Islamabad, torek, 20. 12. 2005
»Kriket …Nikoli ga ne boste razumeli,« me je skoraj napadel Peter Malkin, ki vodi nevladno humanitarno organizacijo Trans-Mission Partnership. Nisem se niti pretvarjala, da si to sploh želim. Rada pa bi vedela, kaj počne tu človek, ki začne pogovor s kriketom. Vem, da je Pakistan vodilna sila v svetu kriketa, vem, da je Peter tu zaradi njegovega dela, vendar res ne vem, kakšna povezava bi lahko bila med tem norim športom in humanitarnim delovanjem.
In vendar je. Peter Malkin je namreč precej bolj premeten, kot je videti. Angleško premeten. V Islamabad je resda prišel zaradi tekme med pakistanskim in angleškim moštvom, a opremljen z dvema loparjema. (Priznam. Niti to ne vem, kako se reče deski, s katero odbijajo majhno žogo.) Ker se že leta smuka okrog igralcev kriketa, dobro pozna enega izmed njihovih zdravnikov, zato se je uspel dogovoriti, da so se mu igralci podpisali na loparja. Ko se vrne v London, namerava loparja drago prodati.
»Predvidevam, da bom za vsakega dobil vsaj 10.000 funtov, denar pa bo šel za šolo,« mi je povedal. V dnevih, ko je čakal na tekmo, se je spoznal s člani humanitarnega društva, v katerem so včlanjeni pravniki, advokati in notarji. Trenutno zbirajo denar za šolo v vasi v Kašmiru. Med potresom se je namreč sesula in pod seboj pokopala vse učence in učitelje. Sto otrok je bilo takrat pri pouku. Petru želim, da bi palice čim bolje prodal, da bo šola čimprej zgrajena.
Danes sva se z Arnetom končno premaknila iz Islamabada, najbrž najbolj dolgočasnega mesta na svetu. No, nisva prišla daleč: le do Rawalpindija, ki se pravzaprav drži Islamabada. Sprejeli so naju v centru lokalnega rdečega polmeseca. Več kot 300 žrtev potresa živi v 3 velikih dvoranah. Vsaka družina ima svoj prostor, ki je velik največ 2 krat 2 metra, zamejen pa je z zavesami. Starih ljudi ni veliko, prav tako ne otrok. Ne upam se vprašati, kaj to pomeni v taki družbi, kjer se večina družin ponaša s kopico otrok. Najbrž to le potrjuje, da je bilo mrtvih in ranjenih največ žensk in otrok, saj je potres rušil v času, ko so bili otroci v šolah, žene in stari ljudje doma, možje pa zunaj na poljih in pri živalih.
Dr. Mohammadu Waseemu Khanu, sekretarju rawalpindijskega rdečega polmeseca, se je zdelo najbolj pomembno, da pove, kako se bojujejo proti depresijam in najrazličnejšim travmam, ki spremljajo nesrečneže. Prav veliko strokovne psihiatrične pomoči se ne morejo nadejati, poskušajo pa ljudi čimbolj zaposliti. Ženske ponavadi s tem nimajo toliko težav. Ogromno časa jim vzame pospravljanje, pranje in likanje ter skrb za najmanjše družinske člane. Na strehi centra vsak dan poteka pouk za šoloobvezne otroke, številnim moškim so priskrbeli posel, drugi pa kuhajo. Sekretar je zatrjeval, da slastno. Prijazno sem odklonila kosilo, tako da nisem preizkusila njihove spretnosti. Arne mi je sicer očital nevljudnost, ampak ne verjamem, da bi moj evropsko razvajeni želodec prenesel z lahkoto te jedi. In ker greva jutri na teren, res ne bi hotela zboleti. Prepričana sem, da bom imela za to še vse preveč možnosti.
Jutri greva končno na področja, ki jih je potres najbolj prizadel. Čeprav sva na Rdečem polmesecu neskončno težila, da so nama pomagali organizirati pot, se bojim vsega, kar naju čaka.
A, pa še spalne vreče. Natovo letalo se je pokvarilo, zato je moralo zasilno pristati v Tripoliju. Tam so jih preložili na civilno letalo, ki je po besedah Thora Thorbroja, Danca, ki dela na logistiki in ves čas sledi poti naših spalnih vreč, staro kot zemlja, zato se je zelo oddahnil, ko je zvedel, da ne potujeva z njimi, tako kot je bilo prvotno mišljeno. Torej, spalne vreče prispejo jutri, kje pa bo končni cilj, bomo določili skupaj s Thorom Thorbrojem, ko si bova ogledala prizadeto področje.
