'Če začnejo piti Kitajci, bomo vsi brez vina!'

"'Le glej, da ne boš vinarjev spraševala, od kdaj gojijo vinsko trto oziroma pridelujejo vino. Jasno je, da od nekdaj,'' me je zarotniško opozoril vodič Tsotne na poti v prvo od vinskih kleti na naši poti.

Še vsa omamljena od gorskega zraka v Kazbegiju oziroma Stepantsmindi, ob vznožju veličastnega Mt. Kazbega, ki se vzpenja vse do 5.034 metrov nadmorske višine, hkrati pa je šele sedmi najvišji vrh Kavkaza in tretji najvišji vrh v Gruziji, še zdaleč nisem razmišljala o naslednji etapi poti.

Obcestne oznake, da se bližamo Mtsketi, stari prestolnici, so pomenile, da je ovinkov in naklona ceste konec. Kako je zdaj s tistim vinom?

Največja napaka, da me je spustil v klet

Če je na Kavkazu Zevsov srd izkusil ljudem naklonjeni Prometej, pa je narava ljudem pod to gorsko verigo naklonila odlične pogoje za vinogradništvo. Ki so ga tamkajšnji prebivalci hitro in dodobra osvojili. Gruzija pravzaprav velja za zibelko vina, to je tudi zaščiten izraz, kultivacija vinske trte in pridelava vina segata vse v čase neolitika, pred več kot 8.000 leti. In še dandanes ostajata neločljivo povezani z ljudmi, kulturo, osebnostjo države in njenim izrazom.

Vino izvažamo v 12 držav, tudi v Slovenijo, pove Marina Kurtanidze iz kleti Iago's Wine v vasi Chardakhi blizu Mtskhete in nedaleč od Tbilisija. Gospa Marina je naša gostiteljica, medtem ko njen mož Iago, nekakšen vinarski gruzijski zvezdnik, potuje okoli. Tokrat ga pač ni bilo doma. A njegova žena ni od muh. Je prva ženska, ki ima uradno svoje vino, je uradna vinarka, ločena od moževega vina, v Gruziji. Ko nas po pokušini vpraša, katero nam je najbolj všeč in vsi v en glas 'zadnje', se gromko zasmeje. ''Vidite, zato moj mož pravi, da je njegova največja napaka, da me je spustil v klet. To je moje vino. Tista prejšnja so pa od moža.'' Gospa Marina nas je ob obilnem kosilu naučila tudi nazdravljanja s kozjimi rogovi, zdravic in izdelave tradicionalnih khinkalijev, a njeno glavno sporočilo, tako kot drugih gruzijskih vinarjev, se vedno vrti okoli kvevrijev.

Kvevri

Pridelovanje vina s starodavno tradicionalno gruzijsko metodo kvevrijev, nekakšnih amfor, je uvrščeno na Unescov seznam kulturne dediščine, uporabljajo pa jo še danes. Rahlo stisnjeno grozdje, skupaj z lupino, peškami in sokom zlijejo v kvevrije, kjer nato fermentira, zaprto s steklenim pokrovom, glino in zasuto z zemljo. Ko vino fermentira, ga prelijejo v drug kvevri, ponovno zapro in starajo prav tako pod zemljo. Takšna metoda da belemu vinu značilno jantarjevo barvo in specifičen okus, pri rdečem vinu pa tako močno barvo, da govorimo o črnem vinu.

Ne bom se pretvarjala, da sem poznavalka vin, a popotovanje po nekaj dneh v najbolj znani gruzijski vinorodni regiji Khaketiji ti kar nekako dvigne samozavest, ko nanese na vina. Brez njega enostavno ne gre. Lokalni prebivalci so odkar pomnijo dan začeli z vinom, tri glažke zjutraj, najmanj tri ob kosilu na polju, ob večerji pa kakšna bolj spodobna količina, litrček, dva, tri ...

Vinarji v Khaketiju zagotavljajo, da prav vina iz kvevrijev ne povzročajo glavobolov in delno to tudi drži. Pod pogojem, da ga ne mešate z zlobno ubogo sestrično tega vina, iz ostankov groznih lupin zvarjeno chacho – lokalnim žganjem, ki ima okoli 70-odstotno vsebnost alkohola. Seveda ne gre pozabiti na konjak, tudi tega jim ne primanjkuje.

Sovjetski bunker poln vina

Katero vijo je najboljše, je stvar okusa, poznavalci pa znajo to oceniti tudi nepristransko. Gruzijsko vino je zagotovo dobro, zelo dobro, meni osebno pa so najokusnejša tista iz sorte Saperavi. Pa pustimo tehnikalije.

Če so v Gruziji še vedno pogoste manjša, družinska vinarstva, pa je svojstveno zanimivo tudi vinarstvo Khareba, ki je eno največjih v državi. V Khaketiju svoje vino hranijo v impresivnem nekdanjem sovjetskem protijedrskem bunkerju. V sedmih kilometrih tunelov se stara med 4 do 6 milijonov litrov njihovega vina. In glavna država izvoza – Kitajska.

''Joj, če začnejo Kitajci resno piti, bog nam pomagaj,'' mi med vožnjo v enega od dveh gradičev v Khaketiju, katerih solastnik je potoži vinar in hotelir George Piradashvili, poslovni um, ki stoji za vinsko hišo Winiveria. ''Potem bomo vsi ostali brez vina, mi Gruzijci, pa vi Slovenci tudi,'' pove. Tudi on namreč največ vina izvozi prav na Kitajsko. Slovenijo precej dobro pozna, opremo za vinarstvo namreč nabavlja pri slovenskem podjetju Škrlj. ''Polovica nas tukaj v Gruziji uporablja slovenske stiskalnice,'' pojasni.

Od slabega, do najboljšega vina nasvetu

Za tako množičen izvoz vina na kitajski trg, pa tudi za to, da butično, izbrano vino konča v evropskih državah, ZDA in Kanadi, je posredno kriv ruski embargo na gruzijsko vino. Pred letom 2006 so namreč največ vina izvozili v Rusijo, ko se je začel politični odnos med državama, predvsem zaradi vprašanja Južne Osetije močno krhati, pa je Rusija udarila med drugim s prepovedjo uvoza vina. Razlog: prodajajo nam lažno vino, vino, ki to ni. Izjave tedanjega gruzijskega obrambnega ministra, da Rusom pač lahko prodaš vse, tudi fekalije, niso pripomogle.

Piradashvili jasno priznava, da je bilo takrat v Gruziji res veliko izjemno slabega vina, a so kar sedem velikih vinarn prav zaradi tega zaprli. Ker jih je ruski embargo spravil na kolena in skoraj uničil vinarstvo v Gruziji, so se morali znajti. Začeli so paziti na kakovost, jo močno dvignili, uvedli standarde in nadzor ter se poslovno prestrukturirali. In na koncu je vinska industrija v Gruziji v veliko boljšem stanju kot kdajkoli prej, njihova vina pa veljajo za ena najboljših na svetu.