimi pa svetovne velesile, katerih motivi so predvsem vpliv na razporeditev moči v regiji in svetu ter dostop do bogatih naravnih, predvsem naftnih virov. Tam torej boj za prevlado bijejo tudi velesile - predvsem ko gre za merjenje mišic na relaciji ZDA-Rusija in preko vprašanja energetske oskrbe tudi za vprašanje moči Evrope na svetovni ravni. In prav lastni interesi so tisti, ki velesile v Siriji postavljajo na stran Bašarja al Asada ali upornikov.
Kdo ima v Siriji svoje interese?
Rusija velja za največjega podpornika sirskega režima, zaradi česar si pogosto stoji nasproti z zahodnimi zavezniki, ki v Siriji običajno podpirajo upornike. Rusija je vpeta v sirsko ekonomijo in vojsko, prav tako je Sirija ruski strateški partner v arabskem svetu. Državi veže dolga zgodovina zavezniških, diplomatskih, trgovskih in kulturnih vezi.
Medtem ko je bila Sirija napol na bojni nogi z Zahodom že vse od osamosvojitve leta 1946, razkol pa je naraščal sorazmerno z ameriško podporo Izraelu – sirskemu "prasovražniku", je Bašarjev oče Hafez (1971-2000), z Rusijo zgradil enega najdlje trajajočih in najbolj trdnih prijateljstev v tem delu sveta. Rusija ima tam tako danes številne interese, še posebej velik pa je strateški, saj vojaška baza v Damasku velja za eno najpomembnejših izven domačega ozemlja. V času hladne vojne se je v Sirijo preselilo precej Rusov, danes naj bi jih bilo še okoli 100.000. Sirija pa je tudi eden najpomembnejših kupcev ruskega orožja.
Iran je sirski "prazaveznik". V sirskem konfliktu država sodeluje z oboroževanjem Asadovega režima in vojaškim treningom vojakov. Zmaga Asadovega režima v sirskem konfliktu bi Iran postavila na stran zmagovalcev in povečala njegovo vlogo v regiji, zmaga upornikov pa bi zmanjšala regionalno moč Irana in oslabila njegovo možnost, da preko Sirije oborožuje libanonski Hezbolah.
Prav Hezbolah je v sirskem konfliktu odigral pomembno vlogo na strani sirske vlade, vojski so pomagali obraniti nekaj najpomembnejših mest. Hezbolah ima v tej podpori seveda jasen interes. Sirska vlada velja za njihove zaveznike v sporu z Izraelom, padec Asada pa bi lahko na oblast prinesel oblast, ki bi jo podpirale ZDA, kar bi pomenilo sovražno okolje za Hezbolah, katerega vojaško krilo EU označuje kot teroristično organizacijo.
Irak v sirskem konfliktu podpira Asada iz dveh razlogov. Prvič, ker delijo poglede s prijateljsko iransko vlado, še pomembnejši pa je tisti, da bi se v primeru zmage upornikov, kjer se oblast trenutno kopiči le še v rokah največjih uporniških skupin, povezanih s terorističnimi organizacijami, zamajala tudi že tako slabotna stabilnost Iraka.
Turčija si prizadeva postati regionalni vodja, v sirskem konfliktu z denarjem in urjenjem podpira izključno sunitske upornike.
Kitajska v Siriji velja za tihega igralca. V varnostnem svetu ZN je skupaj z Rusijo doslej blokirala večino zahodnih idej o reševanju konflikta. Kljub sankcijam Kitajska še vedno kupuje sirsko nafto in tako omogoča financiranje režima, po drugi strani je ob Rusiji država, ki v Sirijo izvozi največ dobrin. Kitajska nasprotuje menjavi režima s prozahodno vlado, situacijo pa še posebej skrbno nadzoruje po podpisu več milijard vredne pogodbe o raziskavah in črpanju nafte z dvema največjima sirskima družbama, ki sta tam v državni lasti.
ZDA so sirski režim doslej obsojale zaradi uporabe kemičnega orožja, finančno in v obliki urjenja so podpirale pripadnike zmernih uporniških gibanj, za katere pa analitiki pravijo, da niso več zmerna. Sirija je za ZDA zanimiva predvsem zaradi zavezništev, ki jih ta država pomeni za razporejanje moči v tem delu sveta. Sirski režim pa prištevajo k "osi zla". Si pa v Washingtonu nikakor ne želijo, da se konflikt razširi čez sirske meje in še dodatno zaostri dogajanje v regiji.
Francija je bila prva zahodna država, ki je odkrito podprla sirsko opozicijo, zato gre v sirskem konfliktu za Francoze – kot ocenjuje novinar Anush Khadka – za vprašanje ugleda in uspeha zunanje politike. Bila je tudi prva zahodna država, ki je Asadov režim obtožila uporabe kemičnega orožja. Je pa danes Francija tudi zaskrbljena, ker zmerni uporniki izgubljajo moč v sirskem konfliktu, skrbi jih tudi fenomen tujih borcev, ki so se iz Evrope odpravili v vrste IS, med njimi je tudi več sto Francozov.
Francija je v Libiji pomagala odstaviti Moamerja Gadafija. Pariz v reševanju sirskega konflikta igra pomembno vlogo, nadejajo se kolača od povojne obnove Sirije. So pa v Parizu zaskrbljeni zaradi možnosti širitve sirskega konflikta na Libanon, kjer po poročanju francoskih medijev, država uživa močne gospodarske in politične povezave s tem delom sveta, prav tako je tam nastanjenih več sto francoskih pripadnikov mirovnih sil. Podobno vlogo kot Francija, v Siriji igra tudi Velika Britanija, ki pa se prav tako sooča z velikim številom državljanov, ki odhajajo na sirska bojišča.
