'Načrta B ni, ker tudi planeta B ni'

"Moja država se potaplja!" je udeležencem Evropskih razvojnih dni sporočil predsednik Mikronezije Emanuel Manny Mori. "Mikronezija se potaplja, moja domovina se topi!" je njegove besede dopolnila predsednica kanadskih Inuitov Mary Simons.

"To je kriza človeštva!"

Voditelji držav in narodov, ki so v samem središču podnebnih sprememb – Inuitov, pacifiške Mikronezije in Vanuatuja, Haitija, Bangladeša, afriških Burkine Faso in Kenije – so pričevanja o pretresljivih posledicah podnebnih sprememb, ki so v njihovih državah del vsakdana, dopolnili s pozivi k uspehu podnebne konference v Koebenhavnu. "Če želimo rešiti svet, moramo delati skupaj in se zanašati en na drugega," je posvaril Mori.

"To je kriza človeštva," mu je sledila predsednica Inuitov. Odločen boj proti podnebnim spremembam ni več le ena od možnih politik, ampak je politični imperativ, je poudarila. Dosedanja prizadevanja niso prinesla rezultatov, zdaj z dejanji ne moremo več odlašati. 

Kot so poudarjali voditelji najbolj ogroženih delov sveta, mora biti nemudoma dosežen dogovor o vzpostavitvi globalnega sistema, ki bo ustavil vzroke podnebnih sprememb in hkrati prinesel pravico njihovim državam za trpljenje, ki so jim ga prinesle napake razvitega sveta. "Ranljive države ne prosimo za kakršno koli darilo ... Prosimo za pravično reparacijo za škodo, ki smo jo utrpeli," je dejala premierka Haitija Michele Duvivier Pierre Louis.

V tem kontekstu je bilo večkrat slišati izraz "podnebna pravičnost". Z besedami nekdanje irske predsednice Mary Robinson: pravica do razvoja je ena temeljnih pravic nas vseh, če želimo varen svet, pa moramo poskrbeti, da bo ta razvoj povsod nizkoogljičen. Pri tem smo odvisni eden od drugega. Tisti, ki so bogatejši in hkrati bolj krivi, morajo pomagati.

"Če ne bo denarja, ne bo dogovora"

Poleg ambicioznih zavez o zmanjšanju emisij je zato v Koebenhavnu nujno treba doseči tudi dogovor o finančni pomoči državam v razvoju za boj proti podnebnim spremembam. Robinsonova je EU pozvala, da poskrbi, da bo 100 milijard evrov dodatnega denarja, ki bo v ta namen potreben do leta 2020, zagotovo del dogovora iz Koebenhavna.

Ogorčen, ker dogovor o financiranju boja proti podnebnim spremembam še vedno ni dosežen, je tudi izvršni direktor Oxfama Jeremy Hobbs. Od držav v razvoju je po njegovem nerazumljivo pričakovati, da bodo same financirale nizkoogljični razvoj. "Če ne bo denarja, ne bo dogovora," je posvaril in dodal, da mora biti ta denar nujno "nov denar" in ne sme nikakor iti na račun že obljubljene razvojne pomoči, česar se mnogi bojijo.

Tudi evropska komisarka Margot Wallström iz Švedske se je strinjala, da bomo v Koebenhavnu "vsi zmagovalci ali vsi poraženci" ter da v primeru neuspeha "načrta B ni, ker tudi planeta B ni". A hkrati je države v razvoju opozorila, da zgolj pripisovanje krivde za nazaj ne bo rešilo izzivov prihodnosti. Države v razvoju morajo prevzeti svoj delež – v skladu s svojimi zmožnostmi in odgovornostjo. Pesimistične ocene pa je skušala komisarka pomiriti z besedami Nelsona Mandele: "Vedno se zdi nemogoče, dokler ni narejeno."