Želela je v Španijo, a obtičala v Nigru, kjer se prodaja moškim - tipična zgodba afriških migrantk

Stara je 23 let, čeprav po poročanju novinarja britanske medijske hiše BBC teh let še ne kaže. V Niger je prišla iz mesta Kano na severu Nigerije. Najprej se je ustavila v Zinderju, tam prestopila na drug avtobus in nato prišla v Agadez.

Prišla je z velikimi sanjami, da bo prišla v Evropo, vendar pa se zdaj prodaja moškim. "Iskala sem. Tu ni nobenih služb," potoži pri tem pa v rokah premetava svoj mobilni telefon. V Agadezu skupaj s še 10 mladimi Nigerijkami živi v stanovanju z dvema sobama. Nobena izmed sob nima vrat.

Stanovanje je polno odprtih paketov kondomov, ki jih dekleta vsake toliko zakopljejo ne daleč od vhoda od stanovanja. "Upala sem, da bom lahko pri kakšni hiši delala kot hišna pomočnica in bom za to plačana. Vendar pa ni nobenega dela," pojasnjuje Vivienne.

Za tem je srečala nigerijska dekleta, ki so ji povedala, da shajajo na tak način. "Začela sem delati za moške. Z delom nisem zadovoljna, vendar pa lahko preživim le na tak način," pove Vivienne, ki živi v najbolj revni četrti mesta. Vse hiše so zgrajene iz blata.

Denar potrebujejo, še preden se podajo na težko pot

Ker iz Agadeza pot vodi tudi v Saharo, to mesto predstavlja začetek sanj številnih afriških migrantov. Upajo, da bodo v Evropi zaslužili denar, ki pa ga potrebujejo že v Agadezu. Tako se že čisto pri glavnem mestnem trgu pred vhodom v banko kopiči gnete večje število migrantov.

Bilo jih je več kot 30, vendar pa nihče ne želi biti imenovan. "Tu smo, da bi dobili denar za preživetje," pove eden izmed njih. "Nekateri izmed nas smo delali že doma in imamo še nekaj prihrankov, zato je čas, da jih zdaj dvignemo," pojasnjuje in dodaja, da drugi upajo, da so jim domači nakazali kaj denarja.

Ta migrant je pred dvema tednoma prišel iz Senegala, vendar pa ne ve, kdaj bo lahko nadaljeval svojo pot. "Najprej potrebujem denar. Zato bom moral verjetno delati en, tri ali šest mesecev, potem bom pa šel," je še povedal.

Na drugi strani trga pa tisti, ki so že bili v banki, kupujejo nočne posode, ki jih bodo napolnili z vodo in jo pili na poti prek Sahare. Ljudje, ki jih bodo peljali in jih pretihotapili v Libijo, so lokalni tihotapci. Prihajajo bodisi iz Nigerja bodisi iz Libije, vsi pa so pripadniki etnične skupine Tubujev, ki so jih priznavale oblasti pod nekdanjim libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem. Zdaj pa so Tubuji kot subsaharski Afričani diskriminirani v primerjavi z arabsko večino v Libiji, kjer trenutno vlada brezzakonje.

Tihotapci poberejo 500 dolarjev za prevoz in 300 za podkupnine

Za novinarja BBC je spregovorila tudi skupina tihotapcev, ki prav tako ni želela biti imenovana. Povedali so, da so v njihovem poslu ljudje le še ena dobrina. Moški, ki je govoril, je povedal, da sam vsak mesec pretihotapi do 300 ljudi.

"Računamo 500 dolarjev za pot do Libije, vendar pa je potrebnih še okoli 300 dolarjev za podkupovanje policistov na vseh nadzornih točkah. Migrantom lahko odobrimo tudi posojilo, vendar pa bodo morali, ko prispejo na cilj, plačati dvojni znesek," razloži tihotapec.

Po navadi jih v prtljažnike dostavnih vozil natrpajo med 25 in 35. In prav pred hišo tihotapcev sta bila parkirani dve povsem novi takšni vozili. Pojasnil je, da so zdaj opremljeni tudi z GPS sprejemniki in satelitskimi telefoni.

Vendar pa takšna oprema še ne preprečuje resnih težav. Tako se tihotapec spomni lanske izkušnje. "Eno izmed vozil se je prevrnilo po peščeni sipini, šest ljudi je pri tem umrlo," je dejal in pojasnil, da je šlo za tri Gambijce, dva Nigrca in enega Kamerunca.

Pot po Sahari se začne, ko zapustiš Agadez v smeri skalne puščave. Sled se zaradi velikih sipin hitro zabriše, to pa je verjetno tudi najbolj drzen del poti afriških migrantov.

Vsakemu bodisi uspe bodisi ne, za nikogar pa ni poti nazaj. Vse skupaj jim otežuje še močno sonce, ko pridejo v Libijo, pa to še ne prinaša počitka.

Nekateri se vračajo, a domov nočejo

V Agadezu je novinar naletel na skupino afriških migrantov, ki so pred centrom Rdečega križa čakali, da bodo prepeljani nazaj domov. Večina jih je prihajala iz Gambije, nekateri pa iz Gvineje Bisau in Gvineje. Nekaj jih je pred tem prišlo tudi iz Libije, vendar pa jih je medvladna organizacija za migrante že odpeljala.

Njihove oči kažejo obup, lahko povedo brutalne zgodbe o tem, kako so jih ugrabili skrajneži, jih prodali policiji, ki jih je za pol leta zaprla. Bili so pretepeni, izstradani in nato še deportirani. Njihova pot v Evropo se je izjalovila.

"Po tem, ko sem zapravil toliko denarja za pot v Libijo, tam delal, ti vzamejo vse kar imaš, tudi oblačila. Domov se vrnem brez vsega. To je povsem žalostno. Še bolj, kot sama beseda žalost," je povedal 44-letni Gambijec Lalo Jaiteh.

"Nekateri so kar ležali in jokali, da svojih staršev ne želijo več videti. En je ležal poleg mene in mi govoril: 'brat moj, to je konec, žal mi je, svoje matere ne bom videl več'. pa sem mu odvrnil: 'Ne. Ne jokaj. Bog je zelo dober. Zagotovo nam bo uspelo," pripoveduje Jaiteh.

26-letni Ousmane pa je bil v času, ko je bil v Libiji, zaprt v dveh različnih zaporih. Vsakič po tri mesece. Skupaj z ostalimi migranti je skušal prečkati Sredozemsko morje, vendar pa se je na poti pokvaril motor na njihovem čolnu. Nato jih je nosilo, dokler jih ni našla italijanska obalna straža in jih odpeljala nazaj v Libijo.

Jaiteh ob tem pove, da sam takšnim zgodbam ni verjel, dokler jih ni občutil na svoji koži. "Ko se vrnem domov, mi tisti, ki si zelo močno želijo oditi, prav tako ne bodo verjeli," pojasnjuje.

Kljub tako bridkim izkušnjam tistih, ki so se na pot že podali, pa bo zaradi pomanjkanja dela in upanja, takšnih migrantov še vedno veliko. Med njimi je tudi Vivienne. Tudi ona je dejala, da se domov ne more več vrniti, če njeni izvejo, s čim se preživlja zdaj v Agadezu.

Na vprašanje, kam v Evropo bi rada odpotovala, pa je odgovorila da v Španijo. "Ker mi je prijatelj povedal, da je lepa," odgovori. "Ker se želim izučiti za medicinsko sestro. To so moje sanje," je zaključila.

Povzeto po reportaži BBC.