Savdska Arabija in druge ZDA naklonjene zalivske države z denarjem in orožjem podpirajo sirske uporniške skupine, med drugim naj bi jih oskrbovale tudi z naprednim protiletalskim in protitankovskim orožjem. Khadka trdi, da orožje in denar dobavljajo kar džihadistom, ki bi radi v Siriji vzpostavili Islamsko državo, Sirijo pa spremenili v Afganistan.
"Angelski investitorji" Islamske države Med viri denarja za združbo terorja analitiki najpogosteje omenjajo Katar in Savdsko Arabijo, obe namigovanja sicer javno zanikata. "Bogate arabske države so za islamske skrajneže kot angelski investitorji za startup podjetja, le da ne iščejo najboljše tehnologije, ampak skupine, ki bodo povzročale kaos in sejale sovraštvo," meni analitik in nekdanji sodelavec zveze NATO James Stavridis. "Priskrbijo jim semenski kapital za ustanovitev teroristične skupine, nato pa skupine najdejo nove vire financiranje kot so prodaja nafte, odkupnine od ugrabitev, prodaja žensk v spolno suženjstvo in podobno," pravi. In prav nafta se je izkazala za zelo dobičkonosen posel IS. Na črnem trgu, ki so ga ustvarili, so jo pripravljeni prodajati za četrtino cene na svetovnih trgih, velik del te nafte pa se "skrivnostno" znajde celo na legalnih borzah črnega zlata. Skupaj naj bi IS na dan iz vseh virov v žep pospravil milijon dolarjev. Z svojo vlogo pri postavljanju Islamske države se danes ne ponašajo več niti ZDA, ki so več let urile ljudi, ki bi naj bili pripadniki skrajnih skupin, danes pa se borijo v vrstah IS, pravijo jordanske oblasti - urjenje bi naj med drugim potekalo tudi v bazi v Jordaniji. Američani so pač upali na vzpostavitve sebi naklonjenih oblasti v tem delu sveta. Zanimivo pa je, da je ameriški predsednik Barack Obama še julija lani, ko je bilo že zelo jasno, da "zmerni" skupin ni, od svojih podpornikov zahteval, da podprejo 500 milijonov dolarjev vredno pomoč upornikom. |
Kaj se zgodi "potem" - ali kdo pride na oblast, ko pade Asad?
Sirski narod bolj kot to, da tujina njihov dom izkorišča za igrišče, zanima, kdo jim lahko v tej zmedi zagotovi mir in nov vzpon države. Analitiki ocenjujejo, da je v trenutni situaciji vprašanje, kaj se zgodi, če pade osovražen Asadov režim, ključno. Enostavnega odgovora pa ni, saj so vmes večino legitimnosti izgubile tudi uporniške skupine, ki so se v veliki meri zatekle k terorističnim praksam Al Kaide ali IS.
Padec Bašarja al Asada bi po svetu zagotovo sprožil precej odobravanja, podobno kot so ga pred tem padci podobnih samodržcev, ki so veljali za vir zla v svojih državah. Da bi njegov padec sam po sebi njegovim državljanom prinesel rešitev in blaginjo pa ne verjame skoraj nihče.
Večina analitikov predvideva, da bi sledil še večji kaos po zgledu Libije. "Za oblast bi se spopadle skupine, ki simpatizirajo z Al Kaido in njeno nasilnejšo različico IS," ocenjuje raziskovalni novinar Robert Parry, ki si je za poročanje iz tega dela sveta prislužil tudi nominacijo za Pulitzerjevo nagrado.
Ocenjuje, da tudi prav zaradi tega ni pričakovati večjega navdušenja ZDA do vojaškega posredovanja, ki ga kot rešitev denimo vidijo v nekaterih zalivskih državah, saj bi šlo za izgubljen boj, ki bi mu sledilo kazanje s prstom na krivce, ki niso posredovali, dokler je bil še čas, čeprav ta po Parryjevem mnenju ni bil nikoli optimalen.
Solidarnost – zgolj sprejeti vse begunce ali pomagati rešiti konflikt?
Medtem ko je vpetost Evrope v sirske zdrahe v primerjavi s kakšnimi drugimi velesilami relativno majhna, pa prav države EU zdaj nosijo levji delež bremena beguncev, ki so jim zalivske vlade pokazale vrata. Debata o tem, kaj storiti, je zato za EU še kako pomembna.
Irski politik in humanitarec Barry Andrews ocenjuje, da je svet predolgo zgolj spremljal konflikt v Siriji. Konflikt namreč ni dobil oznake "mednarodno pomemben", zato je na koncu država padla v dvojno tiranijo, kot pravi – na eni strani je režim, ki duši ljudi, na drugi pa so džihadisti. Kar je na koncu pripeljalo v situacijo, ko nobeno domoljubje več ne pretehta golega boja za preživetje, zato so se ljudje pognali v beg – tudi čez morje v Evropo.
Številni analitiki tako zdaj Evropo, ki se sooča z migrantsko krizo, pozivajo, naj ne bo solidarna le do tistih, ki prihajajo na njene meje, ampak naj preko učinkovite zunanje politike stori vse za stabilizacijo območij, od koder begunci prihajajo.
