Ponedeljek, 19. 12. 2005
»V teh krajih, če le lahko verjamemo zgodovini, še ni bilo tako hudega potresa,« nama razlaga Khalid Kibriy, predsednik pakistanskega Rdečega polmeseca, v svoji pisarni v Islamabadu. »Zato je vse skupaj še toliko bolj tragično. Pripravljeni smo na hude poplave in znamo se obnašati, ko nas doletijo. Te so zelo pogoste pri nas, saj ko se topi sneg v visokih gorah in ko se temu pridruži še močan dež, ne more razdivjane vode nič ustaviti. Potres nas je popolnoma presenetil in nismo imeli pripravljene nobene infrastrukture, da bi se lahko spopadli s tako katastrofo.«
Pa ne le to. Khalid Kibriy naju spomni, da so področja, ki so jih doleteli prav taki katastrofalni potresi, manjša in predvsem lažje dostopna. »Poglejte, kako je popotresno področje geografsko raztegnjeno. Povsod so gore, visoke gore. Še kadar je vse normalno, so zelo redke komunikacije med kraji.« In ko se je 8. oktobra zatreslo, se je vse sesulo. Uničene so bile električne napeljave, telekomunikacija, hiše razrušene, ljudje mrtvi … Zato je informacija o tem, za kakšen potres sploh gre, potovala do Islamabada (zračna črta med Islamabadom in epicentrom potresa je dolga zgolj 95 km) celih 7 ur. »Takoj smo poslali vse, kar smo imeli,« se spominja Khalid Kibriy, »žal pa so bila skladišča zelo spraznjene zaradi pomoči, ki smo jo dali ponesrečencem tsunamija, pa še pri nas so bile takoj po tsunamiju razdiralne poplave.«
Zelo hitro pa se je organizirala tudi mednarodna pomoč. Pretresel me je primer enkratnega sodelovanja: v zelo odročni gorati vasici so Norvežani postavili v dveh tednih zasilno bolnico, med tem pa so japonski zdravniki operirali kar na prostem.
V potresu je bilo mrtvih in ranjenih največ žensk in otrok, saj je rušil v času, ko so bili otroci v šolah, žene doma, možje pa zunaj na poljih in pri živalih. Možje si želijo, marsikateri celo zahtevajo, da njihove žene in hčere zdravijo zgolj zdravnice. Arzu, uslužbenka turškega Rdečega polmeseca, pravi, da oče ni dovolil zdravniku, da bi pogledal njegovo hči, ki je izgubila obe nogi. Sicer pa je pretresljivih zgodb, še največ takih, ki govorijo o grozodejstvih, s katerimi se srečujejo pakistanske ženske in otroci, vse preveč. Upam, upam, da jih je čim več izmišljenih.
Še vedno, pa čeprav je od potresa minilo že dva meseca, primanjkuje najbolj osnovnih stvari. Številke so skoraj mitološke. Ne vem, kako jih bodo dosegli. Torej, potrebujejo še: 2,4 milijona spalni vreč ali pa 1,2 milijona odej, 200.000 nepremočljivih ponjav, da zagotovijo toplotno zaščito, podpornike za šotore in še in še in še …
Večino popotresnih krajev je le težko doseči. Zato marsikateri tovor potuje najprej s kamioni, ko postane cesta prestrma, ga preložijo na manjša vozila, ki imajo pogon na vsa štiri kolesa, in ko se konča tudi najslabši kolovoz, preostanejo le še osli in mule. Velikokrat pa je pot prenaporna tudi za živali, takrat stvari prevzamejo v svoje roke oziroma na svoja ramena nosači - prostovoljci. Številne doline pa so tako zelo odrezane od sveta, da lahko preživelim prebivalcem pomoč pripeljejo le s helikopterji. Žal pa velikokrat nimajo dovolj prostora za pristanek, zato tovor kar odvržejo v bližino zrušenih naselij. Vendar pa zelo malo odvrženih stvari ljudje tudi najdejo. Zdaj poskušajo, kjer je le mogoče, urediti prostore, na katerih lahko helikopterji varno pristanejo